VSL sklep I Cp 1698/2005

Jedro

Pritožbeno sodišče bi soglašalo, da je toženec dolžan tožnici

nadomestiti korist od uporabe njenega solastniškega deleža, ne glede

na to katere prostore (je) sam de facto uporablja(l), vendar le ob

predpostavki, da bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni soglašala z

uporabo njenega solastniškega deleža po otrokih, še posebej zato, ker

sta te nepremičnine (so)uporabljala s tožnico že pred njeno

odselitvijo. Če je toženec brez tožničinega soglasja sklenil "najemno

in darilno pogodbo", to še ne pomeni, da tožnica ni soglašala s tem,

da sinova uporabljata njen solastniški delež. Bistvena okoliščina je

po oceni pritožbenega sodišča, ali je tožnica privolila v svoje

prikrajšanje. Če je tožnica soglašala, da sinova uporabljata njen

solastniški delež, potem v skladu z načelom volenti not fit iniuria,

ni upravičena do nadomestitve prikrajšanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotne ugovore toženca, glede

uporabnine za stanovanjsko hišo B., M., stoječo na parc. št. x vl.

št. y k.o. B., na toženčevem deležu 17/18, glede stroškov za

vzdrževalna in obnovitvena dela na solastnih nepremičninah v višini

2.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje,

glede 1/4 vrednosti vzdrževalnih del in vlaganj ter davkov in dajatev

za solastno nepremičnino v P.. Toženca je obsodilo na plačilo

glavnice v višini 5.155.256,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneskov: 115.632,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 385.164,00 SIT

od 14.9.1999 dalje do plačila, 441.516,00 SIT od 14.9.1999 dalje do

plačila, 482.664,00 SIT od 14.9.1999 dalje do plačila, 556.116,00 SIT

od 14.9.1999 dalje do plačila, 195.436,00 SIT od 1.1.2000 dalje do

plačila, 626.352,00 SIT od 1.1.2001 dalje do plačila, 663.996,00 SIT

od 1.1.2002 dalje do plačila, 694.008,00 SIT od 1.1.2003 dalje do

plačila, 603.551,00 SIT od 4.11.2003 dalje do plačila. Od novembra

2003 dalje pa je tožencu naložilo še plačevanje mesečnih obrokov

uporabnine v višini 60.350,00 SIT mesečno z zapadlostjo vsakega 15.

dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 16. dne dalje do plačila, vse do razdružitve solastnine.

Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku

721.095,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2004 dalje do

plačila.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse

pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka ali pa

njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Nikoli ni imel v posesti takšnega deleža nepremičnin vl. št.

xx k.o. P., ki bi ustrezal njegovemu solastniškemu deležu do 3/4,

ampak manj. Zato ni uporabljal tožničinega solastniškega deleža do

1/4. Tožnica bi morala zahtevati uporabnino od vseh posestnikov

stvari, tudi od sinov B. in A., ki v hiši živita že od rojstva.

Tožnica nikoli ni zahtevala prepustitve posesti niti od toženca niti

od sinov. Prav tako ni zahtevala delitve solastnega premoženja. Sodba

nima razlogov o tem, kakšno korist naj bi imel toženec od uporabe

tožničinega solastniškega deleža. Napačno je ugotovljeno, da je dal

toženec nepremičnine na razpolago otrokoma. Tega, da ni zahteval

izselitve otrok, ni mogoče šteti za razpolaganje z nepremičnino, saj

tudi tožnica ni zahtevala izselitve. Toženec ni brez tožničinega

soglasja razpolagal in odločal o uporabi njenega solastniškega

deleža. Sinu je dal v najem delavniški prostor zato, da je lahko

pridobil obrtno dovoljenje. Ker je bil najem brezplačen, od tega nima

koristi. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je toženec dolžan plačevati

uporabinino po 14.10.2003, čeprav od tedaj dalje ni več solastnik.

Neutemeljeno je prisojena uporabnina za čas pred 11.4.2001. Pri

izračunu višine uporabnine je sodišče napačno upoštevalo sedanje

stanje, čeprav bi moralo tistega ob tožničinem odhodu, ko je bila

mansarda v celoti neizdelana. Ne bi smelo slediti izvedencu, da so

prostori v kleti in v pritličju delavniški prostori in bi moralo

odšteti davek dosežen z dohodkom od oddajanja nepremičnin, ki ga

plača najemodajalec. Sodišče bi moralo upoštevati 68. člen SPZ, da je

solastnik dolžan kriti stroške uporabe, upravljanja in druga bremena

v sorazmerju z velikostjo solastniškega deleža. Ko gre za uporabnino,

jo je toženec dolžan plačati, ne glede na dejansko uporabo, ko gre za

stroške, pa ni upravičen do povrnitve. Sodišče ni upoštevalo nobenih

stroškov, ki jih je plačal toženec, npr. davkov od nepremičnin,

nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, stroškov ureditve meje,

računov, ki glasijo na toženca, ampak je pobotni ugovor v celoti

zavrnilo. Teh stroškov tudi ni upoštevalo pri izračunu toženčevega

prikrajšanja. Sodišče se sklicuje na sklep o dedovanju, ki ni predmet

spora, opr. št. P 231/2001, v katerem se ugotavlja solastnina strank.

Na eni strani tožnici priznava uporabnino, za čas pred

pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil ugotovljen njen solastniški

delež, na drugi strani pa zavrača toženčev pobotni ugovor, češ da

terjatev še ni nastala, ker njegova solastnina še ni ugotovljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba

vročena tožnici, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Skupno premoženje zakoncev pomeni originarni način pridobitve

lastnine, zato je sodna odločba izdana v sporu, v katerem se

ugotavlja skupno premoženje zakoncev in delež zakoncev na njem le

deklaratorna (drugi odstavek 51. in 59. člena v zvezi s 60. členom

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur. l. RS,

št. 69/04-UPB1). Z drugimi besedami, sodba le ugotavlja lastninsko

stanje, ki je že nastalo. To pa pomeni, da je bila tožnica solastnica

spornih nepremičnin že pred pravnomočnostjo dela sodbe Okrožnega

sodišča, opr. št. P 200/96 z dne 15.6.1999 (priloga A5) v zvezi s

sodbo in sklepom Višjega sodišča, opr. št. I Cp 327/2001 z dne

11.4.2001 (priloga A8). Kar zadeva očitke glede nedograjenosti

objektov, pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da je izvedenec B. D. pri

izračunu višine najemnine upošteval sedanjo vrednost nepremičnin po

stanju ob razvezi zakonske zveze tožnice in toženca. Kakšno stanje

dograjenosti objektov je upošteval, je pojasnil v 5. točki

izvedenskega mnenja (list. št. 73), toženec pa v tem delu

izvedenskemu mnenju ni oporekal. Kar zadeva očitke, da se prostori v

kleti in dva v pritličju ne uporabljajo za izvajanje poslovne

dejavnosti, pa pojasnjuje, da so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca

na ogledu, pa tudi s prvotnimi toženčevemi trditvami (še v

pripravljanji vlogi, poslani po prejemu izvedenskega mnenja, je

navajal, "...da A. v delavnici v priličju in delavnici opravlja

mizarsko dejavnost..."). Utrjeno stališče sodne prakse je, da je

uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno

stvar. Davek od dohodka, pridobljenega z oddajanjem nepremičnin v

najem, praviloma bremeni lastnika (64. člen v zvezi s 67. in 75.

členom Zakona o dohodnini - ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93 - 44/96, ki je

veljavljal v spornem obdobju). Vendar to po oceni pritožbenega

sodišča ne pomeni, da ga je treba od ugotovljene uporabinine odšteti

tudi tedaj, ko lastnik tega davka ni plačal in mu ta strošek sploh ni

nastal. Pa tudi sicer se odmera davkov nanaša na razmerje med državo

in davčnim zavezancem, ki se ureja v upravnem postopku, ne pa na

civilno razmerje med solastniki.

V skladu z določbo prvega odstavka 14. člena Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (Ur, l SFRJ; št. 6/80 z

nadaljnjimi spremembami) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti

in jo uporabljati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno svojemu

delu. Prav tako ima vsak solastnik pravico (ne dolžnost!) zahtevati

delitev solastnine (prvi odstavek 16. člena ZTLR). V primeru spora

(tudi) glede uporabe stvari v odloči sodišče v postopku za ureditev

razmerij med solastniki (12. poglavje Zakona o nepravdnem postopku -

ZNP; Ur. l. SRS, 30/86). Navedene zakonske določbe veljajo tudi za

solastninska razmerja, nastala po delitvi skupnega premoženja, ki

sledi razpadu zakonske zveze. V sodni praksi se je izoblikovalo

stališče, da solastnik ni upravičen do brezplačne uporabe solastnih

nepremičnin, če solastniku onemogoča, da bi skupaj z njim uporabljal

solastne nepremičnine. V takšnih situacijah mora drugemu solastniku

nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imel od uporabe njegovega

solastniškega deleža. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja

določba 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l.

SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami). Utrjeno stališče sodne

prakse je, da ni pomembno, ali za obogatenega pridobitev stvari

pomeni objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil

s stvarjo ali ne (ali pa bi se lahko), pa je to iz kakršnegakoli

razloga opustil. Vztrajanje pri dejanski koristi (od brezplačnega

"najema" je ni) bi bilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 18.

člena ZOR) ki na obligacijskem področju terja od vsakogar, da ravna

gospodarno, na stvarnopravnem področju pa nalaga nedobrovernemu

posestniku, da povrne tudi vrednost plodov, ki jih je opustil pobrati

(drugi odstavek 39. člena ZTLR).

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je toženec večkrat menjaval

ključavnice in tožnici ni izročil ključev, kot tudi, da je

samovoljno, brez tožničinega soglasja, razpolagal s celotnim

premoženjem, kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe, najemne

pogodbe (priloga B4) in darilne pogodbe (B5). Pritožbeno sodišče bi,

upoštevajoč gornja stališča sodne prakse, soglašalo, da je toženec

dolžan tožnici nadomestiti korist od uporabe njenega solastniškega

deleža, ne glede na to, katere prostore (je) sam de facto

uporablja(l), vendar le ob predpostavki, da bi bilo ugotovljeno, da

tožnica ni soglašala z uporabo njenega solastniškega deleža po

otrokih, še posebej zato, ker sta te nepremičnine (so)uporabljala s

tožnico že pred njeno odselitvijo. Če je toženec brez tožničionega

soglasja sklenil "najemno in darilno pogodbo", to še ne pomeni, da

tožnica ni soglašala s tem, da sinova uporabljata njen solastniški

delež. Bistvena okoliščina je po oceni pritožbenega sodišča, ali je

tožnica privolila v svoje prikrajšanje. Če je soglašala, da sinova

uporabljata njen solastniški delež, potem v skladu z načelom volenti

not fit iniuria ni upravičena do nadomestitve prikrajšanja. V tem

kontekstu ni izključno pomembno le dejstvo, da je toženec zamenjal

ključavnice in sinovoma dovoljeval uporabo nepremičnin. Če je tožnica

s takšno uporabo soglašala, četudi tako, da je svojo voljo izjavila

konludentno (28. člen ZOR), prav to pa očita toženec s trditvami, da

nikoli ni zahtevala izselitve otrok, potem je zahtevek na plačilo

uporabnine utemeljen le v primeru, če se izkaže, da je toženec

uporabljal večji delež solastnih nepremičnin kot ustreza njegovemu

solastniškemu deležu, pa še to le v tem obsegu (prvi odstavek 14.

člena ZTLR). Ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali je

tožnica soglašala, da A. in B. uporabljata nepremičnine, ki so njena

solast, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP je podana tudi glede odločitve o pobotnih

ugovorih, ki je zaradi pomanjkljivih razlogov in napačno oblikovanega

izreka ni mogoče preizkusiti. V skladu z določbo tretjega odstavka

324. člena ZPP mora izrek sodbe vsebovati tudi odločbo o obstoju ali

neobstoju terjetve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. V skladu z

določbo tretjega odstavka 319. člena ZPP postane odločba o obstoju

ali neobstoju v pobot uveljavljane terjatve pravnomočna. Iz teh

določb ZPP izhaja, da mora biti izrek sodbe najmanj tročlenski.

Dispozitivni del sodbe mora obsegati ugotovitev o tem, ali in v

kakšnem znesku obstoji terjatev tožnika, dalje ugotovitev o tem, ali

obstoji terjatev toženca ali da ne obstoji, nato pa izrek, s katerim

sodišče odredi pobotanje in tožbeni zahtevek zavrne, ali mu ugodi

delno, delno pa ga zavrne, v celoti pa ugodi tožbenemu zahtevku,

kadar ugotovi, da nasprotna terjatev toženca v celoti ne obstoji. V

obravnavanem primeru izrek ni takšen, ampak je le zapisano, da se

pobotni ugovori zavrnejo, pri čemer znesek glede ugovora pod točka

1.a in 1.c izreka sploh ni opredeljen. Toženec se je v pobotnem

ugovoru (10. točka pripravljalne vloge z dne 3.12.2002 na list. št.

23 spisa) skliceval na 17/18 delež na skupnem premoženju, v katerega

naj bi spadala stanovanjska hiša na naslovu B., M., glede časar naj

bi tekla pravda. Skliceval se je torej na originarno pridobitev

lastninske pravice, zato ni jasno, zakaj naj terjatev zaradi

neupravičene uporabe njegovega solastniškega deleža ne bi bila

zapadla. Zapadlost terjatve ni odvisna od sedanjega lastninskega

stanja, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Če sodišče

ugotovi, da terjatvi tožnika in toženca nista pobotljivi (zapadlost

je eden izmed materialnopravnih pogojev pobotljivosti, 336. člen

ZOR), ne odloča o obstoju ali neobstoju toženčeve terjatve (torej

meritorno), ampak pobotni ugovor zavrže. Če v pobot ugovarjana

terjatev ni določno opredeljena, pa mora sodišče s takšnim pobotnim

ugovorom ravnati kot z nepopolno vlogo (108. člen ZPP). Izpodbijana

sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj je zavrnjen pobotni ugovor

toženca, da ima proti tožnici nasprotno terjatev na plačilo 1/4 davka

od premoženja, ki ga je plačal leta 1999 v znesku 63.102,00 SIT, leta

2000 v znesku 45.479,00 SIT, leta 2001 v znesku 34.174,00 SIT, leta

2002 v znesku 33.948,00 SIT in leta 2003 v znesku 35.664,00 SIT ter

terjatev na plačilo 1/4 nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za

devet let v znesku 339.894,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zaradi storjenih procesnih kršitev pritožbi

ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem

postopku bo treba glede tožničine terjatve dopolniti razloge o

majkajočem pravno odločilnem dejstvu - tožničinem soglasju, da sinova

uporabljata njen solastniški delež. Če bo ugotovljeno, da tožničina

terjetev delno ali v celoti obstoji bo treba odločiti o toženčevem

pobotnem ugovoru. Materialnopravno izhodišče v pobot ugovarjane

terjatve glede vzdrževalnih in obnovotvenih del ter davščin

(zatrjevanih v pobotnih ugovorih na list. št. 26, 103 in in 104

spisa) je v določbi šestega odstavka 15. člena ZTLR, če bi se

ugotovilo, da gre za posle, ki sodijo v okvir rednega upravljanja

(drugi odstavek 15. člena ZTLR), če pa bi se ugotovilo, da gre za

posle, ki presegajo redno upravljanje (tretji odstavek 15. člena

ZTLR), za katere tožnica ni dala soglasja, pa v določbi prvega

odstavka 223. člena ZOR, ob pogoju, da so izpolnjene predpostavke

poslovodstva brez naročila (220. člena ZOR). Upoštevati bo treba še,

da v obravnavanem primeru ne gre za rento, preživnino ali najemnino,

pač pa uporabnino, za katero velja določba prvega odstvaka 311. člena

ZPP, da sodišče lahko naloži toženi stranki dajatev le tedaj, če je

zapadla do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče še dodaja, da

za obligacijske pravice določba 190. člena ZPP ne velja.

Določila ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 268.

člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02), določila ZOR

pa na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur.

l, RS, št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo se pred

uveljavitvijo OZ 1.1.2002.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1422/99
• VSL sklep I Cp 1106/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 233/2005