VSL sklep I Cp 2040/2005

Jedro

Ne gre za dopustno samopomoč, če soposestnik odvzame drugemu

soposestniku soposest prostora, pri čemer pa v svoji soposesti

prostora ni bil prizadet. Toženec se zato neutemeljeno sklicuje na

samopomoč (namestitev nove ključavnice na vhod v klet), ki jo

utemeljuje s tem, da je tožnica uporabljala njegove stvari - ozimnico

in cev za vodo v kleti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenim

zahtevkom: na ugotovitev motenja posesti tožeče stranke v kleti

stanovanjske hiše na naslovu C. , L., ki se nahaja na parc.štev. xx

k.o. S., s tem, da je na vrata kleti, ki je v navedeni stanovanjski

hiši in je vhod v klet z dvorišča, montirala verigo s ključavnico; na

vzpostavitev prejšnjega stanja, s tem da se odstrani veriga s

ključavnico na vratih, ki vodijo v klet navedene stanovanjske hiše in

na prepoved takšnega in podobnega motenja. Toženi stranki je še

naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini

162.228,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.9.2004 dalje

do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi,

izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se zavrne v celoti tožničino

tožbo oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na

prvo stopnjo. Poudarja, da je toženec v prvostopnem postopku nastopal

brez odvetnika zaradi česar ni mogel pravno opredeliti dejanskega

stanja. Poudarja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da v kleti tožnica ni imela spravljene ozimnice. Vendar pa

so tudi druge stvari - vodomer in ventil za vodo ter cev za

zalivanje, ki jo je uporabljala tožnica za pranje avtomobila in druga

opravila, last toženca. Toženec je v hišo napeljal vodo in ima z

VO_KA sklenjeno pogodbo o vzpostavitvi vododvodnega priključka. Tudi

plačeval je vodo toženec sam tako za potrebe svoje družine kot tudi

za potrebe tožnice, kateri uporabo vode ni preprečeval, čeprav je ni

plačevala. Z namestitvijo ključavnice je hotel le preprečiti

sposojanje njegove ozimnice, uporabo vode pa ji preprečeval. Tudi

sporno klet je postavil toženec. Tožnica je vsaj zadnjih sedem let ni

uporabljala, temveč le stvari, ki pa niso njene. Tožnica bi avto

lahko prala tudi s pomočjo priključka in s svojo cevjo. Nedovoljena

uporaba cevi in jemanje toženčeve ozimnice iz kleti še ne pomeni, da

je toženka imela soposest na sporni kleti. Zato je glede tega sodišče

napačno ugotovilo dejansko stanje. Vodo lahko uporablja iz svojega

stanovanja, kar pomeni, da tudi nima ekonomskega interesa za vstop v

klet. Tožba pravzaprav pomeni šikanozno ravnanje toženke v okviru

širšega sosedskega spora med njo in družino toženca. Toženec se je

poslužil le samopomoči v smislu 31. člena SPZ, pri čemer so podani

vsi pogoji iz te zakonske določbe. Obstoj samopomoči je zatrjeval v

odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi. Sodišče bi moralo

ugotoviti, da gre za samopomoč. Sicer pa je v sodni praksi in teoriji

sporno ali motenje soposesti sploh uživa pravno varstvo. Pri motenju

soposesti je namreč treba obravnavati tudi meje posamezne posesti,

kjer pa se že odpre razprava o pravici do posesti, ki pa v posestnih

sporih ni dovoljena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica na sporni

kleti soposest, ker je pred motitvenim posegom toženca prihajala v

klet zaradi uporabe vode za pranje avtomobila in zalivanje pa tudi

odčitavanja porabe vode na števcu. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki

jih priznava tudi v pritožbi sam toženec, pri čemer celo trdi, da

uporabe vode iz kleti tožnici ni preprečeval, je kot na dlani, da je

imela tožnica klet v soposesti, z namestitvijo ključavnice na edini

vhod v klet, ki tožnici vstop v klet preprečuje, pa ji je toženec

takšno soposest odvzel. So(posest) sporne kleti tožnice ob opisanem v

konkretnem primeru predstavlja vstopanje vanjo ter uporabo naprav, ki

se v njej nahajajo. Ker ji je toženec prav to preprečil, pomeni

njegovo ravnanje uresničitev zakonskega dejanskega stanu iz 35. člena

SPZ, po katerem se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za

motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji

način izvrševanja posesti. Zato so pravno nepomembne tudi

pritožnikove trditve, s katerimi poskuša prikazati sporno dejanje kot

dopustno, namreč da uporabe vode tožnici ni preprečil, saj naj bi jo

imela možnost uporabljati tudi iz svojega stanovanja in da je z

namestitvijo ključavnice le preprečil sposojanje njegove ozimnice.

V motenjskih sporih je izključeno razpravljanje o pravici do posesti,

kot to sicer pravilno ugotavlja tudi sam pritožnik. To v določbi 1.

odstavka 33. člena SPZ uzakonjeno pravilo pa v konkretnem primeru

pomeni, da je povsem nepomembno, ali je klet in vodovodni priključek

v njej naredil toženec, ali so v njej izključno njegove stvari, ki

jih nedovoljeno uporablja tožnica (ozimnico in cev za vodo), ali

tožnica plačuje porabo vode in sprašuje za dovoljenje za uporabo

toženčevih stvari toženca, kar vse izpostavlja toženec v pritožbi.

Tudi če bi torej toženka nedopustno oziroma šikanozno uporabljala

klet (dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožnica uporablja

skupno vodo za pranje ter zalivanje in odčitavo porabe vode, pa sicer

očitano šikanozno ravnanje v tem delu izključujejo), ji to ne bi

odvzelo pravice do sodnega varstva pridobljene soposesti glede na

citirano zakonsko določbo, po kateri sodišče daje varstvo glede na

zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer pa se ne upošteva

pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Tožnica za svoje zahtevke vsekakor izkazuje tudi ekonomski interes,

to je predvsem uporabo vode za svoje potrebe. Takšen interes je

evidentno izkazan na podlagi neizpodbijanih ugotovitev o uporabi

skupne vode za pranje in zalivanje ter dostopu do skupnega vodomera

in skupnega hidrofora predvsem zaradi odčitavanja porabe vode.

Tožnica ima z uporabo kleti nedvomno opisane ekonomske koristi, na

obstoj teh koristi pa ne more vplivati v pritožbi zatrjevana možnost

uporabe vode iz tožničinega stanovanja. S preprečitvijo vstopa v klet

je tožnici uporaba v opisanem obsegu odvzeta in upravičeno zahteva

sodno varstvo zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na samopomoč. Potrebo po

samopomoči utemeljuje s tem, da je toženka uporabljala njegove stvari

- ozimnico ter cev za vodo. S takšnimi ravnanji pa tožnica tožencu

soposesti kleti ni odvzela niti ga ni motila v soposesti, saj klet

toženec lahko ves čas nemoteno uporablja, sam pa priznava, da je

toženka ves čas tudi uporabljala vodo za pranje in zalivanje, kar ji

je dopuščal in gre torej za že zgoraj pojasnjeno vzpostavitev

soposestnega stanja v daljšem obdobju, katerega toženec ne more

spremeniti oziroma celo ukiniti s sklicevanjem na samopomoč. Po

določbi 31. člena SPZ ima namreč posestnik pravico do samopomoči le

proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame,

nevarnost mora biti neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna, pri

čemer mora način samopomoči ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja

nevarnost. Ne gre torej za dopustno samopomoč, če soposestnik kar

odvzame drugemu soposestniku soposest prostora, pri čemer pa v svoji

soposesti prostora ni bil prizadet. Torej tudi če je kakšno tožničino

ravnanje morebiti vsebovalo znake kaznivega dejanja (zatrjevana

tatvina ozimnice) niso izkazani zakonski pogoji za uporabo samopomoči

v smislu citirane zakonske določbe. Zato so te pritožbene navedbe

pravno povsem nepomembne za odločanje v tem sporu.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo

zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 353 ZPP in 2.

točka 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1911/2000
• VSL sklep I Cp 135/94
• VSL sklep I Cp 140/94