VSL sodba I Cp 5566/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.5566.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50649 |
Datum odločbe: | 18.01.2006 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | zastaranje terjatve - cesija |
Jedro
Cesionar vstopi v celoti v položaj prvotnega upnika (odstopnika
terjatve oziroma cedenta). Zato veljajo tudi za cedirano terjatev
enaka pravila za njeno prenehanje (zastaranje), kot če bi terjatev
uveljavljal prvotni upnik (člen 440 ZOR).
Izrek
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po
spremembi glasi:
Sklep naslovnega sodišča za izdajo plačilnega naloga opr. štev. I Pl
1276/2004, z dne 23.11.2004 ostane v veljavi tudi glede 1. in 3.
točke.
Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v
znesku 22.800,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep opr.štev. I Pl
1276/2004, z dne 23.11.2004 v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni
zahtevek.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja
pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da
pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni
tako, da odloči, da plačilni nalog ostane v veljavi oz. razveljavi
sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo obravnavanje.
Poudarja, da ob upoštevanju določila 371. člena ZOR, ki določa
petletni zastaralni rok, bi terjatev zastarala 19.3.2006. Ker je
tožeča stranka vložila predlog za izdajo plačilnega naloga 5.11.2004,
tožbeni zahtevek tožeče stranke tako ni zastaran. Glede na to, da je
obveznost tožene stranke nastala s poslovanjem plačilne kartice, ki
je razvidna iz specifikacije zbirnih računov za Magna kartico, je
prvostopno sodišče neutemeljeno uporabilo določilo 1. odstavka 376.
člena ZOR, ki določa tri letni zastaralni rok odškodninskih terjatev.
S tem, ko je P. odstopil terjatve nastale z uporabo plačilne
kartice, se je spremenil le subjekt terjatve, ne pa tudi narava
terjatev.
Pritožba je utemeljena.
V konkretnem primeru je nesporno pravno odločilno dejansko stanje
sledeče: Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju
terjatve iz plačilne kartice Magna namesto toženca poravnala znesek
dolga upniku P. iz Pogodbe o izdaji plačilne kartice Magna, sklenjene
med tožencem kot uporabnikom kartice in P., kot izdajateljem kartice.
P. pa je po prejemu zavarovalnine tožeči stranki s cesijo odstopil
pravico do izterjave dolga (cesija).
Toženec je v tem sporu ugovarjal le zastaranje zahtevka, sodišče prve
stopnje pa se je postavilo na nepravilno materialnopravno stališče,
da velja za sporno terjatev triletni subjektivni zastaralni rok
predpisan za odškodninsko terjatev in ne petletni zastaralni rok, kot
utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Sporna terjatev namreč
ni odškodninska terjatev, temveč terjatev prevzemnika terjatve
(cesionarja), ki jo je upnik - odstopnik terjatve (cedent) prenesel
nanj. Glede na določbo 440. člena ZOR (ki se glede na prehodno
določbo 1068. člena Obligacijskega zakonika - Ur.list RS 83/2001
uporablja v konkretnem primeru, ko je obligacijsko razmerje nastalo
pred uveljavitvijo tega zakona, torej še v času veljavnosti ZOR), je
na podlagi zgoraj navedene cesije tožeča stranka v celoti vstopila v
položaj prvotnega upnika kot odstopnika terjatve, kar pomeni, da
veljajo zanjo tudi enaka obligacijskopravna pravila o njenem
prenehanju (v spornem primeru - zastaranju), da je torej tožeča
stranka s cesijo pridobila tudi enak zastaralni položaj terjatve, kot
ga je imel prvotni upnik. Za tožničino terjatev, uveljavljano v tem
sporu, tako velja enak zastaralni rok, kot če bi terjatev uveljavljal
prvotni upnik - P. d.d.. To pa pomeni, da je potrebno oceniti naravo
in vsebino terjatve iz kritnega razmerja, iz katerega izvira
prenešena terjatev (to je razmerja med cedentom in cesusom -
dolžnikom). Kot že zgoraj omenjeno, gre za terjatev zaradi neplačanih
obveznosti, nastalih v zvezi z uporabo plačilne kartice. Velja torej
splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj za sporno terjatev ni
predpisan drugačen zastaralni rok. Navedeno pravno stališče se odraža
tudi v določbi 6. odstavka 380. člena ZOR, po katerem zastaranje
terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za
nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči
proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v
enakem roku. Tako tudi glede na to določbo ni pravilno stališče
prvostopnega sodišča o triletnem zastaralnem roku.
Predlog za izdajo plačilnega naloga, vložen dne 5.11.2004, je tako
vložen pred potekom zastaralnega roka za sporno terjatev, ki bi
upoštevaje nesporni datum zapadlosti računa in petletni zastaralni
rok zastarala šele dne 19.3.2006.
Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo ugoditi pritožbi tožeče
stranke in spremeniti izpodbijano sodbo iz uveljavljanega
pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako, da je
obdržalo plačilni nalog v celoti v veljavi (4. točka 358. člena ZPP).
Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena
in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka uspela s
pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega
postopka in sicer strošek sodne takse za pritožbo v uveljavljani
višini 22.800,00 SIT.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009