VSL sodba I Cp 1781/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1781.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50566 |
Datum odločbe: | 31.08.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | dokazi in izvajanje dokazov - izvedensko mnenje - izvedenec - načelo neposrednosti |
Jedro
Vsebinsko gledano izvedensko mnenje dr. B. ni bilo takšno, da bi
narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje
dokazni predlog tožeče stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo.
Sodišče namreč takemu predlogu ugodi le takrat, če je izvedensko
mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z
raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP).
Določitev novega izvedenca je potrebna tudi, če nastane utemeljen
dvom o njegovi pravilnosti, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti
z zaslišanjem izvedenca (primerjaj s 3. odstavkom 254. člena ZPP).
Izvedenec je izčrpno odgovoril na vse pripombe tožeče stranke na
izvedensko mnenje z dne 27.10.2004, zato tožničina pavšalna kritika
ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi
sicer konsistentno in logično ter v njem nič ne manjka.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki spremeni tako, da
mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 389.174,40 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2005 do plačila.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek
na plačilo 2.287.611,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in
povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožeča stranka
toženi stranki plačati 432.546,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 3.1.2005 do plačila.
Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča
stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,
izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v
novo sojenje. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z
vsebino izjav, ki so jih priče podale med izvedenim dokaznim
postopkom. Pritožničino verzijo poteka dogodkov je potrdilo več prič,
sodišče prve stopnje pa se je vseeno postavilo na stališče, da ji ni
mogoče verjeti. Dejstvo je, da je do nezgode prišlo, ker je O. Č. P.
iz neprednostne ceste zapeljala na prednostno, ne da bi se prej
prepričala, ali to lahko stori brez nevarnosti za sebe in druge
udeležence v cestnem prometu. Izpovedi zavarovanke tožene stranke ni
potrdil nihče. S. F. o vzroku za nastanek prometne nezgode ne more
povedati ničesar, saj ni bil očividec. Enako velja za oba policista,
glede katerih pa je treba pripomniti, da sta si bila enotna glede
ocene, kdo je kriv za prometno nezgodo. To, da je bila tožnica že
obravnavana zaradi zavarovalniških goljufij, na sam nastanek
konkretne prometne nezgode ne more imeti nobenega vpliva.
Razlogovanje sodišča prve stopnje, naj bi bil tožničin mož tisti, ki
naj bi ji naročil, kako naj vozi po prednostni cesti in zahteval, naj
se namerno zaleti, je popolno ugibanje. Nič kolikokrat se je že
izkazalo, da so se poškodbe vratne hrbtenice pri ponesrečencih
pojavile več ur ali celo dan po nesreči. Izvedenec cestnoprometne
stroke je potrdil oceno tožeče stranke, da trditve O. Č. P. po
tehnični plati sploh ni mogoče preveriti. Prav tako pa je ne potrjuje
noben materialni dokaz. Odsotnost zavornih sledi na kraju prometne
nezgode ne more biti v škodo tožeče stranke. Sploh pa je policist
K. ob zaslišanju povedal, da je bil kraj prometne nezgode spremenjen,
kar bi bilo treba upoštevati pri izdelavi izvedenskega mnenja.
Izvedenec sploh ni odgovoril na vprašanje, kje iskati vzrok, da je
prišlo do nesreče. Po mnenju tožeče stranke bi zato sodišče prve
stopnje moralo angažirati novega izvedenca cestnoprometne stroke.
Stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Stroški so odmerjeni
občutno previsoko.
Pritožba je delno utemeljena.
Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje vse
razloge o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je zato očitek, da so ti
nejasni ali med seboj v nasprotju oziroma da je o odločilnih dejstvih
nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin
ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami
oziroma zapisniki (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem
postopku, ZPP).
Načelno je treba pritrditi pritožbenemu mnenju, da obstaja pravica
stranke do izvedbe dokazov. Vendar pa ta ni neomejena in sodišče
dokazni predlog lahko zavrne, če ima zato sprejemljive razloge.
Vsebinsko gledano izvedensko mnenje dr. B. ni bilo takšno, da bi
narekovalo postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje
dokazni predlog tožeče stranke v tej smeri utemeljeno zavrnilo.
Sodišče namreč takemu predlogu ugodi le takrat, če je izvedensko
mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z
raziskanimi okoliščinami (2. odstavek 254. člena ZPP). Tožeča stranka
izpostavlja le, "da izvedenec ni ugotovil vzroka za prometno
nezgodo". To v konkretnem primeru ne more biti razlog za nepopolnost
ali nejasnost izvedenskega mnenja, saj je izvedenec argumentirano
pojasnil, zakaj se po tehnični plati ne da ugotoviti, ali je tožnica
pred trkom pospeševala ali zavirala. Določitev novega izvedenca je
potrebna tudi, če nastane utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, te
pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca
(primerjaj s 3. odstavkom 254. člena ZPP). Izvedenec je izčrpno
odgovoril na vse pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne
27.10.2004, zato tožničina pavšalna kritika ne more vzbuditi dvoma o
pravilnosti podanega mnenja, ki je tudi sicer konsistentno in logično
ter v njem nič ne manjka. V zvezi z izvedenim dokazom z izvedencem
cestnoprometne stroke je treba še dodati, da pri izvedbi dokaza z
izvedencem v fazi, ko izvedenec predmet pregleda, ni uveljavljeno
načelo neposrednosti, zato izvedenec na ogled kraja prometne nezgode
ni bil dolžan vabiti strank. Pravici strank do izjave v postopku pa
je bilo v celoti zadoščeno z vročitvijo izvedenskega mnenja in
pozivom sodišča prve stopnje na morebitne pripombe.
Pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni
zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega
postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve
stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da se je tožnica namerno
zaletela v zavarovanko tožene stranke, in tako dokazno oceno v celoti
sprejema. Temelji prvenstveno na prepričanju, ki si ga je sodišče
prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti ustvarilo glede na
stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo
o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Tožeča stranka s
pritožbenimi navedbami take dokazne ocene ne more omajati. Sodišče
prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo pričama R.
M. in V. K.. Postopanje sodišča je bilo v skladu z metodo
ugotavljanja spodnje premise sodniškega silogizma, ki je zapoveduje
zakon (8. člen ZPP). Potem ko je analiziralo izpoved tožeče stranke
in izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, jih primerjalo
z drugimi posameznimi dokazi (izpovedbama obeh policistov in priče O.
Č. P., ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke dr. B. in
podatkom o obsodbi tožnice zaradi poskusa kaznivega dejanja
goljufije), je vse dokaze, ki govore za resničnost neke trditve
(konkretno trditve tožene stranke, da se je tožnica namerno zaletela
v njeno zavarovanko), združilo v celoto. Ko je primerjalo izpovedi R.
M. in V. K., je med njima ugotovilo toliko neskladij, da je
utemeljeno napravilo zaključek o njuni neverodostojnosti. S. F. in
policista sicer niso bili očividci prometne nezgode, dejstvo, da je
zavarovanka tožene stranke S. F. vsa razburjena poklicala neposredno
po škodnem dogodku in enako dogodek opisala policistoma, pa je
pomemben indic, na podlagi katerega je mogoče sklepati o
resnicoljubnosti O. Č. P.. Čeprav dr. M. B. ni mogel dati
neposrednega odgovora na vprašanje o vzroku prometne nezgode, pa je k
sliki, ki si jo je o celotnem dogajanju ustvarilo sodišče prve
stopnje, pomembno prispevala njegova ugotovitev, da tožnica pred
trčenjem ni močneje zavirala, zlasti pa je imela možnost, da bi
nesrečo preprečila. V delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje, da je
bil kraj nezgode pred prihodom policistov spremenjen, kar bi bilo
treba upoštevati pri izdelavi izvedenskega mnenja cestnoprometne
stroke, pa gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno
sodišče ni smelo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).
Tožeča stranka v postopku ni uspela, zato je sodišče prve stopnje, ko
je odločalo o stroških postopka, pravilno izhajalo iz 1. odstavka
154. člena ZPP. Pritrditi pa je očitku tožeče stranke, da so stroški
previsoko odmerjeni (in sicer v delu, ki se nanaša na izdatek v zvezi
s postopkom - izdelavo izvedenskega mnenja dr. I. P.. Čeprav je ta
dokaz pridobila tožena stranka na lastno iniciativo, stroški za
izdelano mnenje ne morejo presegati tistih, ki bi nastali, če bi bil
izvedenec postavljen s sklepom sodišča. Izvedenci imajo pravico do
nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z
delom v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih
(Uradni list RS, št. 7/02, Pravilnik). Postavke "računalniška
analiza" iz stroškovnika izvedenca ni mogoče uvrstiti pod nobeno
tarifno številko Pravilnika, priglašeni materialni stroški pa so
nespecificirani. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi
tožeče stranke in sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da se
toženi stranki za izvedensko mnenje, izdelano pred pravdo, prizna
145.478,40 SIT, za vse pravdne stroške pa 389.174,40 SIT (4. točka
358. člena ZPP). V ostalem je bilo treba pritožbo zavrniti kot
neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009