VSL sklep I Cp 3015/2005

Jedro

Uporaba določbe drugega odstavka 55. člena ZMZPP tudi za primer, ko

zavarovalnica toži oškodovanca, torej za primer obraten izrecno

zakonskemu predvidenemu, je v nasprotju z načelom in favor

oškodovanca, pa tudi v nasprotju s pravilom, da v procesnem pravu ni

analogije.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba

zavrže.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se z dnem

1.8.2001 odpravi plačevanje rente, ki jo je tožnica plačevala

toženkama, na podlagi sodbe Op}inskega suda u Z., opr. št. Pn

1493/93, z dne 19.1.1995 in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk v višini

77.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do

plačila, vse v 15-ih dneh.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse

pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2, ZPP) in predlaga takšno

spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožničina

obveznost za plačevanje odškodnine je zakonsko določena. Takrat

veljavni Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega

zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 17/90) je določal, da je zavarovalnica

dolžna plačati odškodnino do višine zavarovalne vsote, ki je določena

s strani vladnega organa. Obveznost zavarovalnice je določena in

omejena z zakonskimi določbami proti oškodovancu, zato ima

zavarovalnica pravico zahtevati ukinitev plačevanja rente z njene

strani. Ker je izpolnila zakonsko obveznost plačila odškodnine, ni

več dolžna plačati oškodovancem ničesar. Napačna je ugotovitev

sodišča, da je višina obveznosti zavarovalnice odvisna od notranjega

razmerja med zavarovancem in zavarovalnico. Pri obveznem

avtomobilskem zavarovanju določa višino obveznosti zakon. Zavarovanec

se lahko le odloči ali bo zavaroval svojo odgovornost za enkratno,

dvakratno ali večkratno zavarovalno vsoto, ki pa je določena v

zakonu.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba

vročena toženkama, vendar na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. l. RS, št. 56/99, ZMZPP) v

48. členu vsebuje splošno pravilo o mednarodni pristojnosti

slovenskih sodišč, po katerem je ta podana, če ima toženec, ki je

fizična oseba, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (načelo

actor sequitur forum rei). V danem primeru imata toženki prebivališče

v Zagrebu, torej v Republiki Hrvaški, zato ni podana pristojnost

slovenskega sodišča po splošnem pravilu iz 48. člena ZMZPP. Poleg

splošnega pravila veljajo za posamezne vrste sporov še pravila o

izbirni (alternativni) mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč. Na

takšno pravilo, 55. člen ZMZPP, ki ureja pristojnost v sporih o

nepogodbeni odškodninski odgovornosti, je oprlo pristojnost

slovenskega sodišča sodišče prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 55. člena ZMZPP je v sporih o nepogodbeni

odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi

tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno

dejanje (forum delicti commissi) ali če je na ozemlju Republike

Slovenije nastopila škodljiva posledica (forum laesionis). Po določbi

drugega odstavka 55. člena ZMZPP pa se določba prvega odstavka tega

člena uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila

škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti

zavarovalnice ter v sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila

škode zoper regresne dolžnike. V danem primeru ne gre za odškodninski

spor med oškodovancem in povzročiteljem škode (prvi odstavek) in tudi

ne za direktno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici iz naslova

zavarovanja odgovornsoti (drugi odstavek), ampak gre za spor

zavarovalnice proti oškodovancu (zavarovalnica, pri kateri je bilo

zavarovano vozilo povzročitelja prometne nesreče, zahteva prenehanje

rente, prisojene s sodbo Hrvaškega sodišča, priznano v Republiki

Sloveniji). Torej gre za situacijo, nasprotno izrecno zakonsko

predvideni za (alternativno) pritegnitev pristojnosti slovenskega

sodišča. Drugi odstavek 55. člena ZMZPP izrecno ureja le primer, ko

gre za spor zoper zavarovalnico in ne obratno. Namen takšne zakonske

ureditve je v zasledovanju varstva oškodovanca. Omogoča mu namreč, da

toži v kraju svojega prebivališča (pod predpostavko, da mu je tam

nastala škoda). Varstvo oškodovanca je načelo, ki ga zasledujejo

kolizijske norme pa tudi norme o pristojnosti. Uporaba določbe

drugega odstavka 55. člena ZMZPP tudi za primer, ko zavarovalnica

toži oškodovanca, torej za primer obraten izrecno zakonskemu

predvidenemu, je v nasprotju z načelom in favor oškodovanca pa tudi v

nasprotju s pravilom, da v procesnem pravu ni analogije. Iz

pojasnjenih razlogov v danem primeru ni podlage za pristojnost

slovenskega sodišča po določbi 55. člena ZMZPP.

Ker v drugih določbah ZMZPP (členi od 48 do 86) ali mednarodnih

pogodbah pristojnost sodišča republike Slovenije ni izrecno

določena, niti je za obravnavani spor ni mogoče izpeljati iz pravil o

krajevni pristojnosti, za odločanje v tej zadevi ni pristojno sodišče

Republike Slovenije (prim. 29. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je

zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je pazilo po uradni

uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354.

člena ZPP).

Ker tožnica v razmerju do toženk s pritožbo ni uspela, namesto

meritorne zavrnitve zahtevka je dosegla zavrženje tožbe, kar oboje je

v razmerju do toženk neuspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da ni

upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi

odstavek 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 13/2004
• VSL sklep I Cp 764/2000
• VSM sklep III Cp 1643/2007