<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 5566/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.5566.2005
Evidenčna številka:VSL50649
Datum odločbe:18.01.2006
Področje:obligacijsko pravo
Institut:zastaranje terjatve - cesija

Jedro

Cesionar vstopi v celoti v položaj prvotnega upnika (odstopnika

terjatve oziroma cedenta). Zato veljajo tudi za cedirano terjatev

enaka pravila za njeno prenehanje (zastaranje), kot če bi terjatev

uveljavljal prvotni upnik (člen 440 ZOR).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po

spremembi glasi:

Sklep naslovnega sodišča za izdajo plačilnega naloga opr. štev. I Pl

1276/2004, z dne 23.11.2004 ostane v veljavi tudi glede 1. in 3.

točke.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v

znesku 22.800,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep opr.štev. I Pl

1276/2004, z dne 23.11.2004 v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni

zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni

tako, da odloči, da plačilni nalog ostane v veljavi oz. razveljavi

sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo obravnavanje.

Poudarja, da ob upoštevanju določila 371. člena ZOR, ki določa

petletni zastaralni rok, bi terjatev zastarala 19.3.2006. Ker je

tožeča stranka vložila predlog za izdajo plačilnega naloga 5.11.2004,

tožbeni zahtevek tožeče stranke tako ni zastaran. Glede na to, da je

obveznost tožene stranke nastala s poslovanjem plačilne kartice, ki

je razvidna iz specifikacije zbirnih računov za Magna kartico, je

prvostopno sodišče neutemeljeno uporabilo določilo 1. odstavka 376.

člena ZOR, ki določa tri letni zastaralni rok odškodninskih terjatev.

S tem, ko je P. odstopil terjatve nastale z uporabo plačilne

kartice, se je spremenil le subjekt terjatve, ne pa tudi narava

terjatev.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je nesporno pravno odločilno dejansko stanje

sledeče: Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju

terjatve iz plačilne kartice Magna namesto toženca poravnala znesek

dolga upniku P. iz Pogodbe o izdaji plačilne kartice Magna, sklenjene

med tožencem kot uporabnikom kartice in P., kot izdajateljem kartice.

P. pa je po prejemu zavarovalnine tožeči stranki s cesijo odstopil

pravico do izterjave dolga (cesija).

Toženec je v tem sporu ugovarjal le zastaranje zahtevka, sodišče prve

stopnje pa se je postavilo na nepravilno materialnopravno stališče,

da velja za sporno terjatev triletni subjektivni zastaralni rok

predpisan za odškodninsko terjatev in ne petletni zastaralni rok, kot

utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Sporna terjatev namreč

ni odškodninska terjatev, temveč terjatev prevzemnika terjatve

(cesionarja), ki jo je upnik - odstopnik terjatve (cedent) prenesel

nanj. Glede na določbo 440. člena ZOR (ki se glede na prehodno

določbo 1068. člena Obligacijskega zakonika - Ur.list RS 83/2001

uporablja v konkretnem primeru, ko je obligacijsko razmerje nastalo

pred uveljavitvijo tega zakona, torej še v času veljavnosti ZOR), je

na podlagi zgoraj navedene cesije tožeča stranka v celoti vstopila v

položaj prvotnega upnika kot odstopnika terjatve, kar pomeni, da

veljajo zanjo tudi enaka obligacijskopravna pravila o njenem

prenehanju (v spornem primeru - zastaranju), da je torej tožeča

stranka s cesijo pridobila tudi enak zastaralni položaj terjatve, kot

ga je imel prvotni upnik. Za tožničino terjatev, uveljavljano v tem

sporu, tako velja enak zastaralni rok, kot če bi terjatev uveljavljal

prvotni upnik - P. d.d.. To pa pomeni, da je potrebno oceniti naravo

in vsebino terjatve iz kritnega razmerja, iz katerega izvira

prenešena terjatev (to je razmerja med cedentom in cesusom -

dolžnikom). Kot že zgoraj omenjeno, gre za terjatev zaradi neplačanih

obveznosti, nastalih v zvezi z uporabo plačilne kartice. Velja torej

splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj za sporno terjatev ni

predpisan drugačen zastaralni rok. Navedeno pravno stališče se odraža

tudi v določbi 6. odstavka 380. člena ZOR, po katerem zastaranje

terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za

nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči

proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v

enakem roku. Tako tudi glede na to določbo ni pravilno stališče

prvostopnega sodišča o triletnem zastaralnem roku.

Predlog za izdajo plačilnega naloga, vložen dne 5.11.2004, je tako

vložen pred potekom zastaralnega roka za sporno terjatev, ki bi

upoštevaje nesporni datum zapadlosti računa in petletni zastaralni

rok zastarala šele dne 19.3.2006.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo ugoditi pritožbi tožeče

stranke in spremeniti izpodbijano sodbo iz uveljavljanega

pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako, da je

obdržalo plačilni nalog v celoti v veljavi (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena

in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka uspela s

pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega

postopka in sicer strošek sodne takse za pritožbo v uveljavljani

višini 22.800,00 SIT.

 


Zveza:

ZOR člen 371, 380, 380/6, 440, 371, 380, 380/6, 440.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNzQ3MQ==