<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 742/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.742.2004
Evidenčna številka:VSL50612
Datum odločbe:05.01.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:najemna pogodba - zakup - neupravičena pridobitev

Jedro

Pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno

razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma

najemne pogodbe (567. člen ZOR) izhaja, da zakupnik sme uporabljati

tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen

ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583.

člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi,

ne gre za uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila

ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi

lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni

zahtevala in tudi za obračuna vtoževanega zneska ni navedla, da bi

bil v skladu z najemno pogodbo. Tudi dejanska podlaga tožbe ne meri

na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje v izreku pod I. spremeni

tako, da se v tej točki naveden tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške v

znesku 257.100,00 SIT v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki

naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino dela

nezazidanega stavbnega zemljišča, na katerem ima tožena stranka

postavljen prodajni objekt, kiosk z nadstreškom v skupni izmeri 54

m2, na delu zemljišča parc. št. 182/1 k.o. H., vpisanega v

zemljiškoknjižnem vložku št. x, v višini 1.534.404,48 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2003 dalje do plačila. V II.

točki izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da

je najemna pogodba št. A/2-25/91 odpovedana in je najemno razmerje

prenehalo, in zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da

tožena stranka z dela nezazidanega stavbnega zemljišča, dela parc.

št. 182/1 k.o. H., vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku št. x, na

svoje stroške odstrani kiosk in ostale premičnine ter tožeči stranki

izroči zemljišče v stanju, v kakršnem ga je prejela. Odločilo je še,

da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo pod I. in III. točko izreka se je pravočasno pritožila

tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izrek

sodbe sam s seboj v nasprotju, saj sodba v I. točki nalaga toženi

stranki plačilo uporabnine zemljišča, po drugi strani pa naj bi med

strankama obstajalo najemno razmerje za zemljišče (II. točka sodbe -

zavrnitev zahtevka za ugotovitev odpovedi pogodbe in prenehanje

najemnega razmerja). Tožena stranka je glede zahtevka za plačilo

uporabnine ves čas ugovarjala aktivno in pasivno legitimacijo. Tožeča

stranka glede na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju

ZDen) od vložitve denacionalizacijskega zahtevka dalje ni upravičena

do uporabnine. Določbo je treba razlagati tako, da se položaj

denacionalizacijskega upravičenca zaradi dejanj tožeče stranke ne sme

poslabšati. Denacionalizacijski upravičenci bodo z dnem

pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pridobili pravico

zahtevati uporabnino od uporabnika zemljišča, zato bo sodba v tej

zadevi poslabšala njihov položaj. Gre za nedovoljeno in nično

razpolaganje tožeče stranke. Tožeča stranka z razširitvijo zahtevka

izrecno zahteva uporabnino. Gre za zahtevek za plačilo za uporabo

tuje stvari v svojo korist. Uporabnik je tisti, ki dejansko uporablja

stvar, ki ima stvar v posesti. Zemljišče, na katerem stoji kiosk,

uporablja tisti, ki uporablja kiosk. Tožena stranka kioska ne

uporablja od leta 1996 dalje, kar je tožeči stranki ves čas znano.

Tožena stranka z A. H. ni sklenila pogodbe za podnajem zemljišča.

A. H. ji za uporabo zemljišča ni ničesar plačeval. Glede na to tožena

stranka ni uporabljala zemljišča v svojo korist in ni dolžna plačati

uporabnine. Tožeča stranka s tožbo ni zahtevala plačilo najemnine za

zemljišče, zato je obrazložitev sodbe glede najemnine v nasprotju z

izrekom sodbe, ki govori o plačilu uporabnine. Če pa bi sodišče

tožeči stranki prisodilo najemnino za zemljišče, bi moralo upoštevati

določbe najemne pogodbe o višini in zapadlosti najemnine. V pogodbi

je bilo določeno plačilo v 15 dneh po izstavitvi računa v tekočem

pogodbenem letu. Tožeča stranka toženi za plačilo najemnine za leta

2000-2003 ni poslala nobenega računa in tudi ni predložila nobenega

dokaza za višino in zapadlost uporabnine. Sodišče je napačno odločilo

tudi o stroških. Tožeča stranka z zavrnitvijo zahtevka pod II. ni

uspela z velikim delom tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče

prisoditi stroške glede na uspeh v pravdi. Predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne

in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno

pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in

predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V izreku sodbe prve stopnje je res na eni strani zavrnjen tožbeni

zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je najemna pogodba med

pravdnima strankama odpovedana in da je najemno razmerje po tej

pogodbi prenehalo. Prav tako je zavrnjen zahtevek, da mora najemnik

vrniti predmet najema v stanju, v kakršnem ga je prejel. Na drugi

strani pa je ugodeno zahtevku za plačilo uporabnine, torej koristi,

ki jo toženec ima z neupravičeno rabo nepremičnine, last tožeče

stranke. Čeprav v primeru, ko najemno razmerje traja, ni mogoče

govoriti o najemnikovi neupravičeni rabi predmeta najema, pa ta

kršitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno uporabo

materialnega prava - konkretno določb o najemni pogodbi in določb o

neupravičeni pridobitvi. Izrek zaradi tega sam s seboj ni v nasprotju

in je sodbo prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Pa tudi sicer

pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.

člena ZPP).

Omenjeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo

materialno pravo. Ne sicer pri uporabi 88. člena ZDen, kot zmotno

meni pritožba. Smisel prepovedi iz 88. člena ZDen je v prepovedi

poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca, do katerega

bi lahko prišlo v primeru razpolaganja s premoženjem, ki je predmet

denacionalizacije. Vendar pa do poslabšanja položaja

denacionalizacijskih upravičencem z uveljavljanim zahtevkom ne bi

prišlo in torej ne gre za razpolaganje, ki je z omenjenim zakonskim

določilom prepovedano in sankcionirano. Tudi pritožba ugotavlja, da

bodo denacionalizacijski upravičenci lahko uporabnino zahtevali šele

od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na ta čas pa se

tožbeni zahtevek ne nanaša.

Sodba je v izreku pod II. postala pravnomočna, saj je pritožba ne

izpodbija, tožeča stranka (ki bi edina sploh imela pravni interes za

to) pa pritožbe ni vložila. Tako je pravnomočno zavrnjen zahtevek na

ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno

traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki ga je za to pravno

razmerje treba še vedno uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj

veljavnega Obligacijskega zakonika) pa izhaja, da zakupnik sme

uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo

(581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno

zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar

pripada po pogodbi, ne gre za neupravičeno uporabo tuje stvari in

zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi

(210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo

najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračun

vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo.

Tudi dejanska podlaga (razširjene) tožbe ne meri na plačilo najemnine

v skladu s pogodbo.

Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je zato

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek zavrnilo še tudi v preostalem delu.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče

spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo,

odloči o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožeča stranka

po spremembi sodbe v pravdi popolnoma propadla, mora toženi stranki

povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Potrebni

pravdni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje

znašajo 201.300,00 SIT (stroški sestave odgovora na tožbo, ene

pripravljalne vloge, zastopanja na šestih narokih; ne pa tudi stroški

druge pripravljalne vloge, saj je ni bilo, če pa je s tem mišljena

vloga z dne 29.8.2003, ta ni bila potrebna, saj predlogu v njej ni

bilo ugodeno; prav tako tudi niso priznani stroški sodnih taks, saj

ti niso opredeljeno zahtevani - specifikacija in podrobna odmera

razvidna na str. 57 spisa), v pritožbenem postopku pa 55.800,00 SIT

(sestava pritožbe in taksa za pritožbo - specifikacija in podrobna

odmera razvidna na str. 66 spisa), skupno ji mora torej povrniti

257.100,00 SIT.

 


Zveza:

ZOR člen 210, 567, 581, 583, 210, 567, 581, 583.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzUxNQ==