VSL sodba in sklep I Cp 1609/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1609.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50555 |
Datum odločbe: | 07.09.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo |
Institut: | sprememba tožbe - umik tožbe |
Jedro
V konkretni zadevi tožena stranka z umikom tožbe ni soglašala.
Privolitev tožene stranke je v takšni fazi postopka nujen pogoj za
dopustnost umika. Ker torej privolitve tožene stranke ni bilo, delni
umik tožbe ni dopusten, zato je moralo sodišče odločiti o celotnem
tožbenem zahtevku, kot da delnega umika ni bilo. Zaključek
prvostopnega sodišča, da uveljavljanje istega zneska na drugi
dejanski in pravni podlagi predstavlja objektivno spremembo tožbe v
smislu 2. odst. 184. člena ZPP, je pravilen. Objektivna sprememba
tožbe je namreč podana, če se spremeni tožbeni temelj, čeprav tožbeni
predlog ostane isti. V tem primeru je namreč spremenjena istovetnost
zahtevka, saj se zatrjuje druga materialna pravica.
Izrek
Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.
Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki
1.898.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 do
plačila ter ji povrniti pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.
Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta toženca
po nasprotni tožbi dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki po
nasprotni tožbi znesek 217.809,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 29.10.1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške s
pripadajočimi obrestmi. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka
stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.
Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na zahtevo tožečih
strank odmerilo sodno takso za sodbo v znesku 17.100,00 SIT ter sodno
takso za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT, skupaj 51.300,00 SIT.
Proti sodbi in sklepu se pritožujeta tožeči stranki. Tožnika
izpodbijata sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njun tožbeni
zahtevek (1. točka izreka sodbe) in glede odločitve o stroških
postopka. Sodbo izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega
postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da
sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v
delu, ki presega znesek 949.320,50 SIT razveljavi, glede zneska
949.320,50 SIT z zahtevanimi obrestmi pa spremeni tako, da v tem
obsegu tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Po mnenju pritožnikov je
sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o celotnem prvotno
postavljenem tožbenem zahtevku v višini 1.898.641,00 SIT kljub temu,
da sta 17.12.2004 zmanjšala tožbeni zahtevek in zahtevala le še
plačilo zneska 949.320,50 SIT prekoračilo tožbeni zahtevek. Z
nedovoljenim sojenjem preko zahtevka je kršilo načelo prostega
razpolaganja z zahtevkom in načelo dispozitivnosti. Zmanjšanje
tožbenega zahtevka ne predstavlja niti spremembe tožbe niti njenega
delnega umika. Zato za zmanjšanje tožbenega zahtevka ni potrebna
privolitev toženca. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je v
nasprotju s tistimi določbami Zakona o pravdnem postopku (v
nadaljevanju ZPP), ki urejajo spremembo tožbe, njen umik in
privolitev toženca v umik tožbe. Pritožnika nadalje menita, da je
stališče prvostopnega sodišča, da predstavlja uveljavljanje zahtevka
na odškodninski in obogatitveni podlagi spremembo tožbe. Kljub temu,
da je bilo v tožbi govora o ari, bi moralo sodišče tožbenemu
zahtevku, ki je bil postavljen v tožbi, vsaj do 1/2 ugoditi na
odškodninski ali obogatitveni podlagi, čeprav tožnika v tožbi nista
navedla pravne podlage, česar tudi nista dolžna storiti. V tožbi,
vloženi 9.1.1998, je v pretežni meri res govora o ari, saj je bilo o
njej govora tudi v listinah, ki so bile podlaga za sestavo tožbe.
Vendar pa tožba vsebuje tudi druge trditve, ki utemeljujejo vsaj 1/2
prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev je
namreč mogoče ugotoviti civilni delikt, katerega posledica je
odškodninska odgovornost tistega, ki ga je zagrešil. Trditve v tožbi,
da je tožena stranka prejela denarni znesek za nekaj, kar sploh ni
pravno izvedljivo in kar je celo nedovoljeno, pa predstavljajo tudi
podlago za obogatitveni zahtevek. S kasnejšimi tožbenimi trditvami,
ki jih sodišče prve stopnje nepravilno opredeljuje kot spremembo
tožbe, je tožeča stranka prvotne tožbene navedbe le še dopolnila.
Nikakor pa jih ni postavila povsem na novo ali celo prepozno, kot
zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. Prvi narok je bil namreč
opravljen dne 7.9.2004, tožeča stranka pa je tožbene trditve
dopolnila z vlogo z dne 6.9.2004, tedaj pravočasno in v skladu s
tistimi določbami ZPP, ki določajo, do kdaj se sme dopolnjevati
tožbene trditve in zanje ponuditi dokaze. Po mnenju pritožnikov njuna
terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti in neupravičene
obogatitve ni zastarala, saj so bile trditve o tem vsebovane že v
tožbi, vloženi v letu 1998, kasnejša dopolnitev teh trditev pa ne
pomeni spremembe tožbe, zato je bilo zastaranje pretrgano že
9.1.1998. Dejstvo, da je tožena stranka od tožeče stranke izvabila
10.000 tedanjih DEM pod pretvezo, da naj bi šlo za aro, ima morda
celo vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bilo treba pri
zastaranju uporabiti celo rok, ki je določen za zastaranje kazenskega
pregona. Tudi če bi bila točna trditev sodišča prve stopnje, da
tožbene trditve niso vsebovane že v tožbi, pa se je tožbeni zahtevek
dejansko nanašal na vrnitev tistega, kar je tožena stranka od tožeče
stranke neutemeljeno prejela, kar pomeni, da je dne 9.1.1998 vložena
tožba predstavljala dejanje tožnikov kot upnikov, s katerim se je
zahtevalo plačilo terjatve. Tako dejanje pa po določbi 388. člena
Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pretrga
zastaranje. Pritožnika sta zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega
postopka.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena
toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na
pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj je po njenem mnenju
neutemeljena. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega
sodišča pravilna in v odgovoru na pritožbo povzema nekatere razloge
sodišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Tožnika v pritožbi proti sklepu o odmeri sodne takse zahtrjujeta, da
je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso v previsokem znesku, saj
je v nasprotju z 2. členom ZPP sodilo preko postavljenega zahtevka.
Tožeča stranka je namreč na obravnavi dne 17.12.2004 zmanjšala
tožbeni zahtevek in zahtevala le še plačilo zneska 949.320,50 SIT,
zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso le od
navedenega zneska, ki prestavlja vrednost spora in ne od prvotno
postavljenega tožbenega zahtevka. Če bi sodišče odločalo le o
zahtevku, ki je bil ob zaključku sojenja še predmet obravnave, bi po
izračunu tožeče stranke znašala sodna taksa za sodbo 15.200,00 SIT,
za pritožbo pa 30.400,00 SIT. Pritožnika sta zahtevala povrnitev
stroškov pritožbenega postopka.
Pritožbi nista utemeljeni.
Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v
mejah pritožbenih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) in po uradni
dolžnosti v mejah pooblastil iz 2. odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da
pritožbeni razlogi niso podani, sodba in sklep ter postopek na prvi
stopnji pa niso obremenjeni s kršitvami absolutne narave. Sodišče
prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, za
svojo odločitev je navedlo jasne in logične razloge, ki jih
pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje v izogib ponavljanju
sklicuje. Pravilno pa je uporabilo tudi materialnopravne določbe, na
podlagi katerih je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.
Glede na posamezne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje v
zvezi s pritožbo proti sodbi pritožnikoma pojasnjuje, da sodišče prve
stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je odločalo o celotnem
zahtevku, postavljenem s tožbo, kljub poznejšemu delnemu umiku tožbe,
da je pravilno uporabilo procesne določbe o umiku tožbe in spremembi
tožbe, pravilno je povzelo vsebino tožbe in pravilno zaključilo, da
sta zahtevka po spremenjeni tožbi zastarala.
Tožnika sta s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo tolarske
protivrednosti 20.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan
plačila, kar naj bi predstavljalo znesek dvojne are, ki sta jo dne
7.8.1997 v višini 10.000 DEM izplačala toženi stranki. Nato sta tožbo
popravila in zahtevala plačilo zneska 1.898.641,00 SIT z obrestmi od
5.1.1998 dalje, kolikor je znašala tolarska protivrednost 20.000 DEM
na dan 5.1.1998. Takšna tožba je bila vročena toženi stranki, ki je
vložila odgovor na tožbo in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka,
ker je plačano aro takoj izročila prodajalcu nepremičnine, ki sta jo
tožnika nameravala kupiti. Tožnika sta šele na zadnji obravnavi dne
17.12.2004 delno umaknila tožbo in sicer za polovico prvotno toženega
zneska, saj sta zahtevala le še izplačani znesek 10.000 DEM, kar v
tolarski protivrednosti na dan 5.1.1998 znaša 949.320,50 SIT. Ob
upoštevanju določbe 1. odst. 188. člena ZPP lahko tožeča stranka
umakne tožbo ali del tožbe brez privolitve tožene stranke preden se
tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari, pozneje pa vse do
konca glavne obravnave, vendar le s soglasjem tožene stranke, kot to
odloča 2. odst. 188. člena ZPP. V konkretni zadevi tožena stranka z
umikom tožbe ni soglašala. Privolitev tožene stranke je v takšni fazi
postopka nujen pogoj za dopustnost umika. Ker torej privolitve
tožene stranke ni bilo, delni umik tožbe ni dopusten, zato je moralo
sodišče odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, kot da delnega umika
ni bilo. Zato so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje
odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo in s tem kršilo načelo
dispozitivnosti ter prostega razpolaganja z zahtevkom, s čimer je
kršilo določilo 1. odst. 2. člena ZPP, neutemeljene.
Iz tožbenih navedb je sodišče prve stopnje pravilno povzelo dejansko
podlago spora, ki je bila nedvomno vrnitev dvojne are. Dejanskih
trditev v tožbi ni mogoče interpretirati kot konkretnega dejanskega
stanu civilnega delikta ali neupravičene obogatitve, saj mora v
primeru odškodninskega zahtevka dejanska podlaga obsegati vse
elemente civilnega delikta, v primeru neupravičene obogatitve pa
dejstvo prikrajšanja in okoriščanja na drugi strani. Ničesar od
navedenega v navedbah tožbe ni mogoče zaslediti, saj je v njej govora
le o ari in vrnitvi dvojne are, ker do sklenitve pogodbe ni prišlo po
krivdi tožene stranke. Sodišče pri odločitvi res ni vezano na pravno
podlago, opredeljeno v tožbi, vezano pa je na dejansko podlago tožbe.
Tožnika sta šele v pripravljalni vlogi, vloženi 7.9.2004 zahtevala
plačilo istega zneska tudi iz naslova neupravičene obogatitve in
odškodninske odgovornosti. Zaključek prvostopnega sodišča, da
uveljavljanje istega zneska na drugi dejanski in pravni podlagi
predstavlja objektivno spremembo tožbe v smislu 2. odst. 184. člena
ZPP, je pravilen. Objektivna sprememba tožbe je namreč podana, če se
spremeni tožbeni temelj, čeprav tožbeni predlog ostane isti. V tem
primeru je namreč spremenjena istovetnost zahtevka, saj se zatrjuje
druga materialna pravica. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe na
podlagi določila 1. odst. 185. člena ZPP dopustilo. Z zahtevkom po
spremenjeni tožbi veljajo vsi materialnopravni in formalnopravni
učinki vložitve oziroma vročitve tožbe posebej in neodvisno od
prvotnega zahtevka. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje
zahtevka po spremenjeni tožbi, je sodišče prve stopnje pravilo
ugotovilno, da sta tako odškodninski kot obogatitveni zahtevek
zastarala, saj sta tožnika znesek 10.000 DEM izročila toženi stranki
7.8.1997, plačilo odškodnine oziroma vrnitev zneska iz naslova
neupravičene obogatitve pa sta zahtevala šele 7.9.2004, ko je
zastaralni rok že zdavnaj potekel. Vložitev tožbe dne 9.1.1998 pomeni
pretrganje zastaranja le za zahtevek po vrnitvi dvojne are. Nikakor
pa ni mogoče tega dejstva razlagati tako kot izhaja iz trditev v
pritožbi, da naj bi v letu 1998 vložena tožba v smislu 388. člena ZOR
pretrgala zastaranje tudi za zahtevka, postavljena v letu 2004 po
spremenjeni tožbi. Namigovanje pritožnikov, da naj bi imelo ravnanje
tožene stranke, ko je od tožnikov prevzela 10.000 DEM pod pretvezo,
da gre za aro, morda celo znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi
bilo treba pri zastaranju uporabiti rok, ki je določen za zastaranje
kazenskega pregona v smislu 377. člena ZOR, predstavlja pritožbeno
novoto, ki je ob upoštevanju določbe 1. odst. 337. člena ZPP
pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožnika niti ne
zatrjujeta, da teh dejstev brez svoje krivde nista mogla navesti do
konca glavne obravnave.
Glede na že obrazloženo stališče pritožbenega sodišča v zvezi z
nedopustnim umikom dela tožbe je jasno, da je neutemeljena tudi
pritožba proti sklepu o odmeri sodne takse za sodbo v znesku
17.100,00 SIT in za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT. Sodišče prve
stopnje je zaradi nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe
odločalo o zahtevku v višini 1.898.640,25 SIT in ne v višini
949.320,00 SIT, kot trdita tožnika. Sodišče prve stopnje pa je glede
na vrednost spora 1.898.640,25 SIT z izpodbijanim sklepom pravilno
odmerilo sodno takso za sodbo in pritožbo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.
odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato v
skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške
pritožbenega postopka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper
sodbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o
pritožbi, saj je le izrazila svoje strinjanje z odločitvijo
prvostopnega sodišča, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški v
zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za
pritožbeni postopek (155. člen ZPP), zato te stroške tožena stranka
nosi sama.
Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo
353. člena ZPP in določbo 2. točke 365. člena ZPP obe pritožbi
zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep
sodišča prve stopnje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009