VSL sklep II Cp 970/2005

Jedro

Ker slovenski državljani v Republiki Hrvaški ne morejo biti

denacionalizacijski upravičenci in zato ni podan pogoj vzajemnosti iz

3. odstavka 9. člena ZDEN, P. M. ne more biti denacionalizacijska

upravičenka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom zavrnilo

predlog predlagateljev za denacionalizacijo dela nepremičnin parc.št.

90/1, 92, 90/3, 91/1 in 98 k.o. H. v delu, ki se nanaša na

denacionalizacijsko upravičenko P. M..

Predlagatelj A. Š. je proti takšni odločitvi vložil pravočasno

pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugodi predlogu za

denacionalizacijo tudi v delu, ki se nanaša na denacionalizacijsko

upravičenko P. M.. Meni, da je bila P. M., rojena Š., slovenska

državljanka po rodu, saj je bila rojena v Sloveniji slovenskim

staršem in je razen sedem let (od leta 1938 do 1945), ko je bivala

pri možu v Zagrebu, živela na posestvu svojih staršev v Kranju. Če je

s sklenitvijo zakonske zveze dobila domovinsko pravico po možu, pa ni

izgubila svoje domovinske pravice po rodu. V vseh državah sveta velja

princip, da postane človek državljan države, v kateri je rojen. P. M.

je z osamosvojitvijo Slovenije pridobila državljanstvo Republike

Slovenije v skladu s 3. členom Zakona o državljanstvu Republike

Slovenije. Tretji odstavek 9. člena ZDEN neupravičeno jugoslovanske

državljane tretira kot tujce. Gre za protiustavno določbo, s katero

je kršen 14. člen Ustave RS oziroma pravica enakosti pred zakonom.

Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 8.10.2003, opr.št. Up

547/02-22, v kateri je posebej poudarjeno, da so po določbi 9. člena

ZDEN osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi

predpisov iz 3. in 4. člena ZDEN, upravičenci do vrnitve

podržavljenega premoženja, če so bili v času podržavljenja

jugoslovanski državljani.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila P. M. v času smrti

hrvaška državljanka. Da je tako, izkazuje odločba Upravne enote Kranj

št. 208-83/1995-09 z dne 21.6.1996 v zvezi s popravnim sklepom z dne

8.4.1998, iz katere izhaja, da se je od 28.8.1945 do svoje smrti dne

24.2.1996 štela za državljanko SFRJ in SR Hrvaške. Tako bi lahko bila

denacionalizacijska upravičenka le ob pogoju dejanske vzajemnosti

oziroma če so tudi državljani Republike Slovenije v Republiki Hrvaški

lahko denacionalizacijski upravičenci. Sodišče prve stopnje je

zaprosilo za pojasnilo o obstoju vzajemnosti pri Ministrstvu za

pravosodje, ki pa je sporočilo, da zakon, ki je podlaga za vračanje

premoženje v Republiki Hrvaški, pogojuje vzajemnost s sklenitvijo

mednarodnega sporazuma. Takšen sporazum med Republiko Hrvaško in

Republiko Slovenijo pa ni bil sklenjen. Ker torej slovenski

državljani v Republiki Hrvaški ne morejo biti denacionalizacijski

upravičenci in zato ni podan pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9.

člena ZDEN, P. M. ne more biti denacionalizacijska upravičenka.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog za

denacionalizacijo v delu, ki se nanaša nanjo.

Glede na omenjeno odločbo Upravne enote Kranj o državljanstvu P. M.

je brezpredmetno predlagateljevo pritožbeno zatrjevanje o slovenskem

državljanstvu omenjene upravičenke, češ da slovenskega državljanstva

nikoli ni izgubila oziroma da ga je pridobila z osamosvojitvijo

Slovenije. Ne glede na navedeno pa naj se vseeno navede, da so po

določilu 1. odstavka 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ postali

državljani FLRJ z dne 28.8.1945 državljani tiste ljudske republike, v

območju katere je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico

(članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Po obveznem tolmačenju

navedene določbe (Ur.l. FLRJ št. 90/46) so v smislu navedenega

določila zakona z dnem 28.8.1945 postali državljani FLRJ državljani

tiste ljudske republike, v območju katere je kraj, v katerem so imeli

domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost na

dan 6.4.1941. Tudi iz same pritožbe izhaja, da je domnevna

denacionalizacijska upravičenka v tem obdobju bivala pri svojem možu

v Zagrebu. Zato je pridobila hrvaško državljanstvo. Hkrati je mogel

imeti po določilu 3. odstavka 1. člena Zakona o državljanstvu FLRJ

državljan FLRJ državljanstvo samo ene republike. Po 2. odstavku 25.

člena Zakona o državljanstvu Ljudske republike Slovenije je lahko

postal državljan LRS tudi tisti državljan FLRJ, ki bi sicer moral

postati državljan kake druge republike, pa je pred 30.6.1948 pri

izvršilnem odboru okrajnega (mestnega, rajonskega) ljudskega odbora,

na območju katere je imel svojo stalno ali začasno prebivališče,

podal izjavo, da želi biti državljan LRS. Po 29. členu Zakona o

državljanstvu FLRJ pa se je državljanstvo republike lahko spremenilo

le na podlagi prošnje za sprejem v državljanstvo druge republike.

Pogoji in postopek za sprejem v državljanstvu LRS (o tem je odločal

minister za notranje zadeve) so bili določeni v členih 13 do 20

Zakona o državljanstvu LRS. Domnevna denacionalizacijska upravičenka

pa očitno navedene izjave oziroma prošnje ni podala.

Državljanka Republike Hrvaške pa je ostala tudi po osamosvojitvi

Slovenije. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. št.

1/91-I, 30/91-I in 38/92) je namreč zagotavljal pravno kontinuiteto s

prejšnjimi pravnimi redi. Tako je bilo v prehodni določbi 39. člena

določeno, da velja za državljane Republike Slovenije po omenjenem

zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike

Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. Po

določilu 40. člena Zakona o državljanstvu pa je državljan druge

republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in

samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno

stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in če je tu tudi dejansko

živel, pridobil državljanstvo Republike Slovenije, če je v šestih

mesecih od uveljavitve zakona vložil vlogo pri za notranje zadeve

pristojnemu upravnemu organu občine, na območju katere je imel stalno

prebivališče. Očitno domnevna upravičenka take vloge ni nikoli

vložila, zato je tudi ostala državljanka R Hrvaške.

Neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega

sodišča RS opr.št. Up 547/02, saj gre v tej odločbi ustavnega sodišča

za drugačno dejansko situacijo kot v obravnavani zadevi.

Predlagateljeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je

bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o

nepravdnem postopku).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 445/98
• Sodba U 1681/93-6
• Sodba U 1798/94-4