VSL sodba in sklep I Cp 1853/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.1853.2006 |
Evidenčna številka: | VSL50653 |
Datum odločbe: | 12.04.2006 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | odškodninska odgovornost delodajalca - višina odškodnine |
Jedro
Polaganje linoleja z vnetljivim lepilom ni nevarna dejavnost, temveč
delodajalec odgovarja krivdno zaradi kršitve varstvenih ukrepov.
Višina odškodnine za smrt moža in očeta.
Izrek
1. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba
glede premoženjske škode prvotožene stranke v znesku 300.000,00 SIT
in v celoti glede zamudnih obresti za premoženjsko škodo razveljavi
in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prisojena odškodnina
v sodbi sodišča prve stopnje za nepremoženjsko škodo glede
prvotožnice zviša za 500.000,00 SIT, drugotožniku za 1.500.000,00 SIT
in tretjetožniku za 1.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi kot jih je
določilo sodišče prve stopnje.
V preostalem delu glede premoženjske škode se pritožba tožeče stranke
zavrne.
3. Pritožbama tožeče in drugotožene stranke se ugodi in se odločitev
o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi in sklepu z dne 27.10.2005
razveljavi v celoti in v tem obsegu zadeva vrne v ponovno odločanje.
4. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje
odločilo, da so prvotožena, tretjetožena in šesto tožena stranka
dolžni plačati prvotožnici 2.983.377,00 SIT, drugotožniku
1.048.000,00 SIT in tretjetožniku 1.541.800,00 SIT vse z ustreznimi
zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek in v celoti tožbeni
zahtevek zoper drugo, četrto in peto toženo stranko je zavrnilo.
Prvo, drugo in šestotoženi stranki je tudi naložilo povrnitev
pravdnih stroškov v znesku 224.866,00SIT z ustreznimi zamudnimi
obrestmi. S sklepom z dne 27.10.2005 je tožeči stranki naložilo
povrnitev pravdnih stroškov, drugotoženi stranki v znesku 728.925,00
SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper zavrnilni del sodbe se glede višine prisojenega zneska in glede
odločitve o pravdnih stroških pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi
predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v
izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v
celoti ugodi tožbenemu zahtevku za premoženjsko in nepremoženjsko
škodo, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve
stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.
V pritožbi tožeča stranka navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe
izhaja, da ji je sodišče glede premoženjske škode prisodilo vso
uveljavljeno škodo razen zneska 51.594,00 SIT, ki ga tožeča stranka
ne izpodbija, iz izreka pa izhaja, da ji je na podlagi računa
Župnijskega urada M. prisodilo le 25.100,00 SIT, po pomoti pa
izpustilo 33.100,00 SIT, v zvezi z računom z dne 18.11.1996 pa je
sodišče pomotoma zapisalo znesek 22.193,00 SIT, namesto pravilnega
zneska 122.193,00 SIT in je v tem delu tožeča stranka predlagala
izdajo popravnega sklepa, v nasprotnem primeru pa je predlagala, da
jo pritožbeno sodišče obravnava kot pritožbo in uveljavlja bistveno
kršitev postopka, saj gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.
Tožeča stranka navaja, da ji je odškodnina za nepremoženjsko škodo za
izgubo moža oziroma očeta prisojena v prenizkem znesku in bi sodišče
moralo prisoditi vsakemu izmed tožnikov zahtevanih 2.500.000,00 SIT,
saj ne gre za pretiran zahtevek in odločitev sodišča prve stopnje
odstopa od obstoječe sodne prakse in se tožeča stranka pri tem
sklicuje na primere iz sodne prakse. Zahtevane odškodnine so celo
nižje od ustaljene sodne prakse. Tožeča stranka se pritožuje tudi
zoper stroškovni del sobe, saj je le-ta nejasen in se ga ne da
preizkusiti. Iz stroškovnikov ni mogoče razbrati, kako je sodišče
prišlo do prisojenega zneska in katere zneske je med seboj pobotalo.
Prvotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe zaradi bistvene
kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v
pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter
izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V
pritožbi prvotožena stranka navaja, da se je v postopku ugotovilo, da
po terminskih planih varjenje ni bilo določeno in da je bil delavec,
ki je varil z odprtim ognjem, v času, ko je pokojni M. C. polagal
linolej, zaposlen pri pogodbenem kooperantu tretjetožene stranke in
prvotožena stranka ni imela nikakršnega vpliva, da ne bi prišlo do
istočasnega varjenja in polaganja linoleja in tožena stranka ni
objektivno odgovorna za eksplozijo in ni podana odgovornost tožene
stranke na podlagi čl. 154/2 ZOR. Sodišče je tudi zavrnilo dokaz z
zaslišanjem prič E. T. in V. Z., četudi ZPP odloča, da stranke lahko
na poznejših narokih navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze,
če jih brez krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Po stališču
sodišča prve stopnje izguba izvirnika potrdila ni tak razlog, ki bi
ga bilo moč uspešno dokazati z zaslišanjem dveh prič, saj tožena
stranka ne bi zatrjevala, da sta bili ti dve priči navzoči. Prav ti
dve priči pa sta bili prisotni pri podpisovanju potrdila. Prvotožena
je poleg tega predlagala dokaz z zaslišanjem tožnice, da je prejela
akontacijo za stroške pogreba v znesku 300.000,00 SIT.
V pritožbi zoper sklep o odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov v
znesku 728.925,00 SIT se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje
tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi
njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi tožeča
stranka navaja, da je isti pooblaščenec zastopal prvo in drugotoženo
stranko in stroškovnik priglasil na enotnem stroškovniku, ki upošteva
10 % zvišanje nagrade. Sklep o stroških nima razlogov, prisojeni
stroški drugega toženca so tudi prisojeni preko zahtevka, niti niso
skladni z veljavno odvetniško tarifo.
Pritožbi sta deloma utemeljeni.
Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, kot
pravilno navaja sodišče prve stopnje, so določbe takrat veljavnega
prvega odstavka čl. 73 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega
razmerja, po katerem mora organizacija pri kateri je delavec
zaposlen, le-temu povrniti škodo po splošnih pravilih o odškodninski
odgovornosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je pokojni
M. C. poškodoval, ko je kot delavec prvotožene stranke 3.9.1996
polagal linolej na Osnovni šoli in v posledici kasnejših poškodb
umrl, ko je na podlago nanašal vnetljivo lepilo in so se zaradi
istočasnega varjenja vneli hlapi lepila, odgovornost prvotožene
stranke ni objektivna, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Delo z
vnetljivim lepilom samo po sebi ni nevarna stvar, nevarna postane
zaradi opustitve varstvenih ukrepov. Sodišče prve stopnje ugotavlja,
da so za delo z vnetljivim lepilom potrebni posebni zaščitni ukrepi
kot so prepoved uporabe odprtega ognja in uporaba posebnih zaščitnih
sredstev in opozorila o prepovedi odprtega ognja. Ker prvotožena
stranka kot delodajalec ni spoštovala zgoraj navedenih ukrepov, kot
jih ugotavlja sodišče prve stopnje, je krivdno odgovorna za škodo, ki
so jo utrpeli tožniki in je pritožba prvotožene stranke utemeljena
samo v delu, ko trdi, da ne gre za objektivno odgovornost. Ker kot že
omenjeno, sodišče prve stopnje ugotavlja tudi opustitve, ki jih je
storila prvotožena stranka, je smiselno ugotavljala krivdno
odgovornost, ki pa je kot že omenjeno pravilna. Prvotožena stranka bi
morala zagotavljati varno delo in je v posledici neutemeljena
pritožbena trditev, da prvotožena stranka ni imela nikakršnega vpliva
na istočasnost varjenja in polaganja linoleja. Tožena stranka se v
postopku pred sodiščem prve stopnje v ničemer ni razbremenila svoje
odgovornosti, saj je samo trdila, da ni pasivno legitimirana, ker ima
sklenjeno zavarovalno pogodbo. Že način takega pravdanja kaže na to,
da prvotožena stranka priznava svojo odgovornost. Glede na navedeno
je pritožba prvotožene stranke, ko izpodbija odločitev sodišča prve
stopnje o odgovornosti, neutemeljena.
O pritožbi tožeče stranke zoper nepremoženjsko škodo
Pravna podlaga za prisojo nepremoženjske škode zaradi smrti moža
(prvotožnica) oziroma očeta (drugo in tretjetožnik) so določbe čl.
201 ZOR po katerih sodišče odmeri pravično denarno odškodnino za
njihove duševne bolečine. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta
bila prvotožnica in pokojni M. C. poročena 22 let, da so v času smrti
živeli skupaj v hiši, da so bili navezani drug na drugega, je sodišče
prve stopnj odmerilo prenizko odškodnino iz tega naslova, glede na
ugotovljene razmere in povezanost tožnikov s pokojnim M. C.. Znesek
2.500.000,00 SIT, ki ga zahteva vsak od tožnikov je primeren in ne
odstopa od obstoječe sodne prakse tako, da je bilo pritožbi tožnikov
ugoditi in vsakemu od tožnikov prisoditi še razliko do 2.500.000,00
SIT (prvotožnici 500.000,00 SIT, drugotožniku 1.500.000,00 SIT in
tretjetožniku 1.000.000,00 SIT).
O premoženjski škodi
Tožnica v pritožbi neutemeljeno trdi, da bi ji moralo sodišče za
stroške župnišča priznati 33.100,00 SIT, ko pa iz računa izhaja, da
je plačala toliko kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje (25.100,00
SIT). Tudi pri pogrebnih stroških ne gre za pisno napako kot trdi
tožeča stranka. Res se račun glasi na znesek 122.193,00 SIT, vendar
je sodišče prve stopnje pri odločanju očitno upoštevalo, da je
tožnica izpovedala, da ji je prvotoženec izročil na račun pogrebnih
stroškov 100.000,00 SIT. S popravnim sklepom z dne 13.4.2005, ki je
pravnomočen, pa sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine ni
upoštevalo in so izrek in razlogi izpodbjane sodbe glede zneska
100.000,00 SIT sami s seboj v nasprotju, saj sodišče prisodi tožnici
nekaj za kar je sama izpovedala, da je prejela. Neutemeljeno je
sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog prvotožene stranke
glede plačila 300.000,00 SIT, ker ga je predlagala prepozno (1. odst.
čl. 286 ZPP). Glede na to, da je prvotožena stranka izgubila
izvirnik, ne gre za prepozno predlagan dokaz in se ta okoliščina
dokazuje tudi z izpovedjo prič. Zaradi bistvene kršitve določb
postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo
pritožbi prvotožene stranke ugoditi in v odločitvi o premoženjski
škodi za znesek 300.000,00 SIT ter v celotnem obrestnem delu, sodbo
sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti v
ponovno odločanje (čl. 3544 in 355 ZPP). V novem odločanju bo moralo
sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov ugotoviti koliko
je tretjetoženec plačal prvotožnici po smrti pok. M. C.. Ponovno pa
bo potrebno glede na navedeno odločiti o zamudnih obrestih.
O stroških postopka
Tožeča stranka pravilno opozarja, da se odločitve o stroških ne da
preizkusiti, saj sodišče ne oceni, kako je prišlo do zaključka, da je
uspeh tožnikov 70 %, niti v kakšni višini je odmerilo pravdne stroške
in kako jih je odmerilo ter v kakšnem delu so posamezne pravdne
stranke dolžne povrnitii pravdne stroške. Tudi sklepa o stroških, s
katerim je sodišče prve stopnje odmerilo stroške tretjetožencu, se ne
da preizkusiti, niti ni sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj mora
tožeča stranka tretjetožniku povrniti vse pravdne stroške, čeprav je
prvo in drugotoženo stranko zastopal isti pooblaščenec.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi čl. 166
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009