VSL sklep I Cp 65/2006
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CP.65.2006 |
Evidenčna številka: | VSL50645 |
Datum odločbe: | 22.02.2006 |
Področje: | DEDNO PRAVO |
Institut: | sklep o dedovanju - kaduciteta |
Jedro
Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v 2. odstavku 214. člena ZD.
Če je del obrazložitve vsebovan že v izreku sklepa, je tak sklep
napačen. To velja tudi za ugotovitev, da je RS dolžna poravnati
dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine, tak zapis
ne sodi v izrek odločbe, temveč je dovolj, da sodišče v obrazložitvi
le opozori upnike, da lahko svojo terjatev uveljavljajo do države.
V primeru kaducitete po 219. členu ZD mora sodišče predhodno
ugotoviti, ali obstojijo dediči po pokojnem tudi v obsegu 3.
parentele, če v prvih dveh dedičev ni. Z odpovedjo dedovanju dediča
bližnjega dednega reda pridejo namreč v poštev za dedovanje tudi
dediči naslednje parentele.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da
zapuščino po pokojnem J. B. sestavljajo nepremičnine, vpisane v vl.
št. x1 in x2 k.o. K., vl. št. x3 k.o. P., vl. št. x4 k.o. V. in x5
k.o. Z.. Ugotovilo je, da je vrednost zapuščine 29.298.654,00 SIT,
terjatve do zapuščine pa preko 200.000.000,00 SIT. Tako je čista
vrednost zapuščine pasivna, terjatve do zapuščine pa so priglasili
R. S., E. d.o.o., S., M. T., P., L. in J. Z., K.. Iz zapuščinskega
sklepa nadalje izhaja, da sta se dedinji sestri L. G. in L. S.
dedovanju odpovedali v svojem imenu ter v imenu svojih potomcev,
državna pravobranilka pa je predlagala, da sodišče opravi kaduciteto.
Glede na navedeno je sodišče sklenilo, da se celotna zapuščina po
pokojnem J. B. izroči Republiki Sloveniji, ta pa je dolžna poravnati
dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine po vrstnem
redu poplačilnih pravic.
Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija in v pritožbi navaja, da
zapuščinsko sodišče v sklepu ne more določati obveznosti Republike
Slovenije do posameznih upnikov, zato je s to svojo odločitvijo
sodišče kršilo določilo Zakona o dedovanju. Zapuščinsko sodišče pa je
pred izdajo sklepa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Potem ko
so se dedovanju odpovedali dediči drugega dednega reda, bi moralo
sodišče ugotoviti, kdo so dediči tretjega dednega reda in pridobiti
njihove dedne izjave. Tudi ti dediči namreč sodijo v krog zakonitih
dedičev in šele če teh ni, nastopi kaduciteta.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je vsebina sklepa o dedovanju
predpisana v 2. odstavku 214. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l.
SRS, št. 15/76 z dopolnitvami). Sodišče mora v sklepu ugotoviti obseg
zapuščine, razglasiti dediče, volilojemnike ali druge upravičene
osebe, ki so pridobile dedno pravico ter odločiti o morebitni
izročitvi stvari, ki je v sodnem depozitu, dednem dogovoru, stroških
postopka ali izročitvi zapuščine Republiki Slovenije zaradi
kaducitete. To odločbo pa mora sodišče nadalje podrobneje obrazložiti
v obrazložitvi, kjer opiše vrsto dedovanja (zakonito, oporočno),
dedne izjave posameznih dedičev, katera pravna in dejanska vprašanja
je bilo potrebno rešiti v postopku ter pojasni vse okoliščine, ki jih
je upoštevalo pri sodni odločbi. Izpodbijani sklep je sestavljen
napačno, saj je del obrazložitve zajet že kot sestavni del izreka
sklepa. To velja tudi za v pritožbi grajano odločitev, da je
Republika Slovenija dolžna poravnati dolgove zapustnika do višine
vrednosti izročene zapuščine, po vrstnem redu poplačilnih pravic.
Država sicer res mora odgovarjati za dolgove zapustnika do višine
vrednosti zapuščine, saj nanjo preide zapuščina v celoti, tako
pravice kot obveznosti, aktiva in pasiva, na podlagi zapustnikove
smrti (univerzalna sukcesija). Pri tem na državo preide zapuščina, ne
da bi le-ta podala sprejemno izjavo in se temu ne more odpovedati.
Vendar pa je država dolžna povrniti dolgove le tistim upnikom, ki od
nje to zahtevajo. Zato je v sklepu o dedovanju dovolj, če sodišče v
obrazložitvi le opozori upnike, naj svojo terjatev uveljavljajo do
države, ne more pa sodišče posebej v izreku državi nalagati poravnavo
dolgov zapustnika. Izrek odločbe namreč postane pravnomočen, pri
čemer pa tak izrek ni izvršljiv, saj iz njega ne izhaja, v kakšnem
obsegu se bodo glede na višino zapuščine dolgovi posameznih upnikov
povrnili. To pa ni več stvar zapuščinskega postopka, temveč Republike
Slovenije po prejemu terjatev posameznih upnikov.
Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, ko opozarja, da je sodišče
pred izdajo izpodbijanega sklepa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
Po določilu 219. člena ZD izda sodišče sklep, da se zapuščina izroči
organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja,
šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj
dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi
uveljavljal pravico do dediščine. V konkretnem primeru pa je sodišče
le ugotovilo, da sta se dedinji drugega dednega reda odpovedali
dedovanju, pri čemer pa ni izvedlo nadaljnjega postopka na
ugotovitev, ali obstojijo tudi dediči tretjega dednega reda oziroma
tretje parentele skladno z določilom 18. člena ZD, ki ureja zakonito
dedovanje. Tako je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko
stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno
pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti
sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (355. člen v zvezi s 3.
odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovnem
postopku naj sodišče prve stopnje naprej ugotovi, ali so po pokojnem
J. B. še kakšni dediči tretje parentele in če ti dediščino
sprejemajo, nato pa naj o zapuščini ponovno odloči, upoštevajoč tudi
uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča o pravilni obliki sklepa o
dedovanju.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009