VSL sodba I Cp 582/2005

Jedro

Med obnašanjem psa in tožnikovo reakcijo ni adekvatne vzročne zveze.

Toženka kot imetnica psa zato ne odgovarja za tožnikovo škodo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala odškodnino v znesku

600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.4.2003 do plačila. Hkrati

je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 209.045,20 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 do plačila.

Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi

bila tožniku nastala s tem, da se je 29.4.2003 ustrašil toženkinega

psa, zaradi česar zahteva odškodnino za strah.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.

odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga

razveljavitev sodbe. Vztraja, da je pes tožene stranke nevarna žival.

Sodišče prve stopnje je napačno presojalo ta pojem na podlagi

okoliščine, da do fizičnega kontakta med psom in človekom ni prišlo.

Dejstvo, da so ob napadu psa trije ljudje uspeli ubežati, ne govori v

prid ugotovitvi sodišča, da pes ni nevaren. Tožnik je kot nevarno

žival psa doživljal prav zaradi številnih poskusov napada. Napad psa

se je odvijal pred prihodom priče I. Ž. na okno, od koder je dogodek

videla. Šele napad psa je povzročil verižno reakcijo strahu in

kričanja. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pes po

napadu ni več kazal znakov napada, saj ga je lastnica takrat že

poklicala k sebi. Okoliščina, da se je tožnik bal psov, ni odločilna

in tista, ki bi vzročno zvezo med napadom psa na tožečo stranko in

škodo prekinila. Fobija tožeče stranke do psov ni bila odločilnega

pomena. Na nastanek škode je vplival napad psa. Izvedenec ustrezne

medicinske stroke bi lahko potrdil ali ovrgel ugotovitev, ali je

podana vzročna zveza med napadom psa ter škodo, ki je tožniku

nastala.

Na pritožbo je toženka odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno

sodišče zavrne. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi

materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti

sprejema jasne, popolne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje,

ki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z dejanskimi in pravnimi

ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja in le kot odgovor

na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja:

Na list. št. 65 v 2. odst. (stran 4 sodbe) je sodišče prve stopnje

zapisalo povsem jasne razloge, zakaj konkreten pes v dani situaciji

ni bil nevarna žival v smislu 1. odst. 158. čl. Obligacijskega

zakonika - OZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje,

da obravnavani pes do takrat fizično ni napadel nobenega človeka; da

gre za pasmo psa, ki je lahko ob nepravilni vzgoji agresiven, da pa

je bil konkretni pes obvladljiv in se je na klic vrnil k toženki. To

pa ne more biti podlaga za objektivno odgovornost toženke v smislu 1.

odst. 158. čl. OZ. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi sicer

ni mogoče govoriti, da je pes kogarkoli napadel, če do fizičnega

kontakta ni prišlo, pa tudi v pritožbi zatrjevani poskusi napada ne

dajejo podlage za tako ugotovitev. Zato sodišče prve stopnje tudi ni

napravilo nobene kršitve, če ni zaslišalo vseh predlaganih prič, saj

je v izvedenih dokazih imelo zadostno podlago za svojo odločitev.

Pritožba nato pravi, da je tožnik psa doživljal kot nevarno žival

zaradi poskusov napada psa v preteklosti. Vendar pa to predvsem ni v

skladu z njegovo izpovedbo, ko po eni strani pravi, da se od dogodka

pri petih letih pa do obravnavanega dogodka psov ni bal, ker so tudi

doma imeli velikega psa (list. št. 32), po drugi pa, da se je psov

bal, zaradi česar je bil raje v hiši, kadar je obravnavani pes prišel

do njihove hiše (list. št. 31). Sicer pa je pojem nevarne živali

treba ugotoviti glede na konkretne okoliščine primera, pri čemer mora

"nevarnost" živali biti objektivizirana. Vprašanje, ali gre za

nevarno žival, ne more biti odvisno od subjektivnih občutij prizadete

osebe. Skratka: če je tožnik doživljal psa kot nevarno žival, še ne

zadostuje. Tudi v objektivnem smislu bi moralo iti za tako žival.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da ni tako.

Ko skuša pritožba nato izpodbiti dejanske ugotovitve o tem, kako se

je dogodek odvijal, češ da priča I. Ž. ni vsega videla, pa je treba

poudariti, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

ugotovilo, da se je tožnik obrnil šele, ko je zaslišal klic toženke.

Pes ni renčal, sicer bi ga tožnik slišal (list. št. 66, stran 5

sodbe). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi zaradi

toženkinega klica psu, ki se je na klic odzval, morebitne zatrjevane

nevarnosti ni več moglo biti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se

je namreč tožnik obrnil in zagledal psa, ko je toženka psa že

klicala. Tako se tudi pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvam

sodišča prve stopnje, da obravnavanega dogodka z objektivnega

stališča ni mogoče šteti za napad.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja, da ne more biti adekvatne

vzročne zveze med obnašanjem psa in tožnikovo reakcijo. Zatrjevani

smrtni strah je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje,

presegel realnost konkretne situacije in je posledica tožnikove

fobije. Za to pa toženka kot imetnica psa ne more odgovarjati.

Kratkotrajen, čeprav intenziven strah ob takem dogodku bi po splošnih

življenjskih izkušnjah sicer ne bi bil nič nenavadnega, vendar pa pri

običajnem človeku ne bi pustil posledic. Tak strah pa ni podlaga za

prisojo odškodnine za strah, kot je pravilno poudarilo sodišče prve

stopnje (1. odst. 179. čl OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlog za postavitev

izvedenca medicinske stroke oziroma psihiatra. Sodišče prve stopnje

je sprejelo trditev tožnika, da se je močno ustrašil in torej ne gre

za dvom o tem; ugotovilo je, da taka reakcija glede na konkreten

dogodek ni običajna, torej adekvatna, zato ne more biti v vzročni

zvezi med situacijo in tožnikovim strahom. Če je do takega strahu pri

njem prišlo, je to lahko posledica drugih vzrokov - fobije iz

otroštva. O vprašanju vzročne zveze mora namreč odločiti sodišče,

dokaz z izvedencem pa je potreben le, če je za razjasnitev kakšnega

dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga

(243. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje tako v zvezi s tem ni storilo

nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot trdi pritožba.

Če na katera od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je

pritožbeno sodišče štelo, da ni odločilnega pomena (1. odst. 360. čl.

ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je

pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje

pritožbene stroške (1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep in sodba Cp 627/2003
• VSK sodba Cp 146/97
• VSC sodba in sklep Cp 636/2000