VSL sodba in sklep I Cp 5848/2005

Jedro

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali

ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je

bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in

bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik

nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to

vrniti. To dokazno breme še ostri stališče, po katerem velja, da

pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana

z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč

dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je

tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o

odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč.

V primeru obogatitvene podlage ni primerna uporaba stroškovnega

pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni

nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za izgradnjo hiše z enako

uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov, ki predstavljajo

stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če gre za

obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo

odstotka vlaganj od celote in ob upoštevanju poštene tržne vrednosti

nepremičnine, torej tiste vrednosti, ki bi jo dosegla na trgu.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi pod

točko II. razveljavi v ugodilnem delu za znesek 11,989.745,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004 dalje in v zavrnilnem delu

za obresti od navedenega zneska za čas od 7.8.2002 do 28.3.2004 ter v

stroškovni odločitvi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v

nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo toženčev ugovor proti

sklepu o začasni odredbi, z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je

toženec dolžan plačati tožniku 12,365.796,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 376.051,00 SIT za čas od

7.8.2002 dalje, od zneska 11,989.745,00 SIT pa od 29.3.2004 dalje,

višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je tožencu naložilo, da

tožniku povrne pravdne stroške v znesku 994.861,80 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Sodišče je še

zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri bi moral tožnik

oziroma nasprotni toženec (v nadaljevanju tožnik) plačati tožencu

oziroma nasprotnemu tožniku (v nadaljevanju tožencu) odškodnino v

znesku 1,000.000,00 SIT in odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. Hkrati

je zavrglo toženčev zahtevek, po katerem bi mu moral tožnik plačati

odškodnino v znesku 1,600.000,00 SIT.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni

pritožbi.

Toženec uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno

sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V

pritožbenih navedbah izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve

stopnje o začetku teka zastaralnega roka. V primeru, da je podlaga

tožbenega zahtevka neupravičena obogatitev zapustnika s strani

tožnika, je zastaranje pričelo teči najkasneje leta 1988, ko so bila

dela na hiši končana oziroma ko je bilo napravljeno zadnje vlaganje.

Od tedaj pa do zapustnikove smrti tožnik od zapustnika ni zahteval

ničesar. Nikoli tudi nista ugotovila koliko naj bi zapustnik tožniku

dolgoval, če sploh kaj. Iz navedb tožnika in ostalih sestra in brata

je jasno le to, da so vsi pomagali pri gradnji nove hiše za mamo in

zapustnika, ki ni bil poročen in je z mamo živel. Opozarja na

stališče sodne prakse, po katerem začne teči zastaranje iz naslova

neupravičene obogatitve tedaj, ko je oseba, ki je vlagala, pridobila

pravico zahtevati od neupravičeno obogatenega nadomestilo. To pa je

tedaj, ko je neupravičeno obogateni pridobil možnost uporabiti korist

od opravljenih vlaganj. Ravno v predmetni zadevi, ko tožeča stranka

niti ni postavila zahtevka zapustniku, temveč šele njegovemu dediču,

po preteku več kot desetih let od domnevnega nastanka terjatve, ko

zapustnikov edini zakoniti dedič niti nima pravih možnosti vsebinsko

odgovoriti na njene trditve, se kaže smiselnost instituta zastaranja.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz

izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik, skupaj s sestrami in bratom

pomagal pri gradnji nove hiše, v kateri naj bi živela mama in

zapustnik. Iz njihovih izpovedi izhaja, da je šlo v odnosu med

tožnikom in zapustnikom za običajno pomoč med bratoma, pa tudi za

nekakšno moralno obveznost do mame, tega pa se v skladu s 192. členom

OZ oziroma 213. členom ZOR ne da zahtevati nazaj, zato v tej zadevi

ne gre za neupravičeno obogatitev. V enakem obsegu kot tožnik so z

delom zapustniku pomagali tudi brat in sestre. Ti so v svojih

izpovedbah navedli, da ne čutijo, da bi jim bil zapustnik kaj dolžan

in da ne bodo vlagali tožbe, da pa jih moti, da je hišo podedoval

toženec kot zapustnikov edini zakoniti dedič. Sodišče bi moralo

upoštevati tudi prispevek drugih sestra in brata. Tožnik ni predložil

nobenega materialnega dokaza niti v višini denarnih vložkov v hišo

niti o tem, komu so bili plačani. Izvedenec je vlaganja tožnika

izračunal v odstotkih, ki jih je v celoti povzel iz tožnikovih navedb

v tožbi, zato poročilo izvedenca ne dokazuje tožnikovih vlaganj,

ampak pomeni zgolj izračun, kolikšna bi vlaganja bila, če bi njegove

trditve držale. Zaključuje, da tožnik v dokaznem postopku ni ponudil

zadostnih dokazov, ki bi kazali na to, da je bil zapustnik z njim na

kakršenkoli način v pogodbenem odnosu, niti, da je bil kakorkoli

neupravičeno obogaten, niti da je bil tožniku kaj dolžan, pa čeprav

je dokazno breme na njegovi strani. Toženec zato ni pasivno

legitimiran v tem postopku. Tožnik je s svojim zahtevkom želel preko

instituta neupravičene obogatitve dejansko spremeniti dedovanje, s

katerim je bila tožencu kot edinemu dediču dodeljena vsa zapuščina.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec tudi sam osebno vložil

pritožbo priporočeno na pošto 3.9.2005 oziroma en dan po poteku

pritožbenega roka (ta se je glede na vročitev sodbe njegovemu

pooblaščencu dne 18.8.2005 iztekel 2.9.2005), zato pritožbeno sodišče

njegovih navedb ni upoštevalo, sicer pa je njegov pritožbeni predlog

enak tistemu, ki ga je podal njegov pooblaščenec.

Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del odločitve o njegovem

tožbenem zahtevku v znesku 4,640.493,00 SIT. Uveljavlja pritožbene

razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v izpodbijanem

delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da bi mu moralo sodišče priznati obresti od 7.8.2002, tako

kot je tudi zahteval, saj je izvedenec ocenjeval vrednost del na dan

9.2.1999 oziroma na dan smrti zapustnika. Sodišče je nepravilno

zavrnilo zahtevek na vrnitev plačila elektrike za čas od 1.1.1999 do

7.5.2002 v višini 66.487,00 SIT. Meni, da je upravičen do povrnitve

navedenega zneska, saj je s tem omogočil ohranitev toženčevega

priključka na hiši, ki je toženčeva last. Tožnik je tako potrošil

plačilo v korist toženca in je zato upravičen do navedenega zneska.

Navaja še, da je bil kredit, ki ga je tožnik najel v letu 1980,

porabljen za gradnjo hiše, katere lastnik je sedaj toženec. Kredit je

odplačal tožnik s svojimi sredstvi. Toženec ni ponudil nobenega

nasprotnega dokaza, zato je upravičen do vrnitve protivrednosti

kredita. Meni tudi, da predstavlja vprašanje anuitete, obresti,

obrokov, pogodbenih obresti in zamudnih obresti pravne pojme, zato

dodatnega dokazovanja tu ni treba izvesti. Pritožbi prilaga obračun

Banke Domžale, d.d., ki pokaže, da je celoten saldo po posojilu na

dan 1.8.2002 27.025,00 EUR. Tolarska protivrednost navedenega zneska

pa znatno presega vtoževani znesek.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženca predlagal njeno zavrnitev in

potrditev ugodilnega dela sodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno

izhodišče pri rešitvi tega spora, ki je v določilu 142. člena Zakona

o dedovanju in po katerem je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove

(do višine vrednosti podedovanega premoženja). Bistvena vsebina

tožnikove tožbe je namreč v trditvah, da je imel proti pokojnemu

bratu A. U. terjatev iz naslova vlaganj v njegove nepremičnine, ki z

bratovo smrtjo ni prenehala, ampak mu še naprej pripada pravica do

njenega poplačila iz bratove zapuščine oziroma od bratovega sina, ki

je zapuščino kot edini dedič prevzel. Iz teh trditev izhaja tožnikova

obveznost, da dokaže nastanek in obstoj terjatve do brata oziroma

nastanek in obstoj bratove obveznosti.

Prvi način nastanka navedenega pravnega razmerja med njima bi lahko

bil nastanek brez volje obeh oziroma nepogodbeno s tožnikovo

(brezplačno) pomočjo v delu in sredstvih, zaradi katere se je

povečalo bratovo premoženje oziroma je bilo to obogateno, pri čemer

obogatitev sedaj predstavlja del zapuščine. V slednjem primeru bi

lahko zahteval nazaj vložena sredstva v obsegu nastale bratove

obogatitve, le če bi izkazal, da je odpadla podlaga za takšno pomoč

oziroma vlaganja. Ta bi lahko odpadla, če se je izjalovilo tožnikovo

pričakovanje, če je (ker gre za neodplačnost) odpadel nagib oziroma

motiv za nudenje te pomoči oziroma njegova neodplačna razpolaganja in

katerega vsebina bi bila npr. v pričakovanem dedovanju ali prevzemu

kmetije. Enako bi bilo tudi v primeru, če bi bil njegov motiv le v

nudenju pomoči bratu in materi brez namena njune zadolžitve oziroma s

tožnikovo privolitvijo v lastno prikrajšanje, torej v primeru

daritve.

Tožnikova terjatev in bratova obveznost pa bi lahko nastala tudi po

volji obeh, torej s sklenitvijo dvostransko obvezne pogodbe, s katero

se je tožnik obvezal bratu nuditi pomoč v denarju in delu, ta pa se

mu je obvezal, da mu bo vložena sredstva povrnil na dogovorjeni

način. Tožnik bi torej moral dokazati, da je šlo za odplačni oziroma

dvostransko obvezni posel. Pri tem okoliščina, da je tožnik vlagal in

pri tem trošil za pokojnega brata, še ne pomeni konkludentne

sklenitve odplačnega pravnega posla.

Od pravilne opredelitve pravnega razmerja med tožnikom in zapustnikom

je odvisna pravilna opredelitev pravnorelevantnih dejstev, ki jih

mora dokazati tožnik, presoja ugovora zastaranja in višine tožbenega

zahtevka. Vendar pa je prav v tem pogledu izpodbijana sodba

pomanjkljiva.

Kaj naj bi bila podlaga tožbe oziroma zapustnikove obveznosti iz

tožbenih trditev ne izhaja. Tožba pravnega razmerja med bratoma ne

opredeljuje oziroma očitno izhaja iz napačnega stališča, da že sama

okoliščina pomoči oziroma vlaganj pogojuje vrnitveni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je menilo, da tožba izhaja iz določila 210.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma,

da gre za razmerje neupravičene obogatitve, kljub temu, da tožnik

zgoraj opredeljenih pravnorelevantnih dejstev, ki opredeljujejo

takšno razmerje ni navedel, niti jih ne ugotavlja sodišče. Tudi

sodišče prve stopnje samo je pri odločanju očitno izhajalo iz

stališča, da že sama okoliščina vlaganj pogojuje utemeljenost (celo)

tožnikovega vrnitvenega (ne obogatitvenega - glej nadaljevanje

obrazložitve) zahtevka.

Opredelitev vsebine razmerja med bratoma bi bilo mogoče razbrati iz

tožnikovih trditev glede ugovora zastaranja zahtevka, ko je navedel,

da je bil med njim in zapustnikom dogovor, da mu bo povrnil vlaganja,

ki jih je opravil tožnik po vselitvi v novo hišo. Sodišče prve

stopnje je pri presoji ugovora zastaranja sledilo tej tožnikovi

trditvi, saj je navedlo, da verjame tožniku, da sta bila na nek način

dogovorjena glede vračila vsega, kar je bilo vloženo in da tožnik ni

imel darilnega namena. S tem pa je sprejelo poleg prej navedene

hkrati tudi pogodbeno podlago njunega razmerja. Ob citiranju priče

F. V. je zavzelo še nadaljnje stališče, da naj bi obveznost vračila

vloženih sredstev zapadla z zapustnikovo vselitvijo v novo hišo. Iz

razlogov sodbe se torej nakazujeta obe podlagi tožbenega zahtevka,

kar pa ne gre tudi zato, ker je utemeljenost višine zahtevka, kot bo

razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe, različna glede na

sprejem ene ali druge podlage zahtevka. Pri tem pa je treba pritrditi

tudi pritožbeni graji dokazne ocene sodišča prve stopnje glede prej

navedenega dejstva dogovora.

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali

ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je

bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in

bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik

nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to

vrniti. To dokazno obreme še ostri stališče, po katerem velja, da

pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana

z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč

dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je

tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o

odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč. Tožnik sam zaslišan

kot stranka glede njunega razmerja z bratom in glede načina bratove

izpolnitve obveznosti ni bil tako decidiran kot sodišče prve stopnje,

ko je izpovedal (l.št. 65), da mu je brat obljubil, da mu bo povrnil

vse, kar je vlagal v kmetijo, ali pa mu jo bo prepustil. Tudi priča

Š. (l.št. 138) je izpovedal, da mu je zapustnik na vprašanje, kako se

bo oddolžil tožniku, odgovoril, da bo nanj zapisal grunt (kar kaže na

izjalovljeno pričakovanje oziroma odpadel temelj njegovega vlaganja -

neupravičena obogatitev). Nobena od ostalih številnih prič ni vedela

izpovedati nič o kakšnem obveznostnem razmerju med bratoma, niti

njune sestre in brat. Iz izpovedi slednjih izhaja, da so si

medsebojno pomagali (tožnik je npr. pomagal sestri M. tudi tako, da

je za gradnjo njene hiše, tako kot v zapustnikovem primeru, pridobil

vso dokumentacijo s projektom za gradnjo hiše), da so zapustniku

pomagali vsi v enakem razmerju, razen ene od sestra, in da nihče od

njih ni zmogel povedati, da naj bi se kdo od njih posebej odlikoval

po svojem prispevku. Sodišče končno ni presojalo, na kakšen način naj

bi zapustnik tožniku vrnil vloženo (ali s povratno pomočjo ali tako,

da bi mu plačal vloženo delo in vrnil denar), oziroma zakaj naj bi se

najprej preselil v novo hišo, nato pa tožniku prepustil kmetijo

oziroma, kdaj in kako naj bi mu jo prepustil, prav tako tudi ne

nesporne okoliščine, da je bila tožniku podarjena parcela za vikend

hišico.

Sodišče prve stopnje tudi ni posebej presojalo podlage zahtevka glede

vlaganj, ki se nanašajo na gospodarska poslopja, hleve, staro hišo

torej v poslopja, ki so glede na izvedensko mnenje zaradi starosti in

stanja brez vrednosti. Tožnik je zaslišan kot stranka npr. glede

hlevov izpovedal, da se je družina lotila prenove, ko mati ni več

zmogla dela v hlevu (l.št. 85). Preuredili so ga tako, da je mati

lažje krmila živino. Napajalnike so zgradili, da materi ni bilo treba

nositi veder vode (l.št. 66). Iz teh navedb jasno izhaja namen

pomoči, pa ne z namenom zadolževanja tistega, ki je bil pomoči

deležen. Glede na navedeno in upoševajoč metodične napotke za dokazno

oceno, ki jih daje določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) je izpodbijana dokazna ocena sodišča prve stopnje

pomanjkljiva in se je ne da preveriti, kar kaže ne nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi na bistveno kršitev določb

postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Kot je bilo že navedeno, je od ugotovitve pravne podlage tožnikovega

zahtevka odvisna utemeljenost njegove višine. Če je podlaga

obogatitev (210. člen ZOR), potem ni mogoče govoriti o obogatitvi

toženca za tista dela, ki so bila vložena v objekte, ki so predvideni

za rušenje oziroma so brez vrednosti (stara hiša, gospodarsko

poslopje). V primeru obogatitvene podlage tudi ni primerna uporaba

stroškovnega pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta

temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za

izgradnjo hiše z enako uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov,

ki predstavljajo stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če

gre za obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z

ugotovitvijo odstotka vlaganj od celote in ob upoštevanju poštene

tržne vrednosti nepremičnine, torej tiste vrednosti, ki bi jo dosegla

na trgu. V obravnavani zadevi je sodišče oziroma izvedenec uporabil

stroškovni pristop (hkrati je navedel tudi, da bo za nepremičnino

težko najti kupca), ki bi torej prišel v poštev le ob ugotovitvi

pogodbenega dogovora med bratoma, da bo zapustnik tožniku vrnil vsa

vložena sredstva.

Ne glede na pravno naravo razmerja med bratoma pa kot tožnikov vložek

nikakor ni mogoče upoštevati zemljišča na katerem hiša stoji, kot je

to nepravilno storilo sodišče prve stopnje in sicer ne vrednosti

stavbnega zemljišča ne vrednosti njegove komunalne opremljenosti.

Končno pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da odločitev o

obsegu tožnikovih vlaganj v celoti temelji na izvedenskem mnenju in

da je v tem delu odločitev pomanjkljiva, saj se je ne da preizkusiti

(očitek kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena

ZPP). Izvedenec je ugotovil, kolikšna bi bila vrednost vlaganj

tožnika, če bi držale njegove tožbene trditve o odstotkovnem

prispevku v izvedena dela in izgradnjo hiše. Prav z ničemer pa ni

izkazano oziroma dokazano, da je tožnik res vlagal v takšnem

odstotku, kot je navajal. Zaključek sodišča prve stopnje, ki je v

celoti sledilo tožnikovim trditvam, ne da bi jih presojalo, je tudi v

nasprotju z omenjenimi navedbami brata in sester, da so vsi pomagali

v približno enakem razmerju in da nihče ni posebej izstopal. Ne glede

na prej navedeno, je bilo treba izpodbijano sodbo v odločitvi, da

mora toženec plačati tožniku 11.989.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi razveljaviti že iz tega razloga in vrniti zadevo sodišču

prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Navedena razveljavitev je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne

odločitve. Ker pa je odločitev o teku obresti odvisna od vsebine

izvedenskega mnenja, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o teku

obresti od navedenega zneska za čas od 7.8.2002 do 28.3.2004 in v tem

obsegu ugoditi tudi tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del odločitve.

Toženec je sicer v celoti izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje

pod točko II, ki vsebuje tudi odločitev o povrnitvi pogrebnih

stroškov v skupnem znesku 376.051,00 SIT, vendar pa v pritožbi ni

navedel nobenega razloga, v čem naj bi bila navedena odločitev

nepravilna. Pritožbeno sodišče je to odločitev preizkusilo le v

okviru tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev

materialnopravno pravilna, prav tako pa v tem delu ni bila zagrešena

nobena bistvena kršitev določb postopka.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka

za vrnitev zneska kredita v višini 159,400 DIN, ki skupaj z obrestmi

na dan 6.5.2002, po navedbah tožbe, predstavlja znesek 4.574.006,13

SIT. Tožnik bi bil lahko uspešen s svojim zahtevkom, če bi dokazal,

da je kredit v celoti porabil zapustnik, oziroma, da je bil porabljen

za povečanje njegovega premoženja, da je obveznost po posojilni

pogodbi v celoti izpolnil tožnik, da se je zapustnik obvezal, da mu

ga bo vrnil skupaj z obrestmi, določenimi v posojilni pogodbi in da

bodo od zneska posojila, ki je bil poplačan (posojilodajalcu - banki)

v letu 1990 še naprej, vse do zapustnikovega plačila tekle enake

obresti. Navedenih pravnorelevantnih dejstev, ki se tičejo podlage in

višine zahtevka tožnik bodisi ni niti navedel, bodisi ni dokazal.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka temelji

na ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da je obveznost po kreditni

pogodbi izpolnil le on, pa tudi dejstev, na podlagi katerih bi bil

mogoč preizkus višine vtoževanega zneska, ni navedel, kar nedvomno

pogojuje pravilnost odločitve o zavrnitev tega zahtevka.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od

toženca neutemeljeno zahteval vrnitev zneska 66.487,00 SIT, ki ga je

po bratovi smrti plačal za porabljeno električno energijo v obdobju

od 1.1.1999 do 7.5.2002. Kot tožnik poudarja v pritožbi, je bilo

njegovo plačilo v toženčevo korist. Iz navedenih tožnikovih trditev o

"izpolnitvi tuje obveznosti" izhaja materialnopravna podlaga

obogatitvenega zahtevka. Po določilu 211. člena ZOR nima pravice

zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan. Lahko pa

zahteva nazaj, če je bil pri plačilu v zmoti, če si je pridržal

pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Tožnik dejanskih trditev, ki bi opravičevale njegov obogatitveni

zahtevek sploh ni navedel, zato je njegov zahtevek pravilno zavrnjen

že iz tega razloga. Ne glede na to, ni odveč navesti, da iz podatkov

spisa izhaja, da tožnik ni bil v zmoti pri plačilu, prav tako ni

izrazil nikakršnega pridržka zahtevati nazaj, navsezadnje pa plačilo

tudi ni bilo proti njegovi volji. Končno pa tudi ni mogoče govoriti o

izpolnitvi tuje obveznosti, pa tudi ne o opravi tujega posla oziroma

dopustne gestije, na kar meri tožnik v svoji pritožbi, ob dejstvu, da

je imel v navedenem obdobju nepremičnine v posesti tožnik ne pa

toženec. V tem smislu je pravilen razlog sodišča prve stopnje, da v

odsotnosti toženčeve koristi tudi ni nastanka njegove obveznosti. V

tem delu je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega

zahtevka pravilna.

Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te

odločbe. Pritožbeno sodišče še navaja, da odločitev v zvezi z

nasprotnim tožbenim zahtevkom in odločitev o toženčevem ugovoru zoper

začasno odredbo nista bili predmet pritožbenega izpodbijanja, zato ju

pritožbeno sodišče tudi ni presojalo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1849/2004
• VSL sodba in sklep I Cp 341/2001
• VSL sklep I Cp 1492/05