VSL sodba in sklep I Cp 4886/2005

Jedro

Dokazno breme o tem, da priči nista bili navzoči pri zapisu oporoke,

je na tožeči stranki. Obresti od pravdnih stroškov tečejo od poteka

paricijskega roka.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izrek o

stroških v dopolnilni sodbi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je

pismena oporoka pred pričami iz junija 1993, ki naj bi jo napravila

zapustnica F. K., neveljavna. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev

pravdnih stroškov in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih

stroškov v znesku 488.640,00 SIT v 15 dneh. Z dopolnilno sodbo je

odločitev o stroških dopolnilo tako, da mora tožena stranka v primeru

zamude s plačilom zneska pravdnih stroškov plačati tudi zakonske

zamudne obresti za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, se pritožuje

tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga

spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Tožeča stranka

sprejema argumentacijo sodišča o tem, da je podpis na izpodbijani

oporoki podpis F. K., ne sprejema pa razlogov, da je F. K. v

navzočnosti dveh prič oporoko lastnoročno podpisala. Razlogi sodbe so

nejasni. Gre za neskladnost v izpovedbah prič in sicer za neskladnost

med njihovimi izpovedbami v tem pravdnem postopku ter v zapuščinskem

postopku. Gre za vprašanje, kje je bila zapisana oporoka in v zvezi s

tem za izpovedbi prič A. V. in V. L.. Nepravilno je neskladje

odpravilo s tem, češ da se priča ne more vsega spomniti. Enako je

odpravilo neskladje med izpovedbo priče J. T. in izpovedbami ostalih

prič v postopku. J. T. je izpovedoval enako, o svoji izpovedbi pa

očitno ni prepričana V. L.. Negativnih dejstev ni mogoče dokazovati,

dokazno breme o obstoju vseh predpostavk za veljavnost pisne oporoke

je na toženi stranki. Glede na različne izpovedbe ni mogoče s stopnjo

gotovosti zaključiti, da je bila podana istočasnost med podpisom

oporoke s strani oporočitelja ter dveh prič. Oporočni priči V. L. in

A. V. naj bi to storili kasneje, najverjetneje šele v stanovanju

F. K..

Tožena stranka se pritožuje zoper dopolnilno sodbo, v resnici pa

zoper sklep o stroških v tej sodbi, kajti tožena stranka je zahtevala

povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe dalje, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano dopolnilno

sodbo odločilo, da gredo obresti od pravdnih stroškov šele od poteka

15-dnevnega paricijskega roka. V zvezi s tem pritožnica navaja, da bi

moralo sodišče odločiti, da gredo stroški od dneva izdaje sodbe

dalje, ne pa od dneva poteka paricijskega roka, kajti to je

postavljeno v neznano bodočnost, glede na to, da je tožeča stranka

vložila pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in tudi dejansko stanje je popolno in pravilno

ugotovljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je

materialnopravno pravilna odločitev o tem, da je tožbeni zahtevek

treba zavrniti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge

izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem

razlogom še dodaja:

Dokazna ocena glede vprašanja, ali sta bili oporočni priči V. L. in

A. V. navzoči pri podpisovanju oporoke, je jasna, logična in

prepričljiva in ji je le težko kaj dodati. Dokazna ocena je

opravljena povsem v skladu z 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP,

po katerem sodišče presodi po svojem prepričanju na podlagi vestne in

skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na

podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana.

Sodišče prve stopnje je najprej (list. št. 127) podrobno obrazložilo,

kakšen potek dogodkov ob podpisovanju oporoke je ugotovilo in na

kakšni podlagi; nato pa je tudi obrazložilo neskladje med izpovedbami

prič v zapuščinskem postopku in v tem postopku glede kraja, kjer se

je pisala oporoka. To je obrazložilo s potekom časa in dejstvom, da

so se vsi vpleteni pogosto obiskovali. Pritožbeno sodišče nima

nobenih pomislekov proti takim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Za

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339.

čl. ZPP bi šlo, če bi sodišče neskladja ne obrazložilo - vendar ga je

in sicer z razumnimi razlogi. Sicer pa vprašanje, kje se je oporoka

pisala, sploh ni odločilno. Kot je obrazložilo že sodišče prve

stopnje, je glede na 1. odst. 64. čl. Zakona o dedovanju - ZD

bistveno, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, oporoko napravi

tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu

je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova

oporoka. Kraj torej ni odločilen. Lahko bi se postavilo vprašanje

verodostojnosti oporočnih prič, vendar za kaj takega ni videti

nobenega razloga niti pritožba tega ne trdi, pač pa govori o

nezanesljivosti prič. Pritožba pri tem spregleda, da glede bistvenega

vprašanja, torej glede vprašanja, kdo je bil pri podpisu oporoke

navzoč, ni nobenega neskladja med izpovedbami oporočnih prič A. V. in

V. L. v zapuščinskem postopku in v tem pravdnem postopku, saj obe

izpovedujeta, da sta bili ob podpisovanju navzoči. Tudi J. T. niti v

zapuščinskem postopku niti v tem pravdnem postopku ni izpovedoval nič

takega, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da oporočni priči nista

bili navzoči pri podpisovanju oporoke. Vztrajal je le, da je bila

oporoka zapisana pri njih. Po vsem povedanem je torej mogoč

zaključek, da ni bistveno, ali se je oporoka pisala pri T. ali pri

zapustnici, odločilno je, da sta bili obe oporočni priči takrat

navzoči oziroma je bila oporoka po ugotovitvah sodišča prve stopnje

napravljena v skladu s 1. odst. 64. čl. ZD.

Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je dokazana ocena za obstoj

predpostavk iz 64. čl. ZD na toženi stranki. Tožena stranka je namreč

z listino dokazovala obstoj oporoke v skladu z že navedenim 1. odst.

64. čl. ZD. Glede na to, da sta na listini podpisa oporočnih prič, pa

je treba izhajati iz predpostavke, da sta bili ob zapisu oporoke

navzoči. Da ni tako, mora torej dokazati tožeča stranka, ki trdi

drugače. Zaradi takega izhodišča, ker je bila torej tožnikova pravica

manj verjetna, je bil v zapuščinskem postopku tudi napoten na pravdo

po določbah 1. odst. 213. čl. ZD. Dokazno breme o tem, da priči nista

bili navzoči pri zapisu oporoke, je torej na njem. Tega pa ni uspel

dokazati.

S tem je odgovorjeno na bistene pritožbene trditve. Neutemeljeno

pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. čl. ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v dopolnilni sodbi

glede vprašanja, od kdaj tečejo zamudne obresti od pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki

je obresti od stroškov določilo šele od poteka 15-dnevnega

paricijskega roka. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi

utemeljilo z določbo 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika.

Podlage za to, da se obresti od pravdnih stroškov prisojajo od izdaje

sodbe dalje, v predpisih ni; res je, da je bila taka dolgoletna sodna

praksa, ki se je oblikovala v času najhujše inflacije med leti 1988

do 1991. V zadnje času, zlasti od uveljavitve OZ dalje pa o ustaljeni

sodni praksi v zvezi s tem vprašanjem ni več mogoče govoriti, saj so

odločitve sodišč o vprašanju teka obresti od pravdnih stroškov

različne. Kot že zgoraj rečeno, pa pritožbeno sodišče šteje, da je

pravilna odločitev, po kateri gredo obresti od pravdnih stroškov

lahko šele od izteka paricijskega roka dalje, torej tako, kot je

odločilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo v tem delu je bilo treba zavrniti in s sklepom

potrditi (1. odst. 166. čl. ZPP in 2. točka 365. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 247/2005
• VSK sklep I Cp 998/2004
• VSK sodba I Cpg 431/2001