VSL sodba I Cp 1210/2004

Jedro

Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke,

in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1.

odstavek 7. člena ZPP). Dokazni predlog stranke mora biti vedno podan

opredeljeno: navesti mora, katero pravno relevantno dejstvo želi s

predlaganim dokazom dokazati. Tožeča stranka v pritožbi dokazuje

določena dejstva z dokazi, ki jih je v postopku pred sodiščem prve

stopnje predlagala v drug namen (v dokaz obstoja drugih dejstev). S

tega vidika gre za predlaganje novih dokazov, kar v pritožbi ni

dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP). Hišo, katere izključni

zemljiškoknjižni lastnik je tožnik, uporablja toženka s tremi otroci,

ki so skupni otroci pravdnih strank. Tožnik je v razveznem postopku

izjavil, da najemnine ne zahteva. To dejstvo je sodišče v razveznem

postopku upoštevalo pri oceni potreb otrok in torej tudi pri

določitvi preživnine zanje, saj je bila ta glede na ugotovljene nižje

potrebe otrok določena v ustrezno nižjem znesku. O preživnini je bilo

odločeno s pravnomočno sodbo in z zahtevo, da toženka plača

uporabnino za hišo tudi v tistem delu, ki odpada na mladoletne

otroke, tožnik znižuje tako prisojeno preživnino, kar pa ne more.

Tožnikovega prikrajšanja torej dejansko v tem delu ni. Glede na to da

je tožnik izrecno izjavil, da ne zahteva "stanarine" (najemnine) za

stanovanje, pa je treba v tistem delu, kolikor se plačilo uporabnine

tiče same toženke, pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je

tožnik privolil v to, da njegovo nepremičnino toženka z otroci

uporablja brezplačno in zato ne more sedaj za nazaj zahtevati iz

naslova neupravičene pridobitve tistega, za kar je privolil v

prikrajšanje (211. člen ZOR in 191. člen OZ).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v znesku 83.875,00 SIT v 15 dneh z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.2.2005 do plačila.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena

stranka dolžna plačati znesek 2.494.311,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe ter

tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 163.970,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila. Sklenilo je še, da se toženko oprosti plačila sodnih taks,

tožeči stranki pa odmerilo plačilo sodne takse za odgovor na tožbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bilo nesporno

ugotovljeno, da je tožnik za kurilno sezono 2003/2004 toženki

pripeljal paleto briketov (700 kg), katere vrednost je 15.000,00 SIT.

Ravno dejstvo, da je zahteval potrdilo, da je to prispevek na račun

preživnine, dokazuje, da je imel namen zadolžiti toženko, saj bi

drugače ne zahteval ničesar. Ker je kurjavo že pripeljal, jo je kljub

temu, da potrdila ni dobil, pustil pri toženki. Ni res, da tožnik ni

poskrbel kurjave za sezono 2002/2003, kar bi lahko potrdile

predlagane priče in je odločitev sodišča v tem delu vsaj preuranjena,

če ne napačna. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil strošek

kurjave, ki jo je nesporno priskrbel tožnik, že upoštevan pri odmeri

preživnine v razvezni sodbi. Res je bil takrat dolžan za dva mesca

plačati znižano preživnino, vendar pa je bilo to upoštevano samo v

višini 6.000,00 SIT, kar je zanemarljivo malo glede na vrednost

kurjave za celotno kurilno sezono, ki je 120.000,00 SIT. Sodišče se

zmotno opira na 192. člen OZ, saj z dobavo kurjave tožnik ni

izpolnjeval naravne obveznosti ali kakšne druge moralne dolžnosti.

Moralna dolžnost prispevati več, kot je bilo določeno s sodbo, s

katero je sodišče določilo preživnino, bi nastala takrat, če njegova

bivša žena in otroci ne bi imeli dovolj sredstev za preživljanje in

bi bili zaradi tega ogroženi. Dejstvo pa je, da toženka prejema

invalidsko pokojnino, izterjala pa je tudi celotno preživnino po

razvezni sodbi in ima skupaj z otroki dovolj sredstev za

preživljanje. Tožnik tako s plačilom preživnine nima do tožnice niti

svojih otrok nobenih drugih obveznosti, seveda če to sam ne želi.

Napačno je stališče sodišča, da tožniku ne pripada uporabnina za

stanovanjsko hišo. Pri določitvi preživnine je bilo sicer res

upoštevano, da tožnik ni zahteval nobene stanarine, vendar se je

kasneje premislil in jo je ustno večkrat zahteval, kar bi vedele

potrditi tudi predlagane priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo.

Tožnik kot lastnik celotne velike hiše, ki presega potrebe toženke in

otrok, lahko zahteva najemnino ali celo izselitev iz hiše, pri čemer

ima toženka na drugi strani možnost vložiti tožbo na zvišanje

preživnine, če bi se zaradi tega potrebe otrok bistveno povečale.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in

predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.

člena ZPP, ne pojasni pa, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le,

ali so podane tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so

naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP. Teh ni ugotovilo.

Večina pritožbenih navedb se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo prič, ki jih je tožena stranka

predlagala v svoji vlogi oziroma na naroku za glavno obravnavo.

Vendar pa v zvezi s tem očitek sodišču prve stopnje, da ni popolno

ugotovilo dejanskega stanja in da je odločilo preuranjeno, ni

utemeljen. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo

svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva

dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Dokazni predlog stranke mora

biti vedno podan opredeljeno: navesti mora, katero pravno relevantno

dejstvo želi s predlaganim dokazom dokazati. Tožeča stranka je tako v

vlogi, ki jo je sodišče prejelo na prvem naroku za glavno obravnavo,

predlagala dve priči, ki bi izpovedali, kdaj so bila opravljena

določena vlaganja v hišo, katera vlaganja so bila sploh opravljena in

kdo je prispeval denar za nabavo materiala. Sodišče prve stopnje teh

dejstev v postopku ni ugotavljalo, ker je pravilno zaključilo, da za

odločitev niso relevantna. V svoji izpovedbi pa je tožnik omenil tri

priče ter ob koncu naroka predlagal zaslišanje še ene priče. Vse naj

bi izpovedale, kdaj se je tožnik izselil iz hiše, v kateri je pred

tem živel skupaj s toženko in otroci. Tudi tega dejstva sodišče prve

stopnje ni štelo za relevantnega, saj na odločitev nima vpliva.

Tožeča stranka sedaj v pritožbi zatrjuje, da bi predlagane priče

izpovedale nekaj povsem drugega, namreč, da je toženki preskrbel

kurjavo za kurilno sezono 2002/2003 in da si je toženec glede

plačevanja najemnine premislil in jo je kasneje od toženke večkrat

zahteval. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni

predlagal dokazov zaradi ugotovitve tistih dejstev, ki jih navaja

sedaj v pritožbi, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker teh dokazov ni izvedlo.

Tožeča stranka namreč v pritožbi dokazuje določena dejstva z dokazi,

ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala v drug

namen. S tega vidika gre torej za predlaganje novih dokazov, kar v

pritožbi ni dovoljeno (1. odstavek 337. člena ZPP).

Tožnik je s tožbo zahteval na račun nabave kurjave za hišo 240.000,00

SIT, kar je, kot je navedel, za dve kurilni sezoni (upoštevajoč datum

vložitve tožbe torej očitno sezoni 2002/2003 in 2003/2004). Sodišče

prve stopnje je glede na tožnikovo izjavo na naroku ugotovilo, da

tožnik pritrjuje toženki, da je kurjavo za sezono 2003/2004 kupila

sama. Paleto briketov, za katere pritožba poudarja, da jih je tožnik

nesporno pripeljal v tej kurilni sezoni, pa je ugotovilo, da jih je

pripeljal zaradi podaljšanja kurilne sezone. Kot je izpovedala

toženka, je bilo to v marcu 2004 in torej v odgovoru na pritožbo

utemeljeno opozarja, da teh briketov tožba, vložena v januarju 2004,

ne more zajemati in takšne tudi niso bile dejanske trditve tožbe in

nadaljnje vloge tožeče stranke. Za stroške kurjave v sezoni 2002/2003

je sodišče prve stopnje glede na razpoložljive dokaze (kot je bilo že

obrazloženo, drugi dokazni predlogi niso bili predlagani za

ugotovitev tega dejstva) dokazno ocenilo izpovedbi obeh pravdnih

strank in po pravilu o dokaznem bremenu logično zaključilo, da tožnik

stroška za to sezono ni dokazal. Stroški še ene kurilne sezone pred

tem (2001/2002, za katero je bilo že omenjeno, da je navedbe tožbe

očitno niti ne zajemajo) pa so bili, kot pravilno zaključuje sodišče

prve stopnje, upoštevani v razveznem postopku kot prispevek tožnika k

preživljanju otrok. V tem razveznem postopku je bilo namreč

ugotovljeno, da je tožnik deloma prispeval kurjavo, preživnina pa je

bila znižana za dva meseca in sicer vsakemu otroku po 3.000,00 SIT

mesečno. Upoštevani prispevek torej ni bil tako neznaten, kot meni

pritožba, glede na ugotovitve sodišča v razveznem postopku (o delnem

tožnikovem prispevku k nabavi kurjave) in sodišča v tem pravdnem

postopku, pa bi bilo nepravilno in v nasprotju z določilom 213. člena

Zakon o obligacijskih razmerjih (glede na čas nastanka obligacijskega

razmerja je treba v tem delu uporabiti še ta zakon - 1060. člena

Obligacijskega zakonika) to upoštevati znova. Glede na navedeno se

izkažejo za neutemeljena tudi vsa drugačna materialnopravna naziranja

tožeče stranke v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo o zahtevku glede

uporabnine hiše. Ni spora o tem, da hišo (vsaj v določenem obsegu,

saj toženka sicer zanika, da bi uporabljala celotno) uporablja

toženka s tremi otroci, ki so skupni otroci pravdnih strank. Tudi ni

spora o tem, da je tožnik v razveznem postopku izjavil, da najemnine

ne zahteva. To dejstvo je sodišče v razveznem postopku upoštevalo pri

oceni potreb otrok in torej tudi pri določitvi preživnine zanje, saj

je bila ta glede na ugotovljene nižje potrebe otrok določena v

ustrezno nižjem znesku. O preživnini je bilo odločeno s pravnomočno

sodbo in z zahtevo, da toženka plača uporabnino za hišo tudi v tistem

delu, ki odpada na mladoletne otroke, tožnik znižuje tako prisojeno

preživnino, kar pa ne more. Tožnikovega prikrajšanja torej dejansko v

tem delu ni. Tudi v delu, kolikor se uporabnina nanaša na samo

toženko, so po mnenju pritožbenega sodišča odločilna dejstva pravilno

ugotovljena in narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz ugotovitev

sodišča prve stopnje v tem postopku, kot tudi predhodnem razveznem

postopku izhaja, da je tožnik izrecno izjavil, da ne zahteva

"stanarine" (najemnine) za stanovanje. Pritrditi je torej treba

stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v to, da njegovo

nepremičnino toženka z otroci uporablja brezplačno in zato ne more

sedaj za nazaj zahtevati iz naslova neupravičene pridobitve tistega,

za kar je privolil v prikrajšanje (211. člen ZOR in 191. člen OZ). Da

je v to prikrajšanje privolil, izhaja iz njegove izpovedbe,

nenazadnje pa na to kaže dejstvo, da se je za tožbo odločil zgolj

zaradi postopka izvršbe, v katerem se zaradi dolgov tožnika prodaja

njegova nepremičnina. Prič, ki jih omenja v pritožbi, pa, kot je bilo

že omenjeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal v

dokaz dejstva, ki ga zatrjuje sedaj, namreč, da se je kasneje

premislil in jo večkrat ustno terjal za plačilo (tudi tega v skladu z

določilom 1. odstavka 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče

upoštevati, saj gre dejansko za predlaganje novih dokazov v zvezi z

določenim dejstvom). Glede na to je tudi po stališču pritožbenega

sodišča pravilna zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s

katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav

tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne

pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom

v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v

skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene

stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo stroške sestave

odgovora na pritožbo (625 odvetniških točk, v to storitev pa je

zajeto že tudi poročilo stranki, zato posebej stroški zanj niso

priznani), 2% materialni izdatki za stranko in 20% DDV. Ker je

toženka s sklepom oproščena plačila sodnih taks, ji stroški takse za

odgovor na pritožbo niso nastali.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1965/99
• VDS sodba Pdp 1040/2000
• VSL sklep II Cp 1336/98