VSL sodba I Cp 742/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.742.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50612 |
Datum odločbe: | 05.01.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | najemna pogodba - zakup - neupravičena pridobitev |
Jedro
Pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno
razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma
najemne pogodbe (567. člen ZOR) izhaja, da zakupnik sme uporabljati
tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen
ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583.
člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi,
ne gre za uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila
ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi
lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni
zahtevala in tudi za obračuna vtoževanega zneska ni navedla, da bi
bil v skladu z najemno pogodbo. Tudi dejanska podlaga tožbe ne meri
na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izreku pod I. spremeni
tako, da se v tej točki naveden tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v
znesku 257.100,00 SIT v 15 dneh.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki
naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino dela
nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem ima tožena stranka
postavljen prodajni objekt, kiosk z nadstreškom v skupni izmeri 54
m2, na delu zemljišča parc. št. 182/1 k.o. H., vpisanega v
zemljiškoknjižnem vložku št. x, v višini 1.534.404,48 SIT skupaj z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2003 dalje do plačila. V II.
točki izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da
je najemna pogodba št. A/2-25/91 odpovedana in je najemno razmerje
prenehalo, in zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da
tožena stranka z dela nezazidanega stavbnega zemljišča, dela parc.
št. 182/1 k.o. H., vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku št. x, na
svoje stroške odstrani kiosk in ostale premičnine ter tožeči stranki
izroči zemljišče v stanju, v kakršnem ga je prejela. Odločilo je še,
da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).
Zoper sodbo pod I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila
tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena
Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izrek
sodbe sam s seboj v nasprotju, saj sodba v I. točki nalaga toženi
stranki plačilo uporabnine zemljišča, po drugi strani pa naj bi med
strankama obstajalo najemno razmerje za zemljišče (II. točka sodbe -
zavrnitev zahtevka za ugotovitev odpovedi pogodbe in prenehanje
najemnega razmerja). Tožena stranka je glede zahtevka za plačilo
uporabnine ves čas ugovarjala aktivno in pasivno legitimacijo. Tožeča
stranka glede na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju
ZDen) od vložitve denacionalizacijskega zahtevka dalje ni upravičena
do uporabnine. Določbo je treba razlagati tako, da se položaj
denacionalizacijskega upravičenca zaradi dejanj tožeče stranke ne sme
poslabšati. Denacionalizacijski upravičenci bodo z dnem
pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pridobili pravico
zahtevati uporabnino od uporabnika zemljišča, zato bo sodba v tej
zadevi poslabšala njihov položaj. Gre za nedovoljeno in nično
razpolaganje tožeče stranke. Tožeča stranka z razširitvijo zahtevka
izrecno zahteva uporabnino. Gre za zahtevek za plačilo za uporabo
tuje stvari v svojo korist. Uporabnik je tisti, ki dejansko uporablja
stvar, ki ima stvar v posesti. Zemljišče, na katerem stoji kiosk,
uporablja tisti, ki uporablja kiosk. Tožena stranka kioska ne
uporablja od leta 1996 dalje, kar je tožeči stranki ves čas znano.
Tožena stranka z A. H. ni sklenila pogodbe za podnajem zemljišča.
A. H. ji za uporabo zemljišča ni ničesar plačeval. Glede na to tožena
stranka ni uporabljala zemljišča v svojo korist in ni dolžna plačati
uporabnine. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačilo najemnine za
zemljišče, zato je obrazložitev sodbe glede najemnine v nasprotju z
izrekom sodbe, ki govori o plačilu uporabnine. Če pa bi sodišče
tožeči stranki prisodilo najemnino za zemljišče, bi moralo upoštevati
določbe najemne pogodbe o višini in zapadlosti najemnine. V pogodbi
je bilo določeno plačilo v 15 dneh po izstavitvi računa v tekočem
pogodbenem letu. Tožeča stranka toženi za plačilo najemnine za leta
2000-2003 ni poslala nobenega računa in tudi ni predložila nobenega
dokaza za višino in zapadlost uporabnine. Sodišče je napačno odločilo
tudi o stroških. Tožeča stranka z zavrnitvijo zahtevka pod II. ni
uspela z velikim delom tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče
prisoditi stroške glede na uspeh v pravdi. Predlaga, da pritožbeno
sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne
in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno
pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in
predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.
Pritožba je utemeljena.
V izreku sodbe prve stopnje je res na eni strani zavrnjen tožbeni
zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je najemna pogodba med
pravdnima strankama odpovedana in da je najemno razmerje po tej
pogodbi prenehalo. Prav tako je zavrnjen zahtevek, da mora najemnik
vrniti predmet najema v stanju, v kakršnem ga je prejel. Na drugi
strani pa je ugodeno zahtevku za plačilo uporabnine, torej koristi,
ki jo toženec ima z neupravičeno rabo nepremičnine, last tožeče
stranke. Čeprav v primeru, ko najemno razmerje traja, ni mogoče
govoriti o najemnikovi neupravičeni rabi predmeta najema, pa ta
kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz
14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno uporabo
materialnega prava - konkretno določb o najemni pogodbi in določb o
neupravičeni pridobitvi. Izrek zaradi tega sam s seboj ni v nasprotju
in je sodbo prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Pa tudi sicer
pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega
postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.
člena ZPP).
Omenjeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo
materialno pravo. Ne sicer pri uporabi 88. člena ZDen, kot zmotno
meni pritožba. Smisel prepovedi iz 88. člena ZDen je v prepovedi
poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca, do katerega
bi lahko prišlo v primeru razpolaganja s premoženjem, ki je predmet
denacionalizacije. Vendar pa do poslabšanja položaja
denacionalizacijskih upravičencem z uveljavljanim zahtevkom ne bi
prišlo in torej ne gre za razpolaganje, ki je z omenjenim zakonskim
določilom prepovedano in sankcionirano. Tudi pritožba ugotavlja, da
bodo denacionalizacijski upravičenci lahko uporabnino zahtevali šele
od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na ta čas pa se
tožbeni zahtevek ne nanaša.
Sodba je v izreku pod II. postala pravnomočna, saj je pritožba ne
izpodbija, tožeča stranka (ki bi edina sploh imela pravni interes za
to) pa pritožbe ni vložila. Tako je pravnomočno zavrnjen zahtevek na
ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno
traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen Zakona o
obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je za to pravno
razmerje treba še vedno uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj
veljavnega Obligacijskega zakonika) pa izhaja, da zakupnik sme
uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo
(581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno
zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar
pripada po pogodbi, ne gre za neupravičeno uporabo tuje stvari in
zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi
(210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo
najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračun
vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo.
Tudi dejanska podlaga (razširjene) tožbe ne meri na plačilo najemnine
v skladu s pogodbo.
Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo
materialno pravo. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato
pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni
zahtevek zavrnilo še tudi v preostalem delu.
Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče
spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo,
odloči o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka
po spremembi sodbe v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki
povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Potrebni
pravdni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje
znašajo 201.300,00 SIT (stroški sestave odgovora na tožbo, ene
pripravljalne vloge, zastopanja na šestih narokih; ne pa tudi stroški
druge pripravljalne vloge, saj je ni bilo, če pa je s tem mišljena
vloga z dne 29.8.2003, ta ni bila potrebna, saj predlogu v njej ni
bilo ugodeno; prav tako tudi niso priznani stroški sodnih taks, saj
ti niso opredeljeno zahtevani - specifikacija in podrobna odmera
razvidna na str. 57 spisa), v pritožbenem postopku pa 55.800,00 SIT
(sestava pritožbe in taksa za pritožbo - specifikacija in podrobna
odmera razvidna na str. 66 spisa), skupno ji mora torej povrniti
257.100,00 SIT.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009