VSL sodba I Cp 2301/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2301.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50578 |
Datum odločbe: | 06.10.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | krivda - deljena odgovornost - domneva |
Jedro
Škodo mora povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je
nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih, ZOR). V citirani določbi je uzakonjeno
pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj škode je tisti, ki
mora dokazati, da ni kriv oziroma da je škoda nastala brez njegove
krivde. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec hkrati
povzročitelja in oškodovanca. Kot je bilo že obrazloženo, nobeni
pravdni stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala v mejah dovoljenega
silobrana (1. odstavek 161. člena ZOR), zato je bilo ravnanje
nedopustno.
Po pravilu o domnevni krivdi bi vsak udeleženec odgovarjal drug
drugemu za celotno povzročeno škodo; oba udeleženca bi tako bila
hkrati izključno odgovorna, kar pa je popoln logični nesmisel. Namen
uzakonitve načela o domnevni krivdi je v olajšanju oškodovančevega
položaja in je uresničljiv, kjer je položaj povzročitelja in
oškodovanca jasno razmejen. Kadar pa sta oba udeleženca hkrati
povzročitelj in oškodovanec, kot je bilo v pretepu 20.9.1998, ni več
razlogov za varstvo oškodovanca v obliki domnevne krivde
povzročitelja.
Nobena pravdna stranka v situaciji, v kateri o poteku dogodka vsaka
izpoveduje drugače, zaslišane priče pa enako kot stranka, ki jih je
predlagala, je najbolj logična in pravična rešitev, da udeleženca
pretepa za medsebojno povzročeno škodo odgovarjata po enakih delih.
Izrek
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča
prve stopnje.
Obrazložitev
Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v
nadaljevanju tožeča stranka) je s tožbo zahtevala, da mu tožena
stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (tožena stranka) za
nastalo nepremoženjsko škodo plača 3.000.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in 48.501,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1999 dalje za nastalo
premoženjsko škodo, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo vtoževala,
da ji tožeča stranka plača 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izdaje sodbe dalje kot denarno odškodnino za natalo
nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo
o pravnem temelju tožbenih zahtevkov, in sicer, da pravdni stranki za
škodo, ki izvira iz dogodka 20.9.1998, odgovarjata druga drugi do
1/2, za škodo tožeče stranke, ki izvira iz dogodka 21.3.1999, v
celoti odgovarja toženec, tožnik pa za škodo toženca v tem dogodku ne
odgovarja.
Tožena stranka izpodbija sodbo v delu, v katerem mu je sodišče prve
stopnje naložilo odgovornost za škodo tožeče stranke. Uveljavlja vse
pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi
ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so toženec in
njegova družina v obeh škodnih dogodkih branili svojo lastnino, telo
in življenje. Toženec je že v odgovoru na tožbo poudaril, da je v
obeh primerih ravnal v silobranu, saj ga je bilo strah za ženo,
otroka in zase. Tožnik in njegov oče sta v prvem dogodku 20.9.1998
uporabila hokejsko palico in železen kol, ki sta nevarni stvari, s
katerima se lahko telo hudo poškoduje. V drugem dogodku je toženec
branil svojo ženo, ki je bila napadena. Sodišče prve stopnje je
podrobno raziskalo dogajanje 20.9.1998 in 21.3.1999 pred nastankom
poškodb pravdnih strank, ne pa samega načina nastanka poškodb, kar bi
bilo bistvenega pomena za odločitev, saj pravdni stranki krivdo za
škodo zvračata druga na drugo, priče pa zaradi neprijateljskih
odnosov s tožencem izpovedujejo v korist tožniku in so pristranske.
Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca medicinske
stroke, ki bi podal mnenje o mehanizmu poškodb tožeče stranke. Tožnik
ni dokazal, da bi mu toženec povzročil poškodbe, ki naj bi jih utrpel
v prvem dogodku (modrice in odrgnine na levi rami in levi ličnici,
raztrganine na kazalcu in mezincu leve roke ter odrgnine na podlahti
desne roke tožeče stranke). Po besedah toženca, I., G. in P. L., je
te poškodbe zadobil, ko je s hokejsko palico tolkel po plastičnih
stolih. Nobena priča ni videla, da bi toženec s stoli mahal po
tožniku. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženec
napadel tožnika ali njegove sorodnike, ker je z lopato udaril po
balkonski ograji s takšno močjo, da ju je presekal. Res je sicer, da
je to storil, vendar je ob tem stal pod od tal vsaj 2 m dvignjenim
balkonom, zato je popolnoma nemogoče, da bi z udarcem lopate dosegel
in poškodoval tožnikovega očeta. Tožnik je bil v kazenskem postopku
opr. št. I K 1248/99 pred Okrajnim sodiščem v L. spoznan za krivega,
da je tega dne s hokejsko palico udaril toženca po zapestju, nato pa
večkrat udaril v fizičnem obračunu, zaradi česar je toženec utrpel
poškodbe obeh rok in veke. Glede drugega dogodka 21.3.1999 se trditve
stranke in izpovedi prič povsem razlikujejo. Nerazumljivo je, zakaj
je sodišče prve stopnje verjelo za lase privlečenim izjavam tožeče
stranke in prič, ki jih je predlagal. Ni res, da je bila priča M. S.
nepristranska, saj je imela pred pretepom verbalni konflikt s
tožencem, poleg tega pa je mož Š. S.. Nobena od prič ni mogla z
gotovostjo potrditi, na kakšen način naj bi tožena stranka tožeči
stranki zlomila roko. Toženec bi moral zelo dobro nameriti, da bi
tožnika brcnil direktno v hrbtišče dlani. Bolj verjetna in logična je
razlaga, da je v toženca, ko je hotel pomagati svoji ženi, priletel
J. L., nato pa je tožnik toženca s pestjo desne roke tako nerodno
udaril v glavo, da si je zlomil kosti v dlani. Na prvi pogled je
jasno, da človek pretresa možganov, modric in odrgnin na glavi ne
dobi pri padcu po tleh oziroma udarcu v kombi, temveč je za takšne
poškodbe potrebna večja sila.
Pritožba ni utemeljena.
O dogodku 20.9.1998:
Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v s strani sodišča
prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o protipravnem ravnanju obeh
pravdnih strank in škodi, ki sta jo s svojim nedopustnim ravnanjem
druga drugi povzročili. Dejstvo, da sta bili v škodnem dogodku
20.9.1998 poškodovani obe pravdni stranki, med njima sploh ni sporno.
Kar pa zadeva protipravnost njunega ravnanja, pritožbeno sodišče ne
dvomi v dokazno oceno, da se pravdni stranki nista branili, ampak
napadali druga drugo; pri obrambi sorodnikov pa sta uporabljali
neprimerne predmete, s katerimi se lahko ljudi hudo poškoduje (tožnik
hokejsko palico, toženec pa lopato in PVC stole), in na silovit
način. Pretep je življenjski dogodek, ki ga je zaradi njegove
kompleksnosti nemogoče "razstaviti" na posamezne udarce, da bi se
ugotovilo, kateri od njih je povzročil posamezno poškodbo. Takšna
analiza pa bi bila v konkretnem primeru tudi povsem nepotrebna, saj
nobena od pravdnih strank nikoli ni trdila, da je treba vzrok za
poškodbo nasprotne stranke iskati drugje, ne pa v medsebojnem
pretepu. Vzročna vzeza med protipravnim ravnanjem (udarjanjem s
hokejsko palico oziroma lopato in PVC stoli) in škodo (poškodbami
obeh pravdnih strank) torej nedvomno obstaja.
Škodo mora povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je
nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih, ZOR). V citirani določbi je uzakonjeno
pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj škode je tisti, ki
mora dokazati, da ni kriv oziroma da je škoda nastala brez njegove
krivde. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in toženec hkrati
povzročitelja in oškodovanca. Kot je bilo že obrazloženo, nobeni
pravdni stranki ni uspelo dokazati, da je ravnala v mejah dovoljenega
silobrana (1. odstavek 161. člena ZOR), zato je bilo ravnanje
nedopustno. V nadaljevanju je bilo zato treba raziskati vprašanje
medsebojne odškodninske odgovornosti udeležencev pretepa. Po pravilu
o domnevni krivdi bi vsak udeleženec odgovarjal drug drugemu za
celotno povzročeno škodo; oba udeleženca bi tako bila hkrati
izključno odgovorna, kar pa je popoln logični nesmisel. Namen
uzakonitve načela o domnevni krivdi je v olajšanju oškodovančevega
položaja in je uresničljiv, kjer je položaj povzročitelja in
oškodovanca jasno razmejen. Kadar pa sta oba udeleženca hkrati
povzročitelj in oškodovanec, kot je bilo v pretepu 20.9.1998, ni več
razlogov za varstvo oškodovanca v obliki domnevne krivde
povzročitelja. Specifičnost škodnega dogodka, ki ga predstavlja
pretep, je v tem, da gre za vzajemno povzročeno škodo in zato za
medsebojne odškodninske zahtevke. To terja drugačno pojmovanje načela
domnevne krivde. Nobena pravdna stranka v situaciji, v kateri o
poteku dogodka vsaka izpoveduje drugače, zaslišane priče pa enako kot
stranka, ki jih je predlagala, je najbolj logična in pravična
rešitev, da udeleženca pretepa za medsebojno povzročeno škodo
odgovarjata po enakih delih. Odločitev sodišča prve stopnje o
polovični odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, je
zato pravilna.
O dogodku 21.3.1999:
Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejansko ugotovitev sodišča prve
stopnje, da je bil tisti, ki je najprej fizično napadel svojega brata
oziroma tožnikovega strica J. L., nato se je lotil še tožnika, ga
napadel in mu zlomil roko, pri čemer pa mu je spodrsnilo in je
priletel v kombi, toženec. Rezultat dokazne ocene sodišča prve
stopnje, da je bil toženec napadalec, tožnik pa se je le branil,
temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje
v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na stanje na glavni
obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera
dejstva so resnična in katera ne. Tožena stranka s pritožbenimi
navedbami ne more omajati vrednostne ocene sodišča prve stopnje o
nekredibilnosti same tožene stranke in prič I., P. in G. L.. Svoj
zaključek o njihovi neverodostojnosti je prepričljivo podkrepilo z
analizo konfliktnega razmerja med družinama tožeče in tožene stranke
pred 21.3.1999. Uspeh dokaznega postopka je pokazal, da je bila tista
oseba, ki je ob več priložnostih sprožila očetovo (toženčevo)
reakcijo, hčerka P. (zatožila je materi - toženčevi ženi, da si Š. S.
lasti del njihove zemlje in da jo je F. M. močno prijela nad komolcem
in uščipnila, toženca pa je tudi obvestila, da tepejo mater -
toženčevo ženo). Glede na to je logično in razumno zaključilo, da je
bil toženec tisti, ki je napadel tožnika, ne pa obratno. Toženi
stranki ni uspelo ovreči dejanske ugotovitve, da so bile poškodbe, ki
jih je utrpel (pretres možganov, modrice in odrgnine na glavi),
posledica padca po tleh oziroma udarca v kombi. Očitki o
(ne)pristranskosti in (ne)prizadetosti priče M. S. so neutemeljeni.
Tudi pri ocenjevanju te priče je sodišče prve stopnje postopalo v
skladu z metodo ugotavljanja spodnje premise sodniškega silogizma, ki
jo sodišče zapoveduje zakonu (8. člen Zakona o pravdnem postopku,
ZPP). Potem ko je analiziralo izpoved te priče kot posameznega
dokaznega sredstva, jo primerjalo z drugimi posameznimi dokazi (z
izpovedbami obeh pravdnih strank in ostalih prič), je v celoto
združilo vse dokaze, ki govorijo za resničnost tožnikovih trditev o
poteku škodnega dogodka. Okoliščina, da je tožnik odlašal z obiskom
pri zdravniku, sama po sebi ne more pripeljati do drugačne odločitve
o pravno relevantnem dejanskem stanju. Sklicevanje na okoliščine
(vremenske razmere v mesecu marcu), ki naj bi potrjevale toženčevo
trditev, da je bil zaradi zdravstvenega stanja nezmožen za brcanje,
pa je nedopustna novota, saj toženec v pritožbi ni izkazal, da je
brez svoje krivde ni mogel navesti do zaključka postopka na prvi
stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP).
Ker je sodišče prve stopnje glede obeh škodnih dogodkov na pravilno
ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo
(pravila o odškodninski odgovornosti), pri čemer ni storilo nobene po
uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb
pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot
neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009