VSL sodba II Cp 1915/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1915.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50965 |
Datum odločbe: | 26.10.2005 |
Področje: | pogodbeno pravo |
Institut: | razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin |
Jedro
Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin so bile
določene v 133. členu ZOR (ki ga je glede na čas sklenitve sponzorske
pogodbe treba uporabiti tudi v tem sporu). Če nasprotna stranka ne
soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga stranka, ki se sklicuje na
spremenjene okoliščine, lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi
dogovorjeno drugače) uveljavlja le s sodno intervencijo, torej s
tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z ugovorom. To v sodni praksi
enotno pravno naziranje potrjujeta določbi 5. odstavka 133. kot tudi
135. člena ZOR. Ker tožena stranka svoje zahteve ni ustrezno
uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in se v tej pravdi tožena
stranka ne more braniti, da je utemeljeno zaradi spremenjenih
okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi popolnosti pritožbeno
sodišče še opozarja na stališče sodne prakse (III Ips 17/93 Vrhovnega
sodišča RS) po katerem zaradi otežkočanja izpolnitve denarne
obveznosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče
zahtevati (primerjava s 354. in 355. členom ZOR).
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega
postopka v znesku 227.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
26.10.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v
veljavi sklep o izvršbi (Okrajnega sodišča v L.) z dne 12.12.2002,
opr.št. xy, s katerim je bila dovoljena izvršba na podlagi
verodostojne listine zaradi izterjave zneska 12.000.000,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2002 do plačila in izvršilnih
stroškov v znesku 44.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
izdaje sklepa o izvršbi (12.12.2002) do plačila. Pod točko 2. izreka
izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna
povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 304.700,00 SIT,
povečane za 20 %, in v znesku 122.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obresti od dneva izdaje sodne odločbe (14.1.2005) do plačila.
Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri
pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo
izpodbijane sodbe s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka,
podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Kot bistveno navaja, da je
bila med pravdnima strankama sklenjena sponzorska pogodba, ki kot
obojestransko odplačna pogodba terja spoštovanje načela
enakovrednosti dajatev in storitev. Zato ne more biti "že iz same
navedbe promocijskih storitev jasno", da le-teh ni mogoče kot
posamične storitve finančno ovrednotiti in zato presoditi, ali
pogodbena cena in/ali ostali pogoji pogodbe ustrezajo vrednosti
storitve. Ker sodišče ni dopustilo dokazov v smeri ugotavljanja
vrednosti posameznih promocijskih storitev in s tem objektivne
vrednosti celokupnih promocijskih storitev, je ostalo dejansko stanje
nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je sponzorsko pogodbo
odpovedala ter hkrati zahtevala od tožeče stranke takojšnje
prenehanje izvajanja storitev po sponzorski pogodbi. Izvajalec je
dolžan slediti tudi spremembah pri naročilu, seveda pa si lahko
zaračuna stroške, ki so mu nastali v zvezi s temi spremembami.
Izvajanje nezaželjenih storitev, ob hkratni zavrnitvi specificiranja
stroškov za sponzorske storitve in razčlenitvi vrednosti posameznih
storitev, tudi razkriva, da je tožeča stranka smatrala sponzorsko
pogodbo kot donatorsko in ne obojestransko odplačno pogodbo. Ker
tožeča stranka ni predložila nobenih informacij/dokazov o stroških
in/ali vrednosti posameznih sponzorskih storitev, tožena stranka ni
mogla opredeliti, v kolikšnem delu (za že nastale stroške do odpovedi
in izgubo dobička) je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen. Šteti
je, da je ta del zahtevka neutemeljen, ker kljub naštetim pozivom
tožeča stranka ni omogočila niti ugotovitve niti ocene tega dela
zneska.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Med pravdnima strankama obstaja soglasje o tem, da je bila med njima
dne 10.4.2000 sklenjena sponzorska pogodba (priloga A 5) in ne
darilna pogodba, sodišče prve stopnje pa jo je kot takšno tudi
obravnavalo. Ta, po svoji pravni naravi sicer pogodba sui generis, je
dvostransko obvezna, vzajemna, odplačna in (praviloma) komutativna
(mag. Tone Jagodic, Značilnosti in posebnosti sponzorske pogodbe,
Pravna praksa 3/2003). Citirana sponzorska pogodba (A 5) je bila
sklenjena za določen čas (1. člen pogodbe). Obveznosti tožeče stranke
kot sponzoriranca, in ki jih zagotavlja sponzorju, so bile določene v
2. členu ogodbe, iz 3. člena pogodbe pa izhaja obveznost sponzorja,
tožene stranke, da za vsako leto plača sponzorski prispevek
10.000.000,00 SIT in davek na dodano vrednost. S tema zneskoma je
bila sporazumno dogovorjena protivrednost sponzorirančevih storitev.
Tožena stranka je dne 21.6.2001 obvestila tožečo stranko, da s
27.6.2001 sponzorsko pogodbo z dne 10.4.2000 razdira (priloga B 2),
tožeča stranka pa s tem ni soglašala (priloga A 7, A 9) in je svojo
terjatev iz sponzorske pogodbe uveljavljala v izvršilnem oziroma tem
postopku.
Tako kot v dopisu pod B 4 se tudi v tej pravdi tožena stranka
sklicuje na dejstvo, da je zaradi spremenjenih okoliščin, ki jih je
navedla v svojem dopisu tožeči stranki (A 8), razdrla pogodbo.
Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, na
katere se je tožena stranka sklicevala, so bile določene v 133. členu
Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (ki ga je glede na čas
sklenitve sponzorske pogodbe potrebno uporabiti tudi v tem sporu). Če
nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga
stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine (tako tudi v
obravnavanem primeru), lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi
dogovorjeno drugače in v obravnavanem primeru ni) uveljavlja le s
sodno intervencijo, torej s tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z
ugovorom. To v sodni praksi enotno pravno naziranje potrjujeta
določbi 5. odstavka 133. kot tudi 135. člena ZOR. Ker tožena stranka
svoje zahteve ni ustrezno uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in
se v tej pravdi tožena stranka ne more braniti, da je utemeljeno
zaradi spremenjenih okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi
popolnosti pritožbeno sodišče še opozarja na stališče sodne prakse
(III Ips 17/93 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), po kateri
zaradi otežkočanja izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe
zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati (primerjava s 354.
in 355. členom ZOR).
Tožeča stranka je po dejanski ugotovitvi prvega sodišča dokazala, da
je svoje obveznosti, ki jih je prevzela po sponzorski pogodbi,
izpolnjevala tudi po 27.6.2001, in tej ugotovitvi tudi tožena
stranka v pritožbi ne oporeka. Ker je bilo v 3. členu sponzorske
pogodbe dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala sponzorski
prispevek, ki za eno leto znaša 10.000.000,00 SIT in DDV, je tožeči
stranki za opravljene storitve po pogodbi za obdobje od 15.4.2001 do
14.4.2002 tudi izstavila račun za plačilo dogovorjenega zneska
10.000.000,00 SIT in DDV (3. člen pogodbe, priloga A 2). Vse
pritožbene navedbe o opuščeni dolžnosti tožeče stranke, da svoje
posamezne opravljene storitve finančno ovrednoti, v sponzorski
pogodbi nimajo podlage. Dolžnost tožeče stranke, da finančno
ovrednoti svoje storitve, bi lahko obstajala le, če bi z razvezo
sponzorske pogodbe s strani tožene stranke soglašala in bi bila tedaj
glede na dogovorjeno obdobje sponzoriranja tudi od 15.4.2001 do
14.4.2002 upravičena le do plačila storitev, ki jih je opravila do
sporazumnega razdrtja pogodbe, oziroma do sorazmernega dela
dogovorjenega zneska. Zaradi povedanega je tudi pritožbeni očitek, da
je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov v smeri ugotavljanja
vrednosti posameznih promocijskih storitev nepopolno ugotovilo
dejansko stanje, neutemeljen.
Odločitev prvega sodišča je v dejanskem in materialnopravnem pogledu
zato pravilna, sama sodba in postopek pred njo pa s kakšno kršitvijo
postopka tudi nista obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato
pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje po določbi 353. člena ZPP.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje
stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154., 1. odstavek 165.
člena ZPP), tožeči stranki pa povrniti stroške argumentiranega
odgovora na pritožbo, ki so po specificiranem stroškovniku v skladu z
Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerjeni v znesku
227.940,00 SIT, z zahtevanimi pripadki.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009