VSL sodba I Cp 2167/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.2167.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50560 |
Datum odločbe: | 14.09.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | zastarana terjatev - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti |
Jedro
Terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko za tekoče obveznosti iz
naslova plačevanja elektrike, vodarine in ostalega, kar se je
zavezala tožena stranka najemodajalki - tožnici po pogodbi, pa tega
ni plačevala niti najemodajalki niti dobaviteljem, zastara tako zoper
dobavitelja kot tudi zoper najemodajalko, ki je kasneje te terjatve
plačala, v enoletnem zastaralnem roku. Odškodninska terjatev
najemodajalke za stroške pravdanja z dobaviteljem, za stroške
tekočega vzdrževanja stanovanja, v katerem je bila neuspešna,
pravdala pa se je, ker ji je tožena stranka zatrjevala, da so
obveznosti plačane, pa se je to izkazalo za neresnično, in je bila
najemodajalki s tem povzročena škoda, zastara v triletnem zastaralnem
roku, od kar je bila pravda končana in ker je najemodajalka šele
tedaj izvedela za obseg škode.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu v točki A/1a, 1b in 1c ter v točki II.a in II.b ter
v točki 4 tako spremeni, da se glasi:
"A. Tožena stranka U. J. je dolžna plačati tožeči stranki V. G.
znesek 139.735,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki
teko od:
1.a/ zneska 3.750,00 SIT od 06.08.1996 do plačila
zneska 1.500,00 SIT od 14.11.1996 do plačila
zneska 5.800,00 SIT od 29.04.1997 do plačila
zneska 5.400,00 SIT od 26.05.1997 do plačila
zneska 29.900,00 SIT od 08.04.2000 do plačila
zneska 63.223,00 SIT od 08.04.2000 do plačila
(spisi pod opr. št. I 3656/95, I 96/3400, P 4/97 ter P 334/97
Okrajnega sodišča v T.).
1.b/ zneska 4.000,00 SIT od 14.02.1997 do plačila
zneska 3.000,00 SIT od 28.04.1997 do plačila
(spisa pod opr. št. I 96/2229 in P 268/97 Okrajnega sodišča v
T.)
1.c/ zneska 5.400,00 SIT od 11.11.1996 do plačila
zneska 3.600,00 SIT od 12.02.1997 do plačila
zneska 5.050,00 SIT od 28.05.1998 do plačila
zneska 9.112,00 SIT od 01.09.1998 do plačila
(spisi pod opr. št. I 954/96, I 97/2270, P 357/97 in P 31/99
Okrajnega sodišča v T.).
Kar zahteva tožeča stranka več v točkah A/1.a, 1.b in 1.c ter v
celoti v točkah II/a in II/b se zavrne.
Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje pravdne stroške."
V preostalem se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se
v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve
stopnje.
Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 33.430,00 SIT
pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
Obrazložitev
Okrajno sodišče v T. je razsodilo, da je tožena stranka dolžna
plačati tožeči stranki 267.904,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od zneskov in za čas, kot je razvidno iz izreka sklepa pod
točko A/1.a, 1.b, 1.c, II.a in II.b izreka sklepa. Pod točko 3 je bil
višji tožbeni zahtevek zavrnjen, pod točko 4 pa odločeno, da je
tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku
280.644,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje
odločbe sodišča prve stopnje dalje. Tožeči stranki prisojeni znesek
se nanaša na plačilo tekočih stroškov najetega stanovanja, izvršilne
stroške, plačane takse tožeče stranke za ugovore v izvršilnih
postopkih, nadaljnje pravdne stroške, ki jih je tožnica bila dolžna
plačati, in tožničine pravdne stroške.
Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo
zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se njeni
pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni
zahtevek stroškovno zavrne. Navaja, da se je tožena stranka zavezala
tožeči stranki plačevati po pogodbi, poleg najemnine še strošek
elektrike, vode, čiščenja skupnih prostorov, centralnega ogrevanja in
upravljanja. Za te terjatve velja enoletni zastaralni rok. Ker je
bila tožba vložena 15.5.2000, morala pa bi biti vložena najkasneje do
5.10.1997 po izteku najemnega razmerja, je ugoditev tožbenemu
zahtevku materialnopravno napačna, ko je sodišče prve stopnje
ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za enoletni, temveč za
petletni zastaralni rok in da je bilo z obvestilom o pravdi po čl.
388 ZOR zastaranje pretrgano. Tožena stranka tudi meni, da ni dolžna
povrniti tožnici izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka,
saj ni bila dolžna S. niti JKP T. ničesar plačevati in z njima ni
bila v pogodbenem razmerju. Tožnica ni javila S. in JKP T., da je
plačnik računov toženka, to pa tudi ne izhaja iz podjemne pogodbe, na
podlagi katere je bila dolžnost toženke plačilo najemnine in stroškov
tožnici in ne tretjemu.
Pritožba je delno utemeljena.
Ni prerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka
po pogodbi zavezala, da bo redno plačevala dogovorjeno najemnino in
da bo plačevala redno vse potrebne mesečne tekoče stroške, kot so
elektrika, voda, čiščenje skupnih prostorov, centralno ogrevanje,
telefon, RTV in upravljanje. Dokazano je, da potrebnih mesečnih
tekočih stroškov, kot so navedeni, tožena stranka ni plačala. S tem
pa je kršila svojo pogodbeno obveznost. Ker je te stroške morala
trpeti tožeča stranka, ji je s tem nastala škoda. Ni dvoma, da za
terjatve za dobavljeno elektriko, vodo, čiščenje skupnih prostorov,
centralno ogrevanje, telefon, RTV in upravljanje, glede na določbo
378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), velja enoletni
zastaralni rok. Ker je najemno razmerje med pravdnima strankama
prenehalo najkasneje 5.10.1996, kot zatrjuje tožeča stranka, je
potekel zastaralni rok za te terjatve 5.10.1997. Po 3. odst. 376. čl.
ZOR, ki ga je uporabiti v danem primeru, zastara odškodninska
terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti,
v času določenem za zastaranje te obveznosti. Ker se vse tekoče
terjatve za najem stanovanja nanašajo na čas do 5.10.1996, je po
presoji pritožbenega sodišča bila ta terjatev tožeče stranke glede na
vloženo tožbo dne 15.5.2000 zastarana, ugovor zastaranja pa zato
utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča je stališče sodišča
prve stopnje, da v danem primeru gre za splošni zastaralni rok petih
let, zmotno, vključno z okvalificiranjem pravnega razmerja med tožečo
in toženo stranko kot razmerje, ki ustreza nalogu naročilu, zaradi
česar naj bi veljal splošni petletni zastaralni rok. Za takšno
stališče sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage. Soglašati je
sicer s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da obvestilo o
pravdi, s katerim je bila tožena stranka obveščena o pravdi, pretrga
zastaranje glede na določbo 388. čl. ZOR, in je v tej zvezi
pritožbeno stališče napačno, vendar pa to ni več odločilno, ker je
bila terjatev glede na enoletni zastaralni rok že pred obvestilom o
pravdi toženi stranki, ki je bilo 16.12.1997, kot ugotavlja sodišče
prve stopnje, že zastarana. Pritožbi tožene stranke je zato
pritožbeno sodišče glede plačila tekočih stroškov stanovanja ugodilo
in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. čl. ZPP
spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek
128.169,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov
in za čas, kot je razviden iz izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo.
Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper povrnitev
izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka, ki so nastali
tožnici. V tem primeru gre za odškodninski zahtevek tožeče stranke,
ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zatrdila, da
ima vse obveznosti v skladu s podstanovanjsko pogodbo, poravnane in
je izjava izhajala tudi iz pisma pooblaščenca tožene stranke z dne
8.8.1997, pa to ni bilo res, in je zaradi njenega ravnanja tožeča
stranka ugovarjala zoper sklepe o izvršbi za tekoče stroške
stanovanja, katerega lastnica je bila. Ravnanje toženke je
okvalificirati kot pravno nedopustno ravnanje, ko je trdila, da ima
plačane vse te obveznosti, čeprav to ni bilo res, zaradi česar je
tožnica ugovarjala zoper plačilni nalog, kar pa se je izkazalo kot
neuspešno, zaradi česar je tožnici nastala škoda v višini vtoževanih
izvršilnih stroškov, taks za ugovore in pravdnih stroškov v skupno
prisojenem znesku 139.735,00 SIT, ki so zapadli v posameznih, iz
izreka sodbe razvidnih zneskih, v tam navedenem času, zaradi česar je
tožena stranka dolžna plačati od tedaj dalje do plačila tudi zakonite
zamudne obresti. Gre za odškodninsko terjatev tožnice, ki je nastala
s prekršitvijo pogodbene obveznosti, ker toženka ni plačevala tekočih
obveznosti stanovanja, niti tožeči stranki niti dobaviteljem
direktno, čeprav je slednje zatrjevala. Ta terjatev za povročeno
škodo tožnici, nastali zaradi neuspešnega pravdanja, ki ga je
povzročila tožnica, zastara v treh letih, od kar je oškodovanec
izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (376. čl. ZOR). Ker
je tožeča stranka šele s pravnomočnimi sodbami v posameznih zadevah,
ki so bile zanjo neugodne, izvedela za škodo šele v letu vložitve
tožbe, je tudi jasno, da glede na triletni zastaralni rok ta terjatev
tožeče stranke ni zastarala. Ker sama terjatev po višini tudi ni
izrecno prerekana in je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse
posamezne postavke izkazane v priloženih spisih, na katere se
sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je pritožbo tožene stranke v tem
obsegu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a
nespremenjenem delu potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.
Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, pa je na podlagi
določbe 165. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka, tako da je
glede na delni uspeh strank v pravdi, upoštevaje vse okoliščine
primera, odločilo, da nosita stranki vsaka svoje pravdne stroške, s
čemer je spremenilo tudi odločitev v izpodbijani sodbi pod točko 4
izreka.
Tožeča stranka bo morala toženi stranki povrniti, glede na približno
polovičen uspeh v pritožbi, polovico njenih pritožbenih stroškov.
Glede na še sporni del zahtevka v višini 267.904,00 SIT, gre tožeči
stranki za sestavo pritožbe 250 točk in ne 375 točk, kot jih
zaznamuje, za poročilo stranki 50 točk, materialni stroški 2% in 20%
DDV, ter taksa za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT. Upoštevaje
vrednost odvetniške točke 110,00 SIT znašajo celokupni stroški
pritožnice 66.860,00 SIT. Tožena stranka ji je zato dolžna povrniti
33.430,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
Odločitev o stroških ima podlago v določbi 165. in 154. čl. ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009