VSL sodba I Cp 2087/2004
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2087.2004 |
| Evidenčna številka: | VSL50581 |
| Datum odločbe: | 05.10.2005 |
| Področje: | obligacijsko pravo - civilno procesno pravo |
| Institut: | ugovor zastaranja - odškodninska terjatev |
Jedro
Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na
utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod
določbo 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda
vezana na konkretna dejstva v zvezi z ugotavljanjem pričetka teka
zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja ipd. Glede navajanja teh
dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je
stranka rokovno omejena z eventualno maksimo.
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.
Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni
zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v
višini 7.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje
sodbe do plačila, v 15 dneh in da je dolžna povrniti pravdne stroške.
Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne
stroške v znesku 369.600,00 SIT v 15 dneh.
Zoper sodbo se tožnica pravočasno pritožuje zaradi zmotne in
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega
prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi iz izpodbijano sodbo spremeni tako,
da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz
razloga, ker naj bi bil le-ta zastaran. Ugovor zastaranja je ugovor
ugasle pravice in je kot tak nesamostojne narave, ker ima svoj pomen
le v zvezi z dejanskim stanjem. Ugovor zastaranja je v dispoziciji
strank, stranke pa so v skladu z dokazno maksimo rokovno omejene
glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. V skladu
z odločbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP bi zato tožena
stranka morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne
29.10.2003, navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev vseh
njenih ugovorov, tudi ugovora zastaranja. Na tem naroku tožena
stranka ugovora zastaranja ni uveljavljala, niti ni navedla enega
samega dejstva, s katerim bi tak ugovor lahko utemeljila. Tožena
stranka nima razloga za to svojo procesno neaktivnost, saj je bila v
trenutku prvega naroka za glavno obravnavo seznanjena prav z vsemi
dejstvi, na katerih temelji njen kasnejši ugovor zastaranja. Tožnica
je namreč že v tožbi povsem natančno opredelila čas nastanka in
trajanja škode, katere povračilo zahteva. Tožena stranka tako ne more
uspeti s sklicevanjem, da so ji bila čas in trajanje škode neznana.
napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil dokončen obseg škode
mogoče ugotoviti šele iz mnenja izvedenca z dne 27.8.2004. Izvedensko
mnenje je namreč nastalo na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica
predložila v tožbi in v njem ni nobenih novih ali dodatnih
ugotovitev.
Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno
zavrnitv. Poudarja, da je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava
in z ugovorom tožena stranka ni navajala novih dejstev, glede katerih
pravdne stranke veže eventualna maksima. Poleg tega sodišče tožbenega
zahtevka ni zavrnilo samo zaradi zastaranja, pač pa tudi zaradi
neutemljenosti samega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbo zavrne kot neutemeljeno.
Pritožba ni utemeljena.
Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na
utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod
odločob 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda
vezana na konkretna dejstva v zvezi zagotavljanjem pričetka teka
zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja. Glede navajanja teh
dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je
stranka res rokovno omejena z eventualno maksimo. V konkretnem
primeru je tožena stranka podala ugovor zastaranja v pripravljalni
vlogi z dne 22.9.2004, po prvem naroku za glavno obravnavo dne
29.10.2003. Vsa dejstva, potrebna za presojo utemeljenosti njenega
ugovora, so bila že izkazana do oziroma na prvem naroku za glavno
obravnavo, kot to ugotavlja pritožnica sama. Hkrati s postavljenim
ugovorom tako tožena stranka ni navajala novih dejstev ali predlagala
novih dokazov, glede katerih bi bila prekludirana. Sodišče prve
stopnje zato z obravnavanjem ugovora zastaranja ni zagrešilo nobenih
kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo v okviru
trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno
ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi
določbe materialnega prava (predvsem določbe 360. do 393. člena in
200. člena Zakona o obligacijskih razmerijh - ZOR v zvezi s 1060.
členom Obligacijskega zakonika). Z razlogi sodišča prve stopnje, da
je ugovor zastranja utemeljen, se pritožbeno sodišče v celoti strinja
in jih sprejema kot svoje, konkretno teh razlogov pritožba tudi ne
izpodbija. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo
sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni izkazala "duševnih bolečin
zaradi skrbi za otrokovo zdravje in normalen razvoj dalj časa po
rojstvu", ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali gre sploh za pravno
priznano obliko škode (prim. 200. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče
sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je morebitni
tožničin strah za lastno zdravje, strah glede morebitnih poznejših
motenj pri otrokovem razvoju in tudi morebitni strah, da ne bo več
mogla imeti normalno zdravih otrok, izzvenel najpozneje poleti 1998.
Eanko sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z
neizkazanostjo utemeljenosti strahu zaradi bodoče eksistence oziroma
tožničine socialne stiske oziroma ugotovitev, da tudi v kolikor se je
takšen strah pri tožnici občasno do zaposlitve 1.2.2000 pojavljal, le
ta ni bil tako dolgotrajen in intenziven, da bi opravičeval prisojo
denarne odškodnine za to obliko škode (200. člen ZOR).
Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev
določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po
uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče
pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje
potrdilo (353. člen ZPP).
Ker s pritožbo ni uspela tožnica sama nosi svoje pravdne stroške; ker
navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso
bistveno pripomgle, ne gre za pravdo potrebne stroške, zato tudi
tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1.
odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1.
odstavkom 165. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
