VSL sklep I Cp 1929/2005

Jedro

V 285. čl. ZOR je določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo za

izpodbijanje. Navedeno zakonsko določilo pravi, da se izpodbojna

tožba v primeru razpolaganja iz 1. odst. 281. čl. lahko vloži v enem

letu, v drugih primerih pa v treh letih. Citirano določbo je treba

razlagati tako, da je rok za vložitev tožbe za izpodbijanje odplačnih

dolžnikovih razpolaganj eno leto ne glede na to, ali je pridobitelj

sorodnik ali ne, rok za vložitev tožbe za izpodbijanje neodplačnih

dolžnikovih razpolaganj pa je v vsakem primeru tri leta.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je darilna

pogodba za nepremičnine, ki sta jo sklenila dne 14.4.1999 M. K. in

N. K. v razmerju do tožeče stranke brez učinka. Tožena stranka je za

izterjavo zapadle terjatve tožeče stranke v višini 17.983.884,00 SIT

s pripadajočimi obrestmi dolžna dovoliti izvršbo na nepremičninah,

vpisanih pri vl. št. xx k.o. P. in na njej lastnih 3/4 nepremičnin,

vpisanih v vl. št. xy k.o. P., dobljenih z darilno pogodbo z dne

14.4.1999. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi

pravdne stroške v znesku 409.672,00 SIT z obrestmi. Presežek

tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje

storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst.

339. čl. ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in s tem

kršilo načelo obojestranskega zaslišanja. Ustrezno tudi ni

obrazložilo zavrnitve dokazov, zato gre za kršitev iz 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje tudi

dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo toženke kot

stranke, saj bi le na ta način lahko ugotovilo, da je izvršba na

zaščiteno kmetijo nedopustna, zato tožeča stranka nima pravnega

interesa za tožbo. Nadalje toženka zatrjuje, da je M. K. podpisal

pogodbo z dne 24.12.1996 kot direktor I. d.o.o. in ne kot fizična

oseba. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da je izvršba na

nepremičnine, ki jih je prejela od svojega očeta z darilno pogodbo,

nedopustna glede na določbo 177. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Sodišče prve stopnje bi se lahko z zaslišanjem toženke kot stranke

prepričalo o obstoju razlogov o nedopustnosti izvršbe. Nadalje

pritožnica meni, da dolžnik M. K. ni vedel, da škoduje tožeči stranki

s tem, ko je sklenil darilno pogodbo s svojo hčero, kar je mogoče

zaključiti glede na njegove trditve, da njegova terjatev do tožeče

stranke ne obstoji. Pritožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. ZPP vročena

tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo je

tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe, saj je po njenem mnenju

neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso podani. Zahtevala je tudi

povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Ob upoštevanju določbe 281. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR), katerega je glede na določbo 1060. čl.

Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v konkretnem primeru, ker

je obligacijsko razmerje, za katerega se zahteva, da nima pravnega

učinka nasproti tožeči stranki, nastalo pred uveljavitvijo

Obligacijskega zakonika, je mogoče odplačno razpolaganje dolžnika

izpodbijati, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da

s tem škoduje svojim upnikom, ali če je tretja oseba to vedela ali

mogla vedeti (1. odst.). V 2. odst. je zakon postavil domnevo, da je

sorodnikom do določenega kolena znano, da dolžnik ravna v škodo

svojih upnikov. V 3. odst. je isti člen določil, da je dovoljeno

izpodbijati tudi neodplačno dolžnikovo razpolaganje s premoženjem in

da se pri takem razpolaganju šteje, da je dolžnik vedel za

škodljivost svojega razpolaganja ter za utemeljenost izpodbijanja

takega dolžnikovega ravnanja ni treba, da pridobitelj ve za

škodjivost dolžnikovega ravnanja. V 4. odst. navedenega člena pa je

zakon še posebej določil, da je odpoved dediščini šteti za neodplačno

razpolaganje. V 285. čl. ZOR je določen rok, v katerem je treba

vložiti tožbo za izpodbijanje. Navedeno zakonsko določilo pravi, da

se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz 1. odst. 281. čl. lahko

vloži v enem letu, v drugih primerih pa v treh letih. Citirano

določbo je treba razlagati tako, da je rok za vložitev tožbe za

izpodbijanje odplačnih dolžnikovih razpolaganj eno leto ne glede na

to, ali je pridobitelj sorodnik ali ne, rok za vložitev tožbe za

izpodbijanje neodplačnih dolžnikovih razpolaganj pa je v vsakem

primeru tri leta. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da je po

določbi 285. čl. ZOR določen rok tri leta za odplačna razpolaganja v

korist krvnega sorodnika in za neodplačna razpolaganja, napačen.

V konkretnem primeru je dolžnik M. K. dne 14.4.1999 sklenil s

toženko, ki je njegova hči, pogodbo, ki sta jo imenovala darilna

pogodba. Ob upoštevanju določbe 2. odst. 99. čl. ZOR o razlagi

pogodb, se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega

pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen

pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom

obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Sklenjene pogodbe

torej ni mogoče presojati, ali gre za odplačen oz. neodplačen pravni

posel le po imenu pogodbe, pač pa po njeni vsebini in po skupnem

namenu pogodbenikov. M. K. in toženka sta se v VII. točki pogodbe

dogovorila, da se obdarjenka obvezuje, da bo spoštovala in izvajala

vse obveznosti, dogovorjene z izročilno pogodbo z dne 6.1.1987,

sklenjeno med njenimi starimi starši in njenim očetom - darovalcem.

Toženka je na obveznosti, ki jih je s sklenitvijo darilne pogodbe

prevzela in so razvidne iz predložene izročilne pogodbe, sklenjene

dne 6.1.1987, ves čas postopka opozarjala. Za odločitev o tem, ali je

tožba vložena pravočasno, je glede na zgoraj navedena določila

zakona, potrebno ugotoviti, ali je pravni posel, ki ga je sklenil

dolžnik dne 14.4.1999, odplačen ali ne. Te pravno odločilne

okoliščine pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj je očitno štelo,

da je tožba vložena pravočasno tudi če bi šlo za odplačen pravni

posel, saj je bila pogodba sklenjena v korist hčere. Takšno stališče

prvostopnega sodišča pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je pogodba z dne

14.4.1999 odplačna ali ne, saj je od tega odvisna ocena, ali je bila

tožba pravočasno vložena. Ker je rok iz 285. čl. ZOR materialni

prekluzivni rok, je pritožbeno sodišče na to okoliščino dolžno paziti

po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega

prava v smislu 2. odst. 350. čl. ZPP. V okviru te presoje je

pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaključek prvostopnega

sodišča o tem, da je tožba vložena pravočasno, vsaj preuranjen.

Izpodbijano sodbo je bilo zato potrebno razveljaviti že iz tega

razloga, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materilanopravne

presoje 285. čl. ZOR dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče

druge stopnje je zato na podlagi določbe 355. čl. ZPP sodbo

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje

ugotoviti, ali je pogodba, ki jo je dolžnik sklenil s toženko,

odplačen oz. neodplačen pravni posel in v odvisnosti od teh

ugotovitev znova odločiti o zahtevku oz. o tožbi.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo po uradni

dolžnosti, ni potrebe, da bi odgovarjalo na pritožbene navedbe, s

katerimi tožena stranka izpodbija sodbo iz drugih razlogov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 705/2003
• VDS sodba Pdp 1573/2004
• VSL sklep I Kp 1451/2004