VSL sodba I Cp 2588/2005

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik s kraja

prometne nesreče dne 31.10.1994 ni odšel z namenom izogniti se

preiskusu alkoholiziranosti in da zato ni izgubil pravic iz

zavarovalne pogodbe. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi

tožnik kot skrben voznik moral in mogel zaznati prometno nezgodo,

takšen zaključek sam po sebi še ne bi izkazoval, da je tožnik odšel s

kraja prometne nezgode z namenom izogniti se preiskusu

alkoholiziranosti. Tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča je

toženec članek iz Domžalskih novic s fotografijo o stanju cestišča na

cesti predložil v skladu z določbo 2. odst. 286. člena ZPP, saj je

izkazal, da jo je sodišču prve stopnje predložil šele po prvem naroku

za glavno obravnavo brez svoje krivde, sodišče prve stopnje pa jo je

zato tudi lahko upoštevalo. Na sporni članek je naletel šele potem,

ko dokumentacije o stanju cestišča in popravilih ni uspel dobiti niti

preko sodišča in je zato po zaslišanju priče A. K., ki je izpovedala,

da je bilo cestišče v dobrem stanju, začel pregledovati še časopise.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne

tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene

stranke plačilo zneska 213.582,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 8.12.1994 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh, ter

odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

200.446,80 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude s zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.4.2005 dalje.

Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi

navaja, da je sodišče prve stopnje že v osnovi zmotno uporabilo

avtonomno materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb

pravdnega postopka. Pravi, da pravna domneva iz 3. člena Splošnih

pogojev ni absolutna in jo je možno izpodbijati in dokazovati

nasprotno - da voznikov namen s tem, ko je zapustil kraj prometne

nesreče, ni bil izmikanje preiskavi alkoholiziranosti oziroma da

voznik ni bil vinjen. Vendar pa je pri tem je dokazno breme na strani

voznika. Meni, da je sodišče prve stopnje zato nepravilno zaključilo,

da je dokazno o tem na tožeči stranki, ki pa tega, da je toženec

zapustil kraj prometne nezgode z namenom, da bi se izognil preiskavi

alkoholiziranosti, ni dokazala. Pravi, da bi moral toženec dokazati,

da prometne nesreče ni zaznal in se zato ni ustavil, ali pa da ni

vozil pod vplivom alkohola. Toženec pa ne enega ne drugega ni

dokazal. Pravi, da je zaradi obnašanja toženca na cesti in z njegovo

vožnjo cik-cak domneva o njegovi alkoholiziranosti in izmikanju

preiskavi še dodatno podkrepljena. Tožeča stranka nadalje meni, da

cestišče v času prometne nezgode ni bilo slabo, kot je zatrjeval

toženec, saj sta njegovo izpoved izpodbili priči C. in K., ki je

povedala, da je vozila za tožencem normalno, da pa si je zaradi

toženčevega sumljivega obnašanja na cesti že pred nezgodo zapisala

registrsko številko njegovega avtomobila. Pravi, da fotografija, ki

jo je toženec predložil sodišču na zadnjem naroku, ne dokazuje

ničesar, poleg tega pa je bil ta dokaz vložen prepozno. Nadalje

pravi, da je toženec ves čas postopka spreminjal svoje izjave. V

telefonskem razgovoru priči C. je dejal, da je vijugal zato, ker je

telefoniral, kar je sodišče verjelo, sam pa je na zaslišanju povedal,

da naj bi vijugal zaradi lukenj na cesti. Meni, da je toženec

prometno nesrečo zaznal oziroma bi jo moral zaznati, saj je bila v

trenutku nesreče že noč, ko se luči vidijo v primerni razdalji. Poleg

tega sta z oškodovanko vozila tesno skupaj, reakcijo oškodovanke je

opazila tudi voznica K., ki je vozila za tožencem in je bila še bolj

oddaljena od kritične situacije kot toženec, zaradi vožnje toženca pa

sta s ceste zapeljala dva osebna avtomobila. Toženec pa je tudi

povedal, da se je sam javil na policiji, kar je navedel tudi v

prijavi škodnega primera odgovornosti, ki jo je izpolnil sam. Ker se

do vseh naštetih dokazov sodišče prve stopnje ni opredelilo, je

podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve

stopnje je nekritično verjelo pričam v vozilu toženca, da kritične

prometne situacije niso zaznale in da toženec ni bil alkoholiziran.

Pritožnik meni, da niti izjava L. o tem, da se kot oče 3 do 4 leta

starega otroka ne bi vozil z alkoholiziranim voznikom, niti dejstvo,

da je toženec po nesreči še dvakrat peljal mimo kraja prometne

nesreče, ne more biti odločilno, saj se je toženec lahko peljal

ponovno mimo kraja nezgode iz drugih motivov. Tudi priča C. je

povedala, da se ji zdi, da vozila potem ni vozil isti voznik, ker je

imel eden od njih brke. Sodišče prve stopnje se do te izjave ni

opredelilo, ker pa je zapisalo, da so vse priče povedale, da je

toženec še dvakrat peljal mimo, je sodba protispisna. Pravi, da

ravnanje toženca kaže na izmikanje preiskavi alkoholiziranosti. Ker

toženec ni prepričljivo izpodbil pravne domneve, bi bilo potrebno

tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da

pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu

zahtevku in podrejeno vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno

odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da toženec s kraja prometne nesreče dne 31.10.1994 ni

odšel z namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti in da zato ni

izgubil pravic iz zavarovalne pogodbe. Po ugotovitvah pritožbenega

sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec

prometne nezgode dne 31.10.1994 ni zaznal, takšno ugotovitev pa je

tudi prepričljivo obrazložilo z zaključki o tem, da pri prometni

nesreči ni prišlo do trka med vozilom toženca in oškodovanke, da tudi

sopotnika toženca prometne nesreče nista zaznala, da je toženec vozil

nepazljivo ter da se je kmalu po nesreči mimo kraja nesreče ponovno

peljal v eno in drugo smer. Pritožbeni očitek o tem, da se je toženec

sam javil na policijski postaji in da je kasneje sam izpolnil prijavo

škode pri tožeči stranki, s katerim skuša pritožnik dokazati, da je

toženec za prometno nesrečo vedel, ni utemeljen. Toženec ni niti

trdil niti izpovedal, da se je sam javil na policijski postaji, ampak

je povedal, da ga je policija v zvezi s prometno nesrečo nekaj dni po

nezgodi poklicala. Prav tako samo dejstvo, da je toženec kasneje na

zavarovalnici izpolnil prijavo škode, ne dokazuje, da je prometno

nesrečo videl in zanjo vedel že takoj, ko je do nje prišlo.

Neutemeljene so tudi navedbe pritožnika o tem, da se sodišče prve

stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki kažejo na to, da bi toženec

mogel in moral prometno nesrečo zaznati - torej o tem, da je bila v

času nesreče noč, da sta z oškodovanko vozila skupaj, da je nesrečo

opazila voznica, ki je vozila za tožencem in da sta zaradi toženčeve

vožnje s ceste zapeljala dva osebna avtomobila. Tudi če bi sodišče

prve stopnje ugotovilo, da bi toženec kot skrben voznik moral in

mogel zaznati prometno nezgodo, takšen zaključek sam po sebi še ne bi

izkazoval, da je toženec odšel s kraja prometne nezgode z namenom

izogniti se preiskusu alkoholiziranosti. Toženec je članek iz

Domžalskih novic s fotografijo o stanju cestišča tudi po ugotovitvah

pritožbenega sodišča predložil sodišču prve stopnje v skladu z

določbo 2. odst. 286. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno

prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), saj je izkazal, da

jo je predložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje

krivde, sodišče prve stopnje pa jo je zato tudi lahko upoštevalo. Na

sporni članek je naletel šele potem, ko dokumentacije o stanju

cestišča in popravilih ni uspel dobiti niti preko sodišča in je zato

po zaslišanju priče A. K., ki je izpovedala, da je bilo cestišče v

dobrem stanju, začel pregledovati še časopise. Sicer pa je sodišče

prve stopnje v zvezi s tem dokazom pravilno zaključilo, da ni

bistvenega pomena za odločitev, saj sama ugotovitev o tem, ali je

bilo cestišče na kraju, kjer je do prometne nezgode prišlo, res

luknjasto, ali pa je toženec vozil cik-cik iz drugih razlogov, ne

vpliva na ugotovitev o tem, da toženec prometne nezgode ni zaznal.

Dejstvo, da je toženec vozil cik-cak, pa tudi samo po sebi ne bi

moglo dokazovati, da je vozil pod vplivom alkohola.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo protispisnosti, ki naj bi jo

sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v obrazložtvi izpodbijane

sodbe napisalo, da so vse zaslišane priče povedale, da se je toženec

še dvakrat peljal mimo kraja prometne nezgode. Tudi dejstvo, da je

imel eden od tistih, ki so se ponovno peljali mimo kraja nesreče brke

in da zato to ni mogel biti toženec, ki nima brk, za samo odločitev

ni relevantno, sodišče prve stopnje pa s tem, ko se o tem dejstvu ni

opredelilo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da toženec prometne

nezgode ni zaznal in da zato s kraja prometne nezgode ni odšel z

namenom izogniti se preiskusu alkoholiziranosti. Ob takšni

ugotovitvi, ki je tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravilna,

pa je nepomembno, katera stranka bi morala dokazati, da toženec s

kraja prometne nezgode ni odšel z namenom izogniti se preiskusu

alkoholiziranosti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podane

kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker

tožeča stranka s pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške

pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 1551/2005
• VSM sklep Cp 52/97
• VSL sklep II Cp 1626/2005