VSL sodba in sklep I Cp 1629/2004

Jedro

Načelo popolnosti listine (velja le tisto, kar je v predpisani obliki

zapisano) velja le do tedaj, ko je sicer ustno sklenjena pogodba ali

ustno sklenjeni del pogodbe, glede katere je sicer predpisana pisna

oblika, realiziran v smislu specialne določbe cit. 73. člena ZOR. V

tem primeru ima vse potrebne in veljavne pravne učinke tudi ustno

sklenjena pogodba, za katero se sicer zahteva predpisana obličnost.

Takšno ustno sklenjeno pogodbo pa je po pravilnih ugotovitvah

prvostopnega sodišča predstavljal prav sporni disimulirani dogovor o

prodaji garaže z nadzidkom glede na simulirani (navidezni) zapis v

pogodbi o predkupni pravici. Neupoštevanje tega navideznega zapisa,

ki ne izraža prave (resnične) volje pogodbenih strank, v izpodbijani

sodbi, pomeni pravilno uporabo določbe 66. člena ZOR, po kateri

navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, temveč velja

prikriti pogodbeni dogovor, ki izraža pravo (resnično) voljo

pogodbenih strank, če so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (odločitev pod I, ter pod točkamama 1. in 3 pod II

izreka) in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka

prizna, da sta tožnika lastnika garaže z nadzidkom, ki stoji na parc.

štev. xx, vpisani pod vl. štev. yy k.o. K., v tlorisni imeri 18 m2 in

sta dolžna dovoliti parcelacijo parc. štev. xx k.o. K. z omenjeno

garažo v izmeri 18 m2, tako da bo garaža dobila svojo parc.štev. in

dovoliti, da se vknjiži lastninska pravica na garaži z nadzidkom v

korist in na ime tožnikov vsakega do 1/2 in v tem smislu izstaviti

zemljiškoknjižno listino ter izprazniti garažo z nadzidkom in jo

izročiti tožnikoma. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožečih

strank. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo nasprotnemu tožbenemu

zahtevku tožencev in sicer na ugotovitev, da sta tožnika dolžna

priznati, da sta toženca po kupni pogodbi z dne 26.4.1978 dejanska

lastnika nepremičnine - garaže z nadzidkom v tlorisni izmeri 18 m2

kot z.k. telo II stoječe na parceli št. xx, z.k. telo I, vpisani pod

vl.štev. yy, k.o. K.. Nadalje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta

tožnika dolžna tožencema izdati za navedeno nepremičnino ustrezno

zemljiškoknjižno listino, s katero se bosta lahko toženca vknjižila v

zemljiško knjigo kot zemljiškoknjižna lastnika vsak do 1/2. Sodišče

prve stopnje je tožnikoma naložilo, da plačata tožencema pravdne

stroške v znesku 365.782,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za izdajo

popravnega sklepa k sodbi z dne 16.12.2003 oziroma dopolnitev

navedene sodbe, kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo v delu, kolikor so bili zavrnjeni njuni tožbeni zahtevki

in je bilo ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev in zoper

stroškovno odločitev, vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse

pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov

ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, s tem, da se vsi

stroški naložijo v plačilo toženi stranki skupaj z obrestmi od

odločanja do plačila, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba

razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in

odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški. Poudarjata, da

je sodišče napačno zaključilo, da naj bi bila garaža z nadzidkom

predmet prodajne pogodbe z dne 26.4.1978. Takšen zaključek je

nesprejemljiv in nezakonit ter v nasprotju z jasnim zapisom v pogodbi

oziroma celo v obeh znanih zapisih kupoprodajne pogodbe, ki se

razlikujeta po vsebini le glede navedbe višine kupnine, glede oblike

pa v različnih pisavah in v delu, ko se omenja odvetnik S. P.. Pri

drugem zapisu pogodbe odvetnik ni bil prisoten. Pravilna dokazna

ocena glede vloge in prisotnosti odvetnika pri sklepanju oziroma

zapisih pogodb bi pripeljala do zaključka o neverodostojnosti izjav

in trditev tožencev. Oba zapisa pogodbe pa sta jasna in nedvoumna o

tem, kaj je bilo predmet pogodbe. Predmet pogodbe je bilo le tisto,

kar je bilo izrecno zapisano. Garaža z nadzidkom izrecno ni bila

predmet prodaje. V nasprotnem primeru ne bi bila v pogodbah zapisana

predkupna pravica. Sodišče je zavestno kršilo oziroma ni uporabilo

materialnih predpisov. V skladu z določbo 71. člena ZOR velja pri

pogodbi, ki je sklenjena v posebni obliki, le tisto, kar je v tej

obliki izraženo. Sočasni ustni dogovori so možni le o stranskih

nepomembnih vprašanjih in še to le če takšni dodatni dogovori niso v

nasprotju z namenom, zaradi katerega je obličnost predpisana.

Neustrezno je stališče sodišča o teoriji realizacije. Vse do

zaključka dedne zadeve v zapuščinskem postopku D 273/97, tožnika

nista bila lastnika in sta šele tedaj pridobila priznanje dedičev, da

je garaža z nadzidkom njuna last. Ob zapisu in podpisu kupoprodajne

pogodbe torej tudi formalno tega nista mogla prodati. Vsebino oglasa

in ponudbe je tožnik pojasnil. V oglasu pa je tudi sicer govora le o

stanovanju in garaži. Obrazec za davčno napoved ni podpisan s strani

tožnikov, zapis, da naj bi šlo za garažo tudi ni tožnikov. Primerjava

cene s cenitvijo je nesmiselna. Eno leto stara cenitev je popolnoma

neuporabna. Razlika v ceni je zaradi opreme in davčnih razlogov.

Sodišče se ni opredelilo do vloge tožnikov z dne 2.2.1998. Ob

pojasnilih iz te vloge ni nobenih nelogičnosti zakaj ni prišlo do

pravde že prej. Odgovoriti bi bilo potrebno na vprašanja tožnikov,

zakaj sta se tožnika deset let prepirala in prerekala v zapuščini za

garažo z nadzidkom, če bi jo že leta 1978 prodala tožencema. Če sta

toženca garažo kupila, zakaj nista do dednega dogovora in kasneje

zahtevala od tožnikov ustrezno listino ali potrdilo o nakupu garaže s

prizidkom. Sodišče se ni opredelilo do dopisa z dne 10.2.1988.

Zemljišče, na katerem je tudi garaža z nadzidkom, sta toženca

formalno pridobila in sta to zlorabila. Zato sta toženca prepričevala

dedinjo J. Š., ta pa se je v dednem dogovoru želela zavarovati. Prej

pa ji je bilo jasno, da garaža in nadzidek nista predmet kupoprodajne

pogodbe. Dedinja si je v dednem dogovoru izgovorila enako predkupno

pravico, če je ne bi izkoristila toženca. Šele v nadaljevanju je

zapis zaradi izogibanja nepotrebnih sporov. Sodišče bi tudi moralo

zavrniti celoten nasprotni zahtevek. Če je sodišče menilo, da je bila

garaža z nadzidkom predmet pogodbe o prodaji nepremičnin, tožnika

nimata kaj priznavati. Tožnika nista pasivno legitimirana. Šele če bi

sodišče tožnikoma priznalo lastninsko pravico na garaži in nadzidku,

bi lahko od tožnikov kaj zahtevalo. Tožnika v zemljiški knjigi nista

vknjižena na sporni nepremičnini. Če je sodišče imelo v mislih kakšno

obligacijsko pravico, je to v nasprotju z zapisom iz pogodbe. Tožnika

tudi ne moreta tretjim priznavati pravice na nepremičnini, ki niso

njune. Nasprotni zahtevek je torej v celoti neutemeljen in

neizvršljiv. Sodišče bi ga moralo zavreči. Tudi garaža ni bila

zemljiški knjigi vpisana kot z.k. telo II, kar je bila hiša, garaža

pa je ločen in samostojen objekt, ki še ni bil vpisan kot samostojno

z.k. telo II. Glede na spremenjen pravni režim je razlikovanje na

z.k. telesa spremenjeno. Izrek je v tem delu sam s seboj v nasprotju.

V pogodbi je bilo jasno določeno, da idealna polovica z.k. telesa II

predstavlja stanovanjski prostor. Garaža bi lahko bila le samostojno

novo z.k. telo in sicer verjetno štev. III. Izrek v ugodilnem delu

glede nasprotne tožbe je torej popolnoma nesmiselen.

Zoper sklep vlagata pritožbo toženca. Uveljavljata vse pritožbene

razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno

obravnavanje in sklepanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji

stroški postopka. Poudarjata, da prvostopno sodišče zmotno

zaključuje, da je v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pod točko

I izreka sodbe odločeno tudi o stroških. Ker iz izreka navedene sodbe

pod točko I ne izhaja odločitev o stroških postopka v breme tožeče

stranke, ki je v celoti propadla z zahtevkom, je utemeljen pritožbeni

razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene

kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno in v nasprotju z zapisom

navedene sodbe sodišče zaključuje, da je v tč. II/3 izreka odločeno o

stroških v zvezi z vsemi zahtevki, tako po tožbi kot tudi nasprotni

tožbi. Če bi bilo to res, bi tožena stranka kljub temu, da je tožeča

stranka v celoti propadla s svojim zahtevkom in da sta toženca kot

tožnika uspela s polovico zahtevka, bila dolžna tožeči stranki ne

glede na to ali gre za zahtevek po tožbi ali po nasprotni tožbi edina

plačati stroške tožeči stranki, ki je v celoti propadla s svojim

zahtevkom. Povsem jasno izhaja iz izreka sodbe, da je o stroških

odločeno le v delu izreka, ki se nanaša na nasprotno tožbo, to je pod

točko II, medtem, ko v delu izreka pod točko I, ki se nanaša na

tožbo, o stroških ni odločeno. Če bi sodišče odločalo o stroških v

zvezi z vsemi zahtevki skupaj, bi to predstavljalo samostojen del

izreka tč. III. Toženca sta povrnitev stroškov zahtevala tako v zvezi

s tožbo kot tudi v zvezi z nasprotno tožbo in sicer sta stroške v

zvezi s tožbo ocenila v višini najmanj 1.200.000,00 SIT.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in

predlagali zavrnitev pritožb.

Pritožbi nista utemeljeni.

k pritožbi zoper sodbo

Ni utemeljen sicer pavšalni pritožbeni očitek, da naj bi bilo

izkazano tudi nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom. Sodišče

prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razloge, ki sprejeti

odločitvi ne nasprotujejo temveč jo nasprotno podpirajo oziroma

ustrezno utemeljujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ne obstoji.

Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje dokazni oceni prvostopnega

sodišča, ki je ugotovilo, da sta tožnika tožencema prodala tudi

garažo z nadzidkom in ne le del stanovanjske hiše, kot je sicer

izrecno določeno v pogodbi z dne 26.4.1978. Takšen zaključek

prvostopnega sodišča je v zadostni meri utemeljen na podlagi v

izpodbijani sodbi nanizanih okoliščin oziroma ocenjenih dokazov in

sicer predvsem oglasa in ponudbe tožnikov, kjer je navedeno, da je

predmet ponudbe tudi garaža (v ponudbi posebej tudi nadzidek),

nadalje na podlagi cenitve prometne vrednosti prodajanih nepremičnin,

kjer je posebej ocenjena tudi vrednost garaže s prizidkom ter končno

a nenazadnje povsem jasen zapis v davčni napovedi, sestavljeni ob

sklenitvi prodajne pogodbe, kjer je kot predmet prodaje prijavljena

tudi garaža. Ob takšnih objektivnih dokazih ne more biti dvoma, da so

izpovedbe tožencev, da sta kupila tudi garažo z nadzidkom nad njo,

verodostojne, kot je nadalje prepričljivo tudi njuno pojasnilo, da v

pogodbi ni bila posebej navedena tudi sama garaža z nadzidkom oziroma

je bila v zvezi z njima celo fiktivno navedena predkupna pravica,

zgolj zato, ker tedaj tožnika še nista bila lastnika teh nepremičnin

(primerjaj pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Na ta

način je bila prava volja strank glede obsega prodanih nepremičnin

pravilno ugotovljena, na podlagi nadaljnjih dejanskih ugotovitev, da

sta toženca kupnino v celoti plačala (torej tudi del, ki se je

vrednostno nanašal na garažo z nadzidkom), pridobila ta del prodanih

nepremičnin tudi v posest od tožnikov in ju ves čas uporabljata, ne

da bi zanju tožnika zahtevala plačilo najemnine, pa je bila tudi

pravilno uporabljena teorija realizacije uzakonjena v določbi 73.

člena ZOR. Te materialnopravne presoje ne more spodbiti sklicevanje

pritožnikov na določbo 71. člena ZOR, iz katere res izhaja načelo

popolnosti listine (velja le tisto, kar je v predpisani obliki

zapisano), vendar pa to načelo velja le do tedaj, ko je sicer ustno

sklenjena pogodba ali ustno sklenjeni del pogodbe, glede katere je

sicer predpisana pisna oblika, realiziran v smislu specialne določbe

cit. 73. člena ZOR. V tem primeru ima vse potrebne in veljavne pravne

učinke tudi ustno sklenjena pogodba, za katero se sicer zahteva

predpisana obličnost. Takšna ustno sklenjena pogodba pa je po

pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča predstavljal prav sporni

disimulirani dogovor o prodaji garaže z nadzidkom glede na simulirani

(navidezni) zapis v pogodbi o predkupni pravici. Neupoštevanje tega

navideznega zapisa, ki ne izraža prave (resnične) volje pogodbenih

strank, v izpodbijani sodbi, pomeni pravilno uporabo določbe 66.

člena ZOR, po kateri navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima

strankama temveč velja prikriti pogodbeni dogovor, ki izraža pravo

(resnično) voljo pogodbenih strank, če so izpolnjeni pogoji za

njegovo veljavnost.

Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na okoliščino, da v času

sklenitve pogodbe še nista bila lastnika spornih nepremičnin. Na ta

očitek je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo s sklicevanjem na

določbo 458. člena ZOR, ki dopušča sklepanje prodajnih pogodb tudi o

bodočih stvareh, po analogni uporabi navedene zakonske določbe torej

tudi o stvareh, ki v trenutku sklenitve pogodbe še niso last

prodajalcev (pričakovana pravica).

Pritožnika nadalje očitata, da morata na podlagi izpodbijane sodbe

priznati tožencema lastninsko pravico na spornih nepremičninah,

čeprav niti nista zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin in zato tudi

nista pasivno legitimirana za takšen zahtevek. Bistveni del

nasprotnega zahtevka tožencev pa je terjana ugotovitev, da sta

postala dejanska lastnika na podlagi sporne prodajne pogodbe,

sklenjene s tožnikoma (v času nastanka spornega razmerja v sodni

praksi ustaljen izraz za kupce, ki so pridobili nepremičnino na

podlagi veljavne prodajne pogodbe, niso pa se mogli - kot v

konkretnem primeru - vpisati kot lastniki v zemljiški knjigi).

Tožnika zato na podlagi sodbe tudi ne priznavata pravice nekim

"tretjim osebam", kot to ponazarjata v pritožbi, temveč kupcema iz

pogodbe, katero sta z njima sklenila, kasneje pa v zapuščinskem

postopku tudi pridobila še potrebno priznanje lastninske pravice od

tožnikove sodedinje J. Š. na spornih nepremičninah in sta tako za

zahtevek tudi nedvomno pasivno legitimirana. Za priznanje in

ugotovitev, da sta postala dejanska lastnika pa se toženca v tem

sporu upravičeno zavzemata in izkazujeta potreben pravni interes, ne

le zato, ker jima tega tožnika ne priznavata, temveč tudi zato, ker

je od pozitivnega izzida te pravde odvisno tudi priznanje lastninske

pravice na spornih nepremičninah v korist tožencev s strani ostalih

solastnic zemljiškoknjižnega telesa II parcelne številke xx, vl.štev.

yy, k.o. K., na kateri se nesporno nahaja tudi garaža z nadzidkom

(glej v izpodbijani sodbi dokazno ocenjeni izjavi J. Š. in četrte

solastnice A. S., da priznavata lastninsko pravico pod pogojem, če bo

v pravdi ugotovljeno, da sta kupila tudi garažo z nadzidkom). Po

neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah pa se na navedeni parceli

nahaja sporna garaža z nadzidkom in zato tudi ne more biti pravno

pomembno, da sporna garaža z nadzidkom ni vpisana v zemljiški knjigi

in da zato tudi še ni znana njena bodoča zemljiškoknjižna označba,

pritožbeni očitek, da naj bi bilo zato celo podano nasprotje v samem

izreku izpodbijane odločitve in tako izkazana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa

neutemeljen.

Opisane dokazne ocene in pravnih zaključkov prvostopnega sodišča ne

morejo izpodbiti pritožbene trditve, da sodišče ni ocenilo

verodostojnosti trditev odvetnika S. P., ki je trdil, da drugega

zapisa pogodbe ni sestavil, prav pravilna ocena glede vloge in

prisotnosti odvetnika pri sklepanju pogodb pa bi lahko šele omogočala

pravilen zaključek o neverodostojnosti izjav in trditev tožencev.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni o verodostojnosti

izpovedb tožencev, saj so podprte z zgoraj nanizanimi objektivnimi -

listinskimi dokazi. Prav tako je nepomembno opozarjanje pritožnikov,

da je v oglasu omenjena le garaža in stanovanje in ne tudi nadzidek,

da besedice garaža na davčni prijavi nista zapisala tožnika in da

obrazec ni podpisan s strani tožnikov, pri čemer pa tiskano besedilo

prijave vendarle predstavlja njun zapis. Glede na omenjeno povsem

jasno in pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila predmet

cenitve tudi garaža z nadzidkom pa je enako nepomembna pritožbena

trditev, da je bila cenitev stara že eno leto, da je bilo

dogovorjeno, da je predmet prodaje tudi oprema ter da je razlika v

ceni rezultat vrednosti te opreme in "davčnih razlogov". Tudi

izostanek prvostopne ocene trditev tožnikov iz vloge z dne 2.2.1998

in dejstvo, da se prvostopno sodišče posebej ni opredeljevalo do

dopisov z dne 25.1.1988 in z dne 10.2.1988, s katerimi pritožnika

tudi pojasnjujeta, zakaj ni bila ta pravda sprožena že prej, na

pravilnost izpodbijane odločitev ne more vplivati. Kdaj oziroma v

kakšnem časovnem odmiku od sklenitve pogodbe oziroma od kasneje

sklenjenega dednega dogovora sta pravdni stranki sodno uveljavljali

pravice v zvezi s sporno garažo z nadzidkom, je namreč ob povedanem

nebistveno. Bistvena je ugotovitev, da je bila ustno sklenjena

pogodba za sporni nepremičnini realizirana, takšen zaključek pa

pravilno temelji že na zgoraj izpostavljenih, z izpodbijano sodbo

ugotovljenih, okoliščinah. Enako na izpodbijano odločitev ne more

vplivati pritožbeno pojasnjevanje, zakaj je solastnica J. Š.

podpisala izjavo, s katero je pogojno priznala tožencema lastninsko

pravico na spornih nepremičninah, kot tudi ne pritožbeni poskus

prikazati zavzemanje tožnikov za priznanje lastninske pravice v

zapuščinskem postopku kot nelogično v primeru, če bi sporni

nepremičnini predhodno res prodala tožencema. Slednja okoliščina

celo kvečjemu kaže na to, da je bila predmet prodaje tudi sporna

nepremičnina, izpostavljeni napori tožnikov v zapuščinskem postopku

za ureditev lastninskopravnega stanja sporne nepremičnine pa na njuna

ustrezna prizadevanja omogočiti izpolnitev obveznosti iz sklenjene

pogodbe - najprej pridobitve lastninske pravice na sporni

nepremičnini in nato posledičnega prenosa lastninske pravice z njiju

v korist tožencev.

Izpodbijana sodba je torej pravilna tako v dejanskem kot tudi v

materialnopravnem pogledu. Uradni preizkus pa tudi ni pokazal na

kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere

mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2

ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo

pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

k pritožbi zoper sklep

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri

odločanju o stoških postopka presojalo celoten uspeh vsake od

pravdnih strank tako v zvezi z odločitvijo o tožbi kot tudi

odločitvijo o nasprotni tožbi. To je povsem nedvoumno razvidno iz

besedila obrazložitve na zadnji strani sodbe, ko sodišče prve stopnje

ugotovi, da tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, tožena

stranka pa je z nasprotno tožbo uspela le z ugotovitvenim delom

zahtevka. Upoštevaje tako ugotovljeno uspešnost oziroma neuspešnost

pravdnih strank je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka tožencena

povrniti polovico njunih pravdnih stroškov. Kolikor sta toženca

menila, da je sodišče napačno izračunalo znesek stroškov, katerega

jima morata tožnika plačati, bi morala stroškovno odločitev - sicer

res nekoliko neustrezno navedeno pod II izreka sodbe (ki se nanaša na

odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe), glede na razloge pa

nesporno nanašajočo se na odločitev tako o zahtevkih iz nasprotne

tožbe kot tudi iz tožbe, spodbijati s pritožbo. Ker tega nista

storila, temveč sta namesto tega že po izteku pritožbenega roka

vložila predlog za popravo oziroma dopolnitev sodbe, sta na ta način

opustila možnost doseči spremembo stroškovne odločitve v svojo

korist. Zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ni

prezrlo odločitve o stroških postopka in tudi da ne gre za neskladje

prepisa z izvirnikom sodbe, je ob povedanem torej pravilen. Predlog

tožencev za popravo sklepa o stroških oziroma za dopolnitev

stroškovne odločitve je bil torej utemeljeno zavrnjen. Izpodbijani

sklep je torej dejansko in pravno pravilen. Tudi ni očitanih

bistvenih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uradni

preizkus pa tudi ni pokazal na kakšne druge bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po

uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče

zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje

(člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 155.

člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama

nista uspeli in je zato zavrnilna stroškovna odločitev zajeta že v

odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb. Ker toženca v odgovoru na

pritožbo tožnikov nista navedla ničesar takšnega, kar bi pomagalo

pritožbenemu sodišču pri odločanju o pritožbi, odgovor na pritožbo

zoper izpodbijani sklep pa glede na določbo 366. člena ZPP sploh ni

predviden, je sodišče druge stopnje ocenilo, da odgovor na pritožbo

ni bil potreben (odgovor na pritožbo tožencev) oziroma dovoljen

(odgovor na pritožbo tožnikov) in posledično zato tudi stroški v

zvezi z odgovoroma niso potrebni stroški. Zato je odločilo, da vsaka

stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 39/00
• VSL sodba I Cp 2235/99
• VSM sklep II Cp 1810/2006