VSL sodba I Cp 1555/2004

Jedro

Da na mestu, kjer poteka služnostna pot, že desetletja obstoji

kolovoz do širine približno 2,5 m in ne steza, se je sodišče

prepričalo s pomočjo aeroposnetkov, mnenja in izpovedbe izvedenca.

Gre za objektivna dokazna sredstva in zato pritožba z vztrajanjem, da

je bila na tem mestu le steza, ne more biti uspešna. Pritožbeno

sodišče povsem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so

lastniki nepremičnin parc. št. 824 in 825 k.o. T. dejansko izvrševali

služnost dvajset let, lastniki parcel 814 in 823/1 k.o. T. pa temu

niso nasprotovali ter da pri tem ni šlo za zlorabo zaupanja,

izvrševanje služnosti s silo ali zvijačo niti ni bila služnost

dovoljena do preklica, torej so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZTLR

za priposestvovanje stvarne služnosti. Na pravilnost takšnega

zaključka nima vpliva dejstvo, ali ima tožena stranka možnost dostopa

do svojih parcel na drug način in ne po služnostni poti. Stvarna

služnost pač obremenjuje služečo stvar v prid gospodujoče stvari in

(nujna) potrebnost služnosti ni pogoj za priposestvovanje služnostne

pravice.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v izreku o stroških

(točka II.3. izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov zniža za

66.000,00 SIT.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točkah I.,

II.1., II.2. in nespremenjen del točke II.3.).

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da

sta toženca S. J. in A. J. dolžna opustiti vsakršno poseganje v

lastninsko pravico tožnikov na parc. št. 823/1 in 814, vl. št. x k.o.

T., zlasti vožnjo s traktorjem in ostalimi vozili, hojo ter sečnjo

dreves ter da sta dolžna tožnikom plačati odškodnino za posekano

drevje v znesku 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

vložitve tožbe do plačila. Ugodilo pa je nasprotnemu toženemu

zahtevku in ugotovilo, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika

nepremičnin parc. št. 825 in 824, vl. št. y k.o. T. služnostna pot,

ki teče v breme nepremičnine parc. št. 814 in 823/1, vl. št. x k.o.

T., in sicer od zahodnega roba parc. št. 814 v smeri proti

severozahodu te parcele in ob celotnem zahodnem robu parc. št. 823/1

v dolžini 150 m in širini 2,20 m, za vožnjo z vsemi kmetijskimi

stroji, ki so danes v uporabi, peš hojo in živinogonjo ter toženi

stranki po nasprotni tožbi naložilo izstavitev zemljiškoknjižne

listine za vpis te služnostne pravice ter povrnitev pravdnih stroškov

v znesku 567.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se je stvarna služnost po

prej veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v

nadaljevanju ZTLR) pridobila s priposestvovanjem pod pogoji iz 54.

člena, pri čemer je dokazno breme na tistem, ki uveljavlja

priposestvovanje. Tožena stranka priposestvovanja ni dokazala. Iz

prepričljivih izpovedb tožnikov izhaja, da je tožena stranka

spraševala za uporabo poti, da je včasih uporabila pot na skrivaj

(kadar je bila pot pokošena, se vožnja ni poznala) in včasih na silo

(npr. ko je odstranila količke in ko je ogrožala A. G., ko jo je

opozarjal na protipravnost voženj). Izpovedbo tožnikov je potrdila

tudi najstarejša prebivalka Z., I. U., da v preteklosti ni bilo vozne

poti, ampak le steza, da pa so U. hodili vprašat, če lahko peljejo.

Tudi pričevanje M. U. je sodišče napačno interpretiralo. Izpovedala

je, da z G. ni imela stikov in zato ni mogla vedeti, ali so pravni

predniki tožene stranke spraševali za pot. Ob tem se ne sme prezreti

interes za neresnično pričevanje I. S.. S pridobitvijo služnostne

pravice na parcelah tožnikov, bi namreč tožena stranka opustila

vožnje preko zemljišč S., kar so takoj po izidu sodbe S. tudi storili

in travnik, po katerem so prej vozili J., spremenili v njivo. Trditev

sodišča, da se je pot uporabljala najmanj 60 let, se izkaže za

protispisno tudi zato, ker se sodišče pri tem sklicuje na pričevanje

A. P., ki le 48 let živi v Z. in ne 60. P. tudi ni govoril resnice,

ko je povedal, da je iz svoje parcele, ki je nad potjo, vozil po

tožnikovi parceli, saj bi se to na avio posnetkih videlo. Sodišče je

povsem napačno interpretiralo aviofoto posnetke. Na vseh je razvidno,

da je imela tožena stranka dostop do svojih parcel tudi po drugih

poteh. Takšne možnosti tudi ni izključil izvedenec Ž.. Izvedenec ni

natančno opredelil širine poti, dopustil je možnost, da je ponekod

širina do 2,5 m. Res je bila ponekod pot tako široka, vendar predvsem

zaradi voženj tožeče stranke. Vendar pa je iz posnetkov razvidno, da

se pot ne nadaljuje preko zemljišča tožene stranke. Da je bila pot v

spodnjem delu dosti širša kot v zgornjem, je razlog v tem, da so jo v

spodnjem delu uporabljali tožniki, v zgornjem pa je obstajala le

steza. Na spodnjem delu posnetkov so nalepke, ki preprečujejo

vidljivost poti, ki je potekala na parceli tožene stranke preko

zemljišč S.. Nihče ni mogel uporabljati sporne poti v času od leta

1941 do 1946, ker je tekla preko meje okupacijskih območij Italije in

Nemčije in je bila zaradi zaminiranja neprehodna vse do leta 1946. Če

bi tožena stranka res nepretrgoma uporabljala pot, kot je zatrjevala,

potem ne bi moglo tik ob poti zrasti tako debelo drevje, kot je

razvidno iz fotografij, ki jih je predložila tožeča stranka in ki

prikazujejo drevesa, ki sta jih podrla S. J. in A. J.. Nobena od prič

ni potrdila, da je tožena stranka po poti gonila živino. Živina skače

sem in tja in dela veliko škodo. Tožena stranka ni nikoli po sporni

poti gonila živino in tudi sedaj nima vprežne živine, da bi ji bilo

treba dopustiti izvrševanje služnosti tudi za živinogonjo. Celo sama

toženka A. J. je izjavila, da živine niso nikoli gnali po sporni

poti, zato ni jasno, kje je sodišče našlo oporo za takšno odločitev.

Sodišče je brez argumentov zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki

se nanaša na škodo zaradi podrtega drevja. Iz fotografije A 11 je

razvidno, da sta toženca A. J. in S. J. podirala drevje, ki je nekaj

metrov stran od poti in ni oviralo uporabe poti. Evidentno je, da je

tožena stranka povzročila škodo tožeči in da posek drevja ne

opravičuje dopustnega vzdrževanja uporabe stvarne služnosti, tudi če

obstaja. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, zakaj je tožena stranka

podirala cere celo tri metre stran od poti. Debla niso v ničemer

ovirala vožnje. Če so bile na poti le veje, bi lahko tožena stranka

odžagala le te. Sodišče je tudi v nasprotju z odvetniško tarifo

priznalo toženi stranki del pravdnih stroškov. Tožeča stranka

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj mu

naloži ponovno obravnavo in izvedbo zavrnjenih dokazov, zlasti

interpretacijo avio posnetkov z očali, ki dopuščajo trodimenzionalno

sliko in s pritegnitvijo izvedenca gozdarske stroke v zvezi s škodo,

ki jo je povzročila tožena stranka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka.

Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Čeprav posebej ne

opredeli, v čem naj bi bil podan razlog bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, je mogoče iz navedb pritožbe (o protispisnosti in

odsotnosti argumentov) razbrati, da uveljavlja kršitev iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa ta očitek ni utemeljen. Čeprav

sodišče prve stopnje ob povzemanju in oceni izpovedbe priče A. P., ki

po lastni izpovedbi v Z. živi 48 let, zaključuje, da so tožniki in

njihovi pravni predniki najmanj 64 let pristajali na vožnje tožencev

in njihovih pravnih prednikov po sporni poti, tak zaključek ni

"protispisen." Na eni strani ne zato, ker sodišče prve stopnje tega

svojega zaključka ni opravilo le na podlagi izpovedbe te priče (njeno

izpovedbo je na tem mestu le ocenilo), temveč na podlagi presoje

vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega

postopka (torej v skladu z 8. členom ZPP), na drugi strani pa ne

zato, ker za priposestvovanje stvarne služnosti zadostuje bistveno

krajše časovno obdobje. Po določilu 1. odstavka 54. člena ZTLR, ki ga

je glede na prehodna določila sedaj veljavnega Stvarnopravnega

zakonika še treba uporabiti za odločitev o zadevi, znaša ta rok 20

let, kar je torej bistveno manj, kot pa izhaja iz izpovedbe omenjene

priče. Četudi bi torej obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v

razlogih sodbe o vsebini izpovedbe te priče, in zapisnikom o

izpovedbi, to nasprotje ne bi moglo predstavljati nasprotja o

odločilnem dejstvu.

Očitek o pomanjkljivih razlogih sodbe se tiče priznanja služnosti za

gonjo živine in zavrnitve odškodninskega dela tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitev služnostne

pravice vožnje s kmetijskimi stroji, ki so danes v uporabi, peš hoje

in gonje živine, tožeča stranka pa je ugovarjala obstoju služnosti

nasploh (ni priznavala niti služnosti peš hoje, ki je po obsegu

najmanj obremenjujoča za nepremičnino in ki je izhajala tudi iz

izpovedb nekaterih prič, ki so sicer potrjevale določene druge

dejanske trditve tožeče stranke). Sodišče prve stopnje glede na

splošno oporekanje obstoja služnosti res ni posebej obrazlagalo

vsakega od v tožbenem zahtevku navedenih upravičenj, ki sodijo v

obseg priznane služnostne pravice. Vendar pa zaradi tega ni storilo

bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč

v nasprotni tožbi in kasnejših vlogah navedla, da je po sporni poti

vozila s konjsko vprego, pa tudi priče so potrdile, da so toženci po

poti spravljali pridelke s konji (tako npr. priče M. U., A. P., I.

S.) in da so predniki tožencev po tej poti gnali vole (M. Š.). Glede

na splošno oporekanje samemu obstoju služnosti je tako izvedeni

dokazni postopek sodišču prve stopnje nudil dovolj podlage za

ugoditev tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe brez posebnega

utemeljevanja obstoja posameznih upravičenj, ki predstavljajo vsebino

uveljavljene pravice stvarne služnosti in od katerih nedvomno

največjo obremenitev za služeče zemljišče prestavljajo vožnje s

kmetijskimi stroji.

Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje brez

argumentov zavrnilo odškodninski del tožbenega zahtevka, saj je za

svojo odločitev navedlo ustrezne razloge (na strani 8 obrazložitve

sodbe prve stopnje). Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi

posekanih dreves, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je imela

to pravico (k vzdrževanju poti jo nenazadnje zavezuje tudi 2.

odstavek 50. člena ZTLR). Da pa bi tožena stranka pri tem presegla

meje, ki so potrebne za vzdrževanje poti in posekala drevesa v

preveliki oddaljenosti od poti, tožeča stranka v postopku pred

sodiščem prve stopnje ni trdila. Ker mora stranka v postopku navesti

dejstva, na katere opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s

katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP), zgolj

sklicevanje na dokaz, ki ga je predložila v postopku pred sodiščem

prve stopnje, ne more zadostovati. Brez ustreznih trditev o dejstvih

namreč sodišče ni dolžno izvajati dokazov. Ker pa novih dejstev

pritožnik v pritožbi načeloma ne sme navajati (1. odstavek 337. člena

ZPP), tudi pritožbeno sodišče tovrstnih trditev tožeče stranke ni

moglo upoštevati.

Najobširnejši del pritožbe izpodbija ugotovljeno dejansko stanje - to

naj bi bilo ugotovljeno zmotno (pri čemer pritožba izpodbija dokazno

oceno sodišča prve stopnje) in tudi nepopolno, ker sodišče prve

stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Kot je bilo že omenjeno,

je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo skrbno in vestno tako,

kot mu jo narekuje določilo 8. člena ZPP. Da na mestu, kjer poteka

služnostna pot, že desetletja obstoji kolovoz do širine približno 2,5

m in ne steza, kot so izpovedovale nekatere priče (med drugim tudi I.

U., ki jo omenja pritožbe), se je sodišče prepričalo s pomočjo

aeroposnetkov, mnenja in izpovedbe izvedenca. Gre za objektivna

dokazna sredstva in zato pritožba z vztrajanjem, da je bila na tem

mestu le steza, ne more biti uspešna. Pravilen je zaključek sodišča

prve stopnje, da dopolnjevanje izvedenskega mnenja z ugotovitvijo

globine tega kolovoza (k temu naj bi pripomogla v pritožbi ponovno

predlagana razlaga posnetkov z očali, ki dopuščajo tridimenzionalno

sliko) ni potrebno in da že doslej izvedeni dokazi zadoščajo za

ugotovitev, da je služnostna pot v približno takšnem obsegu, kot

obstaja sedaj (nekoliko naj bi bila v letu 1993 razširjena le zaradi

uporabe večjega traktorja), obstajala že vsaj od leta 1971.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je napačno

interpetiralo izpovedbo M. U.. Izpovedala je namreč, da kljub temu,

da je U. leta 1939 in 1940 (izpovedovala pa je tudi o razmerah eno

leto pred in eno leto po tem) vse požeto spravil s konji preko sporne

parcele, pri čemer je tudi sama pomagala, pa nikoli ni slišala, da bi

kdo to preprečeval ali da bi moral G. vprašati, če lahko uporablja

pot. Čeprav je izpovedala, da z G. ni imela stikov, iz te njene

izpovedbe ni mogoče zaključiti, da zato o tem ni vedela ničesar -

zlasti pa takšnega zaključka ne daje povezava njene izpovedbe z

ostalimi izvedenimi dokazi. V tej luči se izkaže za enako neuspešno

tudi izpodbijanje izpovedbe I. S. in A. P.. Pritožbeno sodišče torej

povsem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so lastniki

nepremičnin parc. št. 824 in 825 k.o. T. dejansko izvrševali služnost

dvajset let, lastniki parcel 814 in 823/1 k.o. T. pa temu niso

nasprotovali ter da pri tem ni šlo za zlorabo zaupanja, izvrševanje

služnosti s silo ali zvijačo niti ni bila služnost dovoljena do

preklica, torej so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZTLR za

priposestvovanje stvarne služnosti.

Na pravilnost takšnega zaključka nima vpliva dejstvo, ali ima tožena

stranka možnost dostopa do svojih parcel na drug način in ne po

služnostni poti. Stvarna služnost pač obremenjuje služečo stvar v

prid gospodujoče stvari in (nujna) potrebnost služnosti ni pogoj za

priposestvovanje služnostne pravice. Zato so neutemeljene vse tiste

pritožbene navedbe, ki poudarjajo možnost tožene stranke, da do

svojih zemljišč dostopa na druge načine. Nadalje na pravilnost

zaključka sodišča prve stopnje ne more vplivati dejstvo, da je bila

pot v času druge svetovne vojne zaradi postavljenih min neprehodna -

tudi neupoštevajoč to obdobje je namreč tožena stranka več kot 20 let

uporabljala sporno služnost. Na očitek o zaraščenosti poti z debelim

drevjem, ki je razvidno iz fotografij, ki jih predložila tožeča

stranka, pa je treba odgovoriti tako, kot o sečnji v pasu treh metrov

od služnostne poti: tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni trdila (1. odstavek 337. člena ZPP), sicer pa tudi zgolj

to dejstvo ne more kazati na neuporabo poti.

Delno utemeljena je le graja odločitve o stroških. Na to grajo

pritožbeno sodišče odgovarja v naslednjih alineah, skladno s

pritožbenimi trditvami:

- Za predlog za zavarovanje dokazov z dne 11.3.2003 je sodišče prve

stopnje toženi stranki res priznalo 220 točk. Ker predlogu za

zavarovanje dokazov ni ugodilo, tožena stranka pa je v tem predlogu

navedene priče predlagala že prej (delno v odgovoru na tožbo in

nasprotni tožbi, delno pa na naroku dne3.12.2002), se pritožbeno

sodišče strinja s pritožbo, da stroški za to vlogo ne predstavljajo

potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke.

- Na obravnavo 23.4.2004 pooblaščenec tožene stranke ni pristopil,

kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, vendar pa mu pri tem zmotno

prizna stroške za zastopanje na naroku v višini 220 točk (ne pa tudi

kilometrine, kot trdi pritožba).

- Na naroku dne 3.12.2002 so se obravnavala samo procesna dejanja

(sodišče je združilo v enotno obravnavanje postopek po tožbi in

postopek po nasprotni tožbi, pravdni stranki sta podali dokazne

predloge, sodišče pa jima je podelilo rok za odgovor na tem naroku

prejete vloge in dokaze). Zato ima pritožba prav, da toženi stranki

pripada pravica do zastopanja le v višini 25 % iz tarifne št. 18 (3.

odstavek tar. št. 20 Odvetniške tarife), torej 110 točk in ne 220,

kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

- Narok dne 5.9.2003 je pooblaščenec tožene stranke res predčasno

zapustil, vendar pa iz zapisnika ni mogoče ugotoviti, koliko časa je

prisostvoval naroku, zato pritožbeno sodišče sodi, da mu pripadajo

vsi priglašeni stroški.

- Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje toženi stranki

neupravičeno priznalo 50 točk za prejem pripravljalnega spisa z dne

2.12.2002.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi

in priznane stroške toženi stranki znižali za 600 točk ali 66.000,00

SIT. Tožeča stranka ji mora tako povrniti 501.396,00 SIT pravdnih

stroškov. Le v tem delu je torej pritožbi ugodilo in odločitev o

stroških delno spremenilo, sicer pa je ugotovilo, da pritožba ni

utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in tudi ne

tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo

zavrnilo in v odločitvi o tožbenem zahtevku in nasprotnem tožbenem

zahtevku in nespremenjeni odločitvi o stroških potrdilo sodbo prve

stopnje (363. člen ZPP).

Tožeča stranka je uspela le z neznatnim delom pritožbe in še to le

glede stroškov. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi

svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cp 92/97
• VSC sodba in sklep Cp 187/2007
• VSL sodba II Cp 126/2009