VSL sodba I Cp 2180/2004

Jedro

O razmerju z mednarodnim elementom govorimo vselej, ko okoliščine

pravnega razmerja segajo na različna pravna področja. Ker so

kolizijske norme formalno pravo, je za presojo časovne veljavnosti

splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila, odločilen

trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje do vložitve tožbe.

Igra na srečo, imenovana fair-play, ki je bila podlaga, da je tožnik

tožencu posodil denarni znesek, katerega vračilo sedaj zahteva s

tožbo, do uveljavitve Zakona o igrah na srečo ni bila izrecno

prepovedana, zato ni mogoče pritrditi materialnopravnemu stališču

sodišča prve stopnje, da je posojilna poogodba nična zaradi

nedopustne podlage.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.9.2004, opr. št. P

132-2004-39 razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.500 DEM

oziroma 1.789,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju

Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi od 13.12.1995 dalje, ki

veljajo za hranilne vloge v DEM oz. EUR na vpogled v kraju

izpolnitve.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbo vložil toženec, ki

navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas

zatrjeval, da je potrdilo, da bo izposojeni znesek vrnil do

12.12.1992, napisal po nareku toženca in H. zaradi njunega

zastraševanja in grožnje, da ga bosta pretepla. Te njegove trditve je

prepričljivo potrdila priča B., sicer mati toženca, ki ji je sin še

istega dne po vrnitvi iz Avstrije, vidno razburjen povedal, da jima

je komaj ušel. Ne glede na to je sodišče ugotovilo le, da so sicer

podani vsi razlogi izpodbijanja takega pravnega posla, nato pa

zaključilo, da je toženec glede na enoletni rok iz 117. člena ZOR

prekludiran v svojih pravicah. Izpodbijana odločitev ni pravilna

zato, ker sodišče v nobeni od obeh transakcij, s katerima je tožnik v

resnici samo manipuliral s toženecem, s ciljem pridobiti protipravno

premoženjsko korist, ni ugotovilo elementov oškodovanja niti

nepoštenosti, čeprav so vsi podatki o tem v spisu. Nesporno je

namreč, da je imel toženec v času vključitve v prepovedano verigo

petkrat več denarja kot tožnik in da to ni bil razlog "izposoje"

denarja za vpis vložka v obravnavani denarni verigi. Organizator

verige je bil tožnik in on je vanjo vpletel toženca, ta pa je po

večmesečnem prigovarjanju popustil. Tožnik namreč ne bi mogel sam

nadaljevati in mu je toženec posodil svoje ime, moral pa je podpisati

vložek, ki mu ga je dal tožnik. Vendar je vse navedeno pri

obravnavanju cause njunega razmerja povsem drugotnega pomena, saj je

bil izključni razlog interes tožnika za nadaljevanje igre. Nadalje

navaja, da tožnik ni zanikal, da se je dalj časa ukvarjal z denarnimi

verigami in da je iz njih večkrat pridobil koristi, nesporno pa je

tudi to, da je bilo organiziranje takšnih verig v Republiki Sloveniji

prepovedano in sta tudi pravdni stranki posel vpisa novega vložka

sklenili v Avstriji. Tožnik bi potrdilo o vrnitvi 3.500,00 DEM lahko

izposloval tudi v Kranju in zato ne bi bilo treba potovati v

Avstrijo. Ta posel, ki ga sodišče šteje za spremembo posojilne

pogodbe, čeprav to v resnici ni, bi pravdni stranki lahko opravili

tudi brez sodelovanja H.. Pod pretvezo, da bo tožnik dobil povrnjen

vložek iz verige, v kateri je toženec posodil samo svoje ime, je

tožnik tudi zvijačno prepričal toženca, da je res prišel v Avstrijo

na dogovorjeni kraj, ni pa vedel, da ga bosta skupaj s H. prisilila v

podpis potrdila o vrnitvi 3.500,00 DEM do 12.12.1992. Obe opisani

transakciji, ki se ju je poslužil tožnik, nosita pečat prepovedanega,

zato nista dovoljeni in z moralnega vidika nista opravičljivi.

Sodelovanje in pomaganje pri organiziranju dejavnosti, pri katerih

udeleženci vplačujejo določene denarne zneske udeležencem, ki so se

pred njimi vključili v dejavnosti, je izrecno prepovedano in

sankcionirano, zato je posojilna pogodba brez pravnega učinka, brez

pravnega učinka pa je tudi potrdilo, da bo toženec vrnil 3.500,00 DEM

do 12.12.1992, saj le-to temelji na prepovedanem pravnem poslu. Ni

namreč nezanemarljivo, da je prav "izposoja" denarja predstavljala

način, s katerim je organizator denarne verige lahko dosegel, da je

vpletel svojo žrtev - toženca, podpis potrdila o vrnitvi pa

predstavlja samo zadnje izvršitveno dejanje tožnika. Zato ne vzdrži

ugotovitev, da tožnik iz te verige ni bil obogaten, saj tožnik v

postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zanikal, da je imel v

konkretni denarni verigi od "izposoje imena" korist. Ker sodba ne

vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

ter prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru

za t.i. razmerje z mednarodnim elementom. O takem razmerju govorimo,

ko okoliščine pravnega razmerja segajo na različna pravna področja

(Cigoj, S., Mednarodno zasebno pravo osebnih in premoženjskih

razmerij, Prva knjiga - splošni nauki, Ljubljana 1984, str. 25). V

takem primeru je treba pred uporabo konkretnega materialnega prava

uporabiti kolizijska pravila, tj. pravila, ki določajo, katero pravo

(pravo katere države) je potrebno uporabiti za odločanje. V tej

zadevi tožnik zahteva vračilo denarnega zneska, ki ga je tožencu

posodil za sodelovanje v verižni igri na srečo (t.i. fair-play), ki

sta jo pravdni stranki igrali v Republiki Avstriji, prav tako pa je

bilo potrdilo na list. št. A1 (o pravni naravi potrdila bo govora v

nadaljevanju obrazložitve) napisano v Republiki Avstriji. Na podlagi

navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da gre med pravdnima

strankama za razmerje z mednarodnim elelementom. To pravno področje v

Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in

postopku (Ur. list Rs, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP), ki v 118.

členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha

uporabljati (prej veljavni) Zakon o ureditvi kolizije zakonov s

predpisi drugih držav v določenih razmerjih (UR. list SFRJ, št. 43/82

in 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ker so kolizijske norme specifične

pravne norme, je treba navedeno končno določbo razlagati s pomočjo

pravne teorije. Po mnenju pravnih teoretikov gre za formalno pravo

(Cigoj, S., ibidem, str. 76), kar utemeljuje sklep, da je za presojo

časovne veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska

pravila, odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje do

vložitve tožbe. Navedeno stališče je sprejela tudi že sodna praksa

(gl. npr. odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp

1713/2004). Iz povedanega sledi, da je za odločitev, katerega izmed

dveh zakonov, ki urejata področje mednarodnega zasebnega prava, treba

uporabiti v obravnavanem primeru, pomemben trenutek vložitve tožbe.

Ker je bila tožba vložena 11.12.1995, torej v času veljavnosti ZUKZ,

je treba uporabiti kolizijska pravila tega zakona. ZUKZ v 8. točki 1.

odstavka 20. člena določa, da je za posojilno pogodbo, če posebne

okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, treba uporabiti pravo

kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče

oziroma sedež, kar pomeni, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti

slovensko (materialno) pravo.

Igra na srečo, ki je bila podlaga, da je tožnik tožencu posodil

denarni znesek, katerega vračilo sedaj zahteva s tožbo, do

uveljavitve Zakona o igrah na srečo (Ur. list RS, št. 27/1995, s

kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIS) ni bila

izrecno prepovedana. Ker ZIS velja šele od 19.5.1995 dalje, toženec v

pritožbi nima prav, ko trdi, da gre za izrecno prepovedano in

sankcionirano igro. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče pritrditi

materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da je posojilna

pogodba nična zaradi podlage v smislu 51. in 52. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78-57/90, v

nadaljevanju ZOR). Pogodba je namreč nična, če zanjo ni podlage ali

če je ta nedopustna. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravna

podlaga posojilne pogodbe nedopustna, saj je splošno znano dejstvo,

da je bila igra fair-play nezakonita, posoja denarja za sodelovanje v

nezakoniti igri na srečo pa je primer pravnega posla, ki nasprotuje

družbeni morali, ni pravilno, saj fair-play, kot je bilo že povedano,

v tistem času v Republiki Sloveniji ni bila prepovedana igra na

srečo. Ker pravna podlaga posojilne pogodbe ni nedupustna, pogodba,

sklenjena med pravdnima strankama, tudi ni nična.

Za odločitev v tem sporu so pomembna naslednja, pred sodiščem prve

stopnje ugotovljena dejstva:

- tožnik je tožencu posodil 3.500,00 DEM za sodelovanje v igri

fair-play v Avstriji;

- pogodbeni (sedaj pravdni) stranki sta bili dogovorjeni, da toženec

tožniku vrne denar, ko ga bo dobil nazaj od organizatorja igre v

primeru uspeha v igri, tj., ko bo v igri prišel na vrh piramide;

- okoliščine v zvezi z odložilnim pogojem (tj. uspehom v igri) niso

nastopile;

- med strankama je prišlo do spremembe prvotne pogodbe, in sicer se

je toženec tožniku zavezal vrniti izposojeni znesek najkasneje do

12.12.1992;

- podpis na potrdilu (spremembi pogodbe) je toženčev;

- toženec tožniku dolžnega zneska ni vrnil.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje, saj

je dokazna ocena izčrpna in prepričljiva. Pravilni so tudi

materialnopravni zaključki, in sicer da gre pri prvi pogodbi za

posojilno pogodbo z odložnim pogojem, ki pa je bila kasneje

spremenjena v posojilno pogodbo s točno določenim rokom vračila.

Pritožbene navedbe toženca, ki sodišču prve stopnje očitajo nepopolno

ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z njegovimi trditvami o

prisiljenju oziroma grožnji, pod katerim naj bi podpisal potrdilo na

list. št. A1 (spremembo posojilne pogodbe), niso relevantne, saj gre,

kot je tožencu v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že

prvostopenjsko sodišče, za izpodbojne razloge, ki bi jih moral

toženec uveljavljati v drugem (pravdnem) postopku in v roku, ki ga

določa 117. člen ZOR. Neutemeljene so tudi vse ostale toženčeve

pritožbene navedbe, ker toženec izhaja iz predpostavke, da je pravna

podlaga (causa) posojilne pogodbe in zato tudi pogodba sama nična,

kar pa - kot je bilo obrazloženo že zgoraj - ne drži. Ključna je

torej le ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pogodbeni

(pravdni) stranki sklenili posojilno pogodbo s točno določenim rokom

vračila, zato bi moral toženec v dogovorjenem roku vrniti izposojeni

znesek (1. odstavek 562. člena ZOR). Ker tega, kot je ugotovilo že

sodišče prve stopnje, ni storil, je tožnikov tožbeni zahtevek na

vračilo posojenega denarja utemeljen. Na podlagi obrazloženega je

pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom Zakona o

pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno

besedilo, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila sodnih taks,

bodo predmet nadaljnjega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, saj

o tem v skladu z določbo 1. odstavka 169. člena ZPP odloča sodišče

prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1039/93
• VSL sklep Kp 1447/93
• VSL sodba I Cp 1116/99