VSL vmesna sodba in sklep I Cp 2153/2004

Jedro

Četudi so tožnik in njegova družba sprožili potrebo po intervenciji

prvega toženca kot redarja v nočnem klubu, pa ga njihovo ravnanje ni

upravičevalo do fizičnega nasilja, kot ga je izvedel nad tožnikom.

Redar mora namreč v takih primerih ravnati profesionalno ter

uporabiti take strokovne prijeme, ki v najmanjši možni meri ogrožajo

telesno integriteto gostov. Z udarci v obraz, ter še posebej z

ugrizi, pa je prvi toženec dovoljeno obrambo brez dvoma presegel.

Ravnal je torej v prekoračenem silobranu, ki protipravnosti njegovega

ravnanja ne izključuje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo

spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke

za 100% tožnikove škode.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču

prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo

zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v znesku 822.094,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo

povračilo pravdnih stroškov prvega toženca v znesku 340.710,00 SIT

ter drugega, tretjega in četrte toženke v znesku 220.810,00 SIT,

oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do

plačila.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega

prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo tako

spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga

njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Kar zadeva na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje,

pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo izpovedi

prič A. T., S. M. in četrte toženke, saj njihovih izpovedb ni

upoštevalo kot celote, temveč je povzelo le njihove izpovedbe glede

posameznih elementov škodnega dogodka, v posledici česar je tudi

zmotno zaključilo, da izpovedbe teh prič potrjujejo izpoved prvega

toženca. Navedene priče o škodnem dogodku namreč niso izpovedale

enako kot prvi toženec. Po drugi strani pa so s strani tožnika

predlagane priče v celoti potrdile njegovo izpovedbo o tem, kako se

je škodni dogodek odvijal, zato ni razumljivo, zakaj mu prvostopno

sodišče ni verjelo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pozabilo

ovrednotiti izvedensko mnenje, iz katerega bi lahko zaključilo, da je

tudi izvedenec medicinske stroke glede na vrsto poškodb kot

sprejemljivo sprejel razlago tožnika o tem, kako je do poškodb

prišlo. Pritožba pa še posebej graja postopanje prvostopnega sodišča,

ker ni ovrednotilo ugrizov prvega toženca ter ob tem izpostavlja

vprašanje, ali ni morda sodišče prve stopnje tudi ugrizov štelo kot

dejanje odvračanja neposredno grozeče nevarnosti oziroma kot

strokovni prijem varnostnika. Kar zadeva očitek o napačni uporabi

materialnega prava, pa poudarja, da sodišče prve stopnje pri pravni

presoji škodnega dogodka sploh ni upoštevalo pravno relevantne

okoliščine, to je dejstva, da je bil prvi toženec vendarle varnostnik

oziroma čuvaj v nočnem lokalu, kar pomeni, da je bil izurjen, da

posreduje v izjemnih situacijah ter pri tem uporabi t.i. strokovne

prijeme, katerih namen je, da povzročitelja odstrani s čim manjšimi

škodnimi posledicami. Nadalje tudi ne sprejema zaključka prvostopnega

sodišča, da naj bi prvemu tožencu grozila neposredna nevarnost, saj

ni zadobil prav nobenega udarca. Sodišče prve stopnje pa je tudi

napačno zaključilo, da je udarec v glavo ter ugriz v prst ustrezal

odvračanju nevarnosti, ki je prvemu tožencu pretila.

Pritožba je utemeljena.

Kar zadeva pritožbene očitke zoper pravilnost na prvi stopnji

ugotovljenega dejanskega stanja, jim pritožbeno sodišče ne more

pritrditi. Res je sicer, da so priče F. R., U. U. in L. V. v celoti

potrdile izpoved tožnika o tem, kako naj bi do škodnega dogodka

prišlo, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve

stopnje pravilno sprejelo kot prepričljivejšo izpoved prvega toženca,

ki sta jo po drugi strani, sicer ne v celoti, pa vendarle glede

bistvenih elementov škodnega dogodka, potrdili priči S. M. in A. T.

ter četrta toženka. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je

sprejelo kot prepričljivejšo varianto odvijanja škodnega dogodka, kot

jo je podal prvi toženec, iz razloga, ker so jo (za razliko od

izpovedi tožnika, katero so sicer potrdili njegovi kolegi, kar pa

brez dvoma zmanjšuje verodostojnost njihovih izpovedb) potrdile tudi

nepristranske priče. Kolikor to res ne more veljati za četrto

toženko, in četudi bi sprejeli stališče pritožbe, da obstoji določen

dvom glede priče M., pa je tukaj še nepristranska priča A. T..

Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot odločilno štelo predvsem

dejstvo, da so vse navedene osebe izpovedale enako glede odločilne

okoliščine v tej zadevi, to je, da je bil tožnik, in ne prvi toženec

tisti, ki je pričel z napadom. Kar zadeva pritožbeni očitek, češ da

se sodišče ni opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca medicinske

stroke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to sicer drži, da pa

zaradi tega na prvi stopnji dejansko stanje ni bilo nepopolno ali

zmotno ugotovljeno, niti ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona

o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo; ZPP). Opredelitev do izvedenskega mnenja namreč ni bila

potrebna, saj je dejstvo, ki naj bi se po pritožbenih izvajanjih s

tem dokazovalo, to je, da je tožnik poškodbe zadobil s takšnimi

udarci prvega toženca, kot je izpovedal, sodišče prve stopnje

sprejelo kot resnično. Izpovedi tožnika namreč ni sledilo le glede

vprašanja, kdaj naj bi te poškodbe zadobil - torej ne kot posledico

njegovega odvračanja prvotoženčevega napada od kolega V., temveč kot

posledico prvotoženčevega odvračanja njegovega napada.

Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo

materialnega prava. V prvi vrsti je sodišče prve stopnje materialno

pravno zmotno uporabilo že iz razloga, ker je ravnanje prvega toženca

zmotno presojalo v luči dovoljene samopomoči v smislu 162. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85,

57/89; ZOR), namesto pravilno v luči silobrana, ki je lahko skladno z

določbo 1. odstavka 161. člena ZOR ravno tako razlog za razbremenitev

odškodninske odgovornosti, saj izključuje protipravnost ravnanja.

Silobrana ZOR sicer ne definira, skladno s sprejeto sodno prakso pa

je pri tej presoji dopustna uporaba meril, ki so se izoblikovala na

kazenskopravnem področju, kar je sprejemljivo še posebej glede na to,

da pozna tudi Kazenski zakonik (Ur.l. RS, št. 63/94 s spr.; KZ)

silobran kot okoliščino, ki izključuje protipravnost ravnanja (prim.

1. odst. 11. člena KZ). Po določbi 2. odstavka 11. člena KZ je

silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne

od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Bistvena

elementa dejanska stanu silobrana sta torej napad in obramba pred tem

napadom. Ob tem mora biti napad resničen in protipraven, obramba pa

mora bisti istočasna z napadom in neizogibno potrebna. Sodišče prve

stopnje je ocenilo, da predstavlja dejstvo, da je tožnik k prvemu

tožencu agresivno pristopil ter da so ga nato obstopili še ostali

fantje iz njegove družbe, ki jih je bilo štiri ali pet, protipraven

napad na prvega toženca. Ne glede na to, da na prvi stopnji res ni

bilo ugotovljeno, da bi prvi toženec s strani tožnika oziroma njegove

družbe zadobil kakšen udarec, je po oceni pritožbenega sodišča

prvostopno sodišče opisano ravnanje tožnika in njegove družbe

pravilno opredelilo kot napad na prvega toženca in so pritožbeni

očitki v tem delu neutemeljeni. Pravilno je namreč štelo, da je bil z

opisanim ravnanjem napad že začet, saj je tudi po oceni pritožbenega

sodišča glede na splošne življenjske izkušnje obstajala objektivna in

resna možnost, da bo v naslednjem hipu ogrožena pravna dobrina tudi

poškodovana. Glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje tudi

ne more biti dvoma, da je bila obramba izvršena istočasno z napadom.

Vprašanje pa je, ali je bila obramba, kot jo je izvedel prvi toženec,

res neizogibno potrebna. In v zvezi s tem je treba pritrditi

pritožbi, da ni tako in da je drugačen zaključek prvostopnega sodišča

pravno zmoten. Zmoten zaključek prvostopnega sodišča pa utegne biti

posledica zmotnega neupoštevanja pravno relevantne okoliščine v tej

zadevi (na kar pritožba utemeljeno opozarja), da je bil namreč po

neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah prvi toženec zaposlen kot

redar v gostišču, v katerem se je škodni dogodek odvijal. V takšnem

svojstvu pa bi moral glede na to, da je moral biti za takšne primere

ustrezno izurjen, nasproti tožnikovemu napadu uporabiti tako obrambo,

ki bi v najmanjši možni meri ogrožala tožnikovo telesno integriteto.

Z udarci v obraz, ter še posebej z ugrizi, pa je prvi toženec

dovoljeno obrambo brez dvoma presegel, saj takšnega njegovega

ravnanja ni mogoče oceniti kot primeren strokovni prijem, s katerim

je skušal obvladati nastalo situacijo. Četudi so torej tožnik in

njegova družba sprožili potrebo po intervenciji prvega toženca, pa

njihovo ravnanje prvega toženca ni upravičevalo do fizičnega nasilja,

kot ga je izvedel nad tožnikom. Redar mora namreč v takih primerih

ravnati profesionalno, kar pomeni, da mora biti pripravljen tudi na

napadalna ravnanja gostov ter usposobljen nanje reagirati tako, da

napadalca po nepotrebnem ne poškoduje. Prvi toženec je bil (oziroma

bi vsaj moral biti) usposobljen tožnikov napad odvrniti drugače in

ker ni tako ravnal, je prekoračil meje dovoljene obrambe, zato ni

ravnal v dovoljenem silobranu, temeč je bil njegov silobran

prekoračen, ta pa protipravnosti njegovega ravnanja ne izključuje

(prim. 1. odst. 161. člena ZOR).

Ker glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče

zaključiti drugače, kot da se je prvi toženec, če že ni hotel tožniku

prizadejati takšnih poškodb, vsaj zavedal, da lahko iz njegovega

ravnanja nastanejo takšne posledice in je očitno privolil, da takšne

posledice nastanejo (torej je ravnal vsaj z eventuelnim naklepom -

prim. 17. člen KZ), je njegova odškodninska odgovornost podana (prim.

154. člen ZOR v zvezi z 2. odst. 170. člena ZOR), in sicer v celoti.

Četudi so nameč tožnik in njegova druščina prvega toženca obstopili

in s tem sprožili škodni dogodek, tožniku iz tega razloga še ni

mogoče naprtiti soodgovornosti za škodo, ki jo je v obravnavanem

škodnem dogodku utrpel. Začetek prepira sam po sebi namreč še ne

more biti okoliščina, na kateri bi bilo mogoče graditi oškodovančevo

sokrivdo.

Posledično pa je podana tudi odgovornost drugega, tretjega in četrte

toženke kot dedičev po pok. J. Ž. s.p., delodajalki prvega toženca,

saj niso dokazali, da bi prvi toženec v danih okoliščinah ravnal

tako, kot je bilo treba (prim. 1. odstavek 170. člena ZOR).

Po povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje z

vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo 100% odgovornost

tožencev glede škode, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem

dogodku (4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena

ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega

prava ni ugotavljajo za prisojo pravične denarne odškodnine

pravnorelevantnih okoliščin, je bilo treba zadevo vrniti sodišču prve

stopnje v nadaljnji postopek (355. člen ZPP), da odloči še o višini

tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. in 4. odstavka 165. člena

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 470/99
• VSL sodba I Cp 2254/99
• VSL sklep I Cp 1/2001