VSL sodba I Cp 1619/2004

Jedro

Toženec je moral predvideti gibanje tožnice, tako kot tudi drugih

najemnikov do vhoda hiše, mimo psa, ki se je prosto gibal znotraj

ograje.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je

toženec A. L. dolžan plačati tožnici Š. G. denarno odškodnino v

znesku 530.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer po 13,5 %

obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila

pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka v znesku

63.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2004 dalje, vse

v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotoženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je

drugotoženec dolžan plačati tožnici 630.000,00 SIT z zamudnimi

obrestmi, in sicer po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003,

od 28.6.2003 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 17 %

obrestni meri, nato pa zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe

prve stopnje do plačila ter ji povrne stroške pravdnega postopka v

znesku 85.774,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in s sklepom

ustavilo postopek zoper prvotoženko zaradi umika tožbe.

Proti sodbi je drugotoženec (v nadaljevanju toženec) vložil

pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v

celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da

je s preveliko naklonjenostjo ocenjevalo izpovedi tožnice in njej

naklonjenih prič. Opozarja tudi na neskladje med tožbenimi navedbami

in izpovedjo tožnice, ko je bila zaslišana kot stranka. Opozorilne

table in zunanji zvonec dokazujejo, da je toženec poskrbel za

potrebno varstvo in nadzorstvo psa in da za škodo ne more biti

odgovoren oziroma, da se postavlja najmanj vprašanje deljene

odgovornosti. Toženec ni dal tožnici ključa, ker je pred tem dogodkom

sploh ni videl in ni vedel zanjo, zato je tudi ni mogel opozoriti na

psa. Tožnica je bila kljub temu opozorjena na psa, saj je to storil

G. G.. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je bilo tožničino ravnanje

res pravilno ali pa je bilo drugačno od tistega, ki se pričakuje od

povprečno skrbnega človeka. Tožničino ravnanje je bilo lahkomiselno.

Obnašati bi se morala kot gost, ne pa kot stanovalka. Od gosta pa se

pričakuje najmanj to, da se upošteva opozorila, ki so mu namenjena.

Če bi kdo pozvonil na toženčeva vrata, bi poskrbel za psa, za

obiskovalce, ki jih ne pričakuje in ki ne upoštevajo nobenih

opozoril, pa prav gotovo ne more prevzeti odgovornosti. Iz naslova

skaženosti tožnici ne bi smela biti priznana nobena odškodnina, saj

sodišče samo navaja, da gre zgolj za kozmetično motnjo. Posebej

moteče je priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki naj bi se manifestirale v

dolgotrajnem strahu pred psi vseh vrst. Tožnica za to obliko škode ni

ponudila nobenega dokaza, izrecno pa je izjavila, da nikoli ni

poiskala pomoči psihiatra ali psihologa. Podobno velja tudi za strah,

saj je do dogodka očitno prišlo tako hitro, da za primarni strah ni

bilo dovolj časa, trajanje in intenzivnost sekundarnega strahu pa

tudi ne opravičujeta nobene odškodnine. Zaključuje, da 1,5 cm dolga

ranica gotovo ni "vredna" 250.000,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev o temelju tožbenega

zahtevka. Pravna podlaga za odločanje o temelju obravnavanega

odškodninskega zahtevka je v pravnem pravilu paragrafa 1320 Občnega

državljanskega zakonika, po katerem je za škodo, ki jo povzroči

žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno

varstvo in nadzorstvo. To mora biti tako, da je v bistvu onemogočeno,

da bi žival koga poškodovala. Nadzorovanje mora zato biti prilagojeno

konkretnim in predvidljivim situacijam. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da je bilo s tožencema dogovorjeno, da je tožnica lahko v

stanovanju z G. in B. z namenom, da sklenejo najemno pogodbo.

Navedena dejanska ugotovitev sodišča temelji na presoji izvedenih

dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP)

oziroma skladnih izpovedih tožnice in obeh omenjenih prič in

neposrednega vtisa sodišča o resnicoljubnosti v izpovedih vseh

prizadetih. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da tožnica niti

najmanj ne daje vtisa, da bi bila tako predrzna, da bi imela pri sebi

ključ od hiše, ne da bi vedela, da lastniki za to in zanjo vedo

oziroma da bi kar tako hodila s ključem v tujo hišo. Toženec je torej

moral predvideti gibanje tožnice, tako kot tudi drugih najemnikov do

vhoda hiše, mimo psa, ki se je prosto gibal znotraj ograje. Glede na

navedeno je tudi brezpredmetno, ali so bila na zunanjem delu ograje

opozorila pred nevarnim psom in zvonec, saj je bilo to namenjeno

tistim obiskovalcem, ki niso mogli vedeti, da je na drugi strani

ograje prosto gibajoči rotweiler. Od prvega dne tožničinega gibanja

pri tožencu bi torej ta moral prilagoditi nadzor psa tej konkretni in

predvidljivi okoliščini. Tožnica ni nepooblaščeno vstopila v notranji

del ograde toženčeve hiše niti ni psa, kot je bilo ugotovljeno, z

nikakršnim ravnanjem vznemirjala. Šla je le mimo njega do vhodnih

vrat. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah zato tožnici tudi ni mogoče

očitati soprispevka k škodi, ki ji je nastala.

Delno pa je utemeljena pritožba glede višine prisojenega zneska

odškodnine. Tako pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitev

sodišča prve stopnje, da ima tožnica od škodnega dogodka, v katerem

je zadobila ugrizno rano na desni dojki, stalen strah pred psi, ki ga

je, zaslišana kot stranka, tudi podrobno in prepričljivo opisala.

Nedvomno, da negativna izkušnja, ki jo je tožnica pridobila ob ugrizu

toženčevega psa, pogojuje takšno posledico. Te posledice pa ni mogoče

obravnavati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti, ampak v okviru odškodnine za strah.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti namreč zajema vse omejitve v

oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal oziroma

bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Sodišče bi torej

moralo ugotoviti, ob ustrezni tožbeni trditveni podlagi, katere so

tiste omejitve v tožničinih življenjskih aktivnostih, zaradi katerih

trpi duševne bolečine. Po drugi strani je strah, po stališču

psihiatrije, afektivna reakcija oziroma odgovor na nevarno situacijo,

ki ga spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in

spremembe. Obravnavano posledico je zato treba umestiti v okvir

prisojene odškodnine za strah, vendar pa ne v znesku 200.000,00 SIT,

ampak v znesku 100.000,00 SIT, ki po mnenju pritožbenega sodišča

predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu z merili za njeno

odmero iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V okviru

te oblike škode pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici

tudi znesek 100.000,00 SIT zaradi utrpelega hudega strahu ob samem

napadu in lažjega strahu za izid zdravljenja. Skupaj prisojena

odškodnina za to obliko škode torej pravilno znaša 200.000,00 SIT.

Toženec pa neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za

skaženost in telesne bolečine. Obseg negmotne škode v obliki duševnih

bolečin zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih

merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti,

njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja,

starost in spol oškodovanca. Subjektivna merila pa obstajajo v

vplivanju vseh naštetih elementov na oškodovančevo psihično počutje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica na desni dojki

brazgotino v obliki črke L. Z izvedbo dokaza po izvedencu medicinske

stroke in vpogledu v fotografijo je ugotovilo, da sicer res ne gre za

posebej veliko brazgotino, vendar pa se ta nahaja na takem mestu, da

sodišče ne dvomi, da pri mladem dekletu povzroča določeno duševno

prizadetost. Tudi tožnica sama je izpovedala, da ima zaradi navedene

brazgotine kompleks pred fantom, da se težje odpre, da jo je strah

pokazati takšno oprsje in da ima težave pri intimnem zbliževanju.

Hkrati je upoštevalo, da ne gre za brazgotino na stalno vidnem mestu

telesa. Glede na navedeno je prisojena odškodnina v znesku 80.000,00

SIT nedvomno v skladu s pravnim standardom pravične denarne

odškodnine. Enako pa velja tudi za prisojeno denarno odškodnino

zaradi telesnih bolečin v znesku 250.000,00 SIT. Tožnica ne le, da je

imela dva dni trajajoče hude bolečine, srednje hude bolečine dodatnih

pet dni in lahke štirinajst dni, ampak je trpela tudi neprijetnosti

med samim zdravljenjem. Tako je bila dvakrat pregledana na

travmatološki kliniki, pretrpeti je morala kirurško oskrbo rane, ki

je bila izvršena v lokalni anasteziji (rana je bila speta s šivi),

trikrat so bile opravljene preveze, odstranitev šivov, deležna je

bila zaščite proti tetanusu in pregledana v antirabičnem dispanzerju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženčevi

pritožbi in denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za

100.000,00 SIT. Pravilna uporaba materialnega prava pa je pogojevala

poseg v odločitev o zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožnici

priznalo 17% zamudne obresti tudi za čas po 1.1.2004, čeprav od

navedenega dne veljajo 15,5% zamudne obresti (sklep o spremembi

predpisane obrestne mere zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 135/2003).

Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo sodbo tako, da je tudi za

to obdobje prisodilo zakonske zamudne obresti po vsakokrat veljavni

obrestni meri. V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne

odločitve. Tako je pritožbeno sodišče tožnici od pravilno odmerjenih

stroškov v znesku 400.950,00 SIT priznalo glede na doseženi uspeh

61,5 % stroškov oziroma 246.584,00 SIT, tožencu pa 182.698,00 SIT

(38,5 % uspeh). Po medsebojnem pobotanju je torej toženec dolžan

plačati tožnici pravdne stroške v znesku 63.886,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Hkrati je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 154. člena v zvezi z

2. odst. 165. člena ZPP odločilo, da glede na toženčev le delni uspeh

v pritožbenem postopku sam krije svoje stroške pritožbe.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1866/99
• VSL sodba I Cp 2208/99
• VSL sodba II Cp 1269/2004