VSL sodba II Cp 1915/2005

Jedro

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin so bile

določene v 133. členu ZOR (ki ga je glede na čas sklenitve sponzorske

pogodbe treba uporabiti tudi v tem sporu). Če nasprotna stranka ne

soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga stranka, ki se sklicuje na

spremenjene okoliščine, lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi

dogovorjeno drugače) uveljavlja le s sodno intervencijo, torej s

tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z ugovorom. To v sodni praksi

enotno pravno naziranje potrjujeta določbi 5. odstavka 133. kot tudi

135. člena ZOR. Ker tožena stranka svoje zahteve ni ustrezno

uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in se v tej pravdi tožena

stranka ne more braniti, da je utemeljeno zaradi spremenjenih

okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi popolnosti pritožbeno

sodišče še opozarja na stališče sodne prakse (III Ips 17/93 Vrhovnega

sodišča RS) po katerem zaradi otežkočanja izpolnitve denarne

obveznosti razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče

zahtevati (primerjava s 354. in 355. členom ZOR).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega

postopka v znesku 227.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.10.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v

veljavi sklep o izvršbi (Okrajnega sodišča v L.) z dne 12.12.2002,

opr.št. xy, s katerim je bila dovoljena izvršba na podlagi

verodostojne listine zaradi izterjave zneska 12.000.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2002 do plačila in izvršilnih

stroškov v znesku 44.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sklepa o izvršbi (12.12.2002) do plačila. Pod točko 2. izreka

izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 304.700,00 SIT,

povečane za 20 %, in v znesku 122.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obresti od dneva izdaje sodne odločbe (14.1.2005) do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri

pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo

izpodbijane sodbe s stroškovno zavrnitvijo tožbenega zahtevka,

podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Kot bistveno navaja, da je

bila med pravdnima strankama sklenjena sponzorska pogodba, ki kot

obojestransko odplačna pogodba terja spoštovanje načela

enakovrednosti dajatev in storitev. Zato ne more biti "že iz same

navedbe promocijskih storitev jasno", da le-teh ni mogoče kot

posamične storitve finančno ovrednotiti in zato presoditi, ali

pogodbena cena in/ali ostali pogoji pogodbe ustrezajo vrednosti

storitve. Ker sodišče ni dopustilo dokazov v smeri ugotavljanja

vrednosti posameznih promocijskih storitev in s tem objektivne

vrednosti celokupnih promocijskih storitev, je ostalo dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je sponzorsko pogodbo

odpovedala ter hkrati zahtevala od tožeče stranke takojšnje

prenehanje izvajanja storitev po sponzorski pogodbi. Izvajalec je

dolžan slediti tudi spremembah pri naročilu, seveda pa si lahko

zaračuna stroške, ki so mu nastali v zvezi s temi spremembami.

Izvajanje nezaželjenih storitev, ob hkratni zavrnitvi specificiranja

stroškov za sponzorske storitve in razčlenitvi vrednosti posameznih

storitev, tudi razkriva, da je tožeča stranka smatrala sponzorsko

pogodbo kot donatorsko in ne obojestransko odplačno pogodbo. Ker

tožeča stranka ni predložila nobenih informacij/dokazov o stroških

in/ali vrednosti posameznih sponzorskih storitev, tožena stranka ni

mogla opredeliti, v kolikšnem delu (za že nastale stroške do odpovedi

in izgubo dobička) je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen. Šteti

je, da je ta del zahtevka neutemeljen, ker kljub naštetim pozivom

tožeča stranka ni omogočila niti ugotovitve niti ocene tega dela

zneska.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama obstaja soglasje o tem, da je bila med njima

dne 10.4.2000 sklenjena sponzorska pogodba (priloga A 5) in ne

darilna pogodba, sodišče prve stopnje pa jo je kot takšno tudi

obravnavalo. Ta, po svoji pravni naravi sicer pogodba sui generis, je

dvostransko obvezna, vzajemna, odplačna in (praviloma) komutativna

(mag. Tone Jagodic, Značilnosti in posebnosti sponzorske pogodbe,

Pravna praksa 3/2003). Citirana sponzorska pogodba (A 5) je bila

sklenjena za določen čas (1. člen pogodbe). Obveznosti tožeče stranke

kot sponzoriranca, in ki jih zagotavlja sponzorju, so bile določene v

2. členu ogodbe, iz 3. člena pogodbe pa izhaja obveznost sponzorja,

tožene stranke, da za vsako leto plača sponzorski prispevek

10.000.000,00 SIT in davek na dodano vrednost. S tema zneskoma je

bila sporazumno dogovorjena protivrednost sponzorirančevih storitev.

Tožena stranka je dne 21.6.2001 obvestila tožečo stranko, da s

27.6.2001 sponzorsko pogodbo z dne 10.4.2000 razdira (priloga B 2),

tožeča stranka pa s tem ni soglašala (priloga A 7, A 9) in je svojo

terjatev iz sponzorske pogodbe uveljavljala v izvršilnem oziroma tem

postopku.

Tako kot v dopisu pod B 4 se tudi v tej pravdi tožena stranka

sklicuje na dejstvo, da je zaradi spremenjenih okoliščin, ki jih je

navedla v svojem dopisu tožeči stranki (A 8), razdrla pogodbo.

Predpostavke za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, na

katere se je tožena stranka sklicevala, so bile določene v 133. členu

Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (ki ga je glede na čas

sklenitve sponzorske pogodbe potrebno uporabiti tudi v tem sporu). Če

nasprotna stranka ne soglaša z razvezo pogodbe, ki jo predlaga

stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine (tako tudi v

obravnavanem primeru), lahko svojo zahtevo (če ni v pogodbi

dogovorjeno drugače in v obravnavanem primeru ni) uveljavlja le s

sodno intervencijo, torej s tožbo ali nasprotno tožbo, ne pa zgolj z

ugovorom. To v sodni praksi enotno pravno naziranje potrjujeta

določbi 5. odstavka 133. kot tudi 135. člena ZOR. Ker tožena stranka

svoje zahteve ni ustrezno uveljavljala, pogodba ni bila razvezana in

se v tej pravdi tožena stranka ne more braniti, da je utemeljeno

zaradi spremenjenih okoliščin razdrla sponzorsko pogodbo. Le zaradi

popolnosti pritožbeno sodišče še opozarja na stališče sodne prakse

(III Ips 17/93 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), po kateri

zaradi otežkočanja izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe

zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče zahtevati (primerjava s 354.

in 355. členom ZOR).

Tožeča stranka je po dejanski ugotovitvi prvega sodišča dokazala, da

je svoje obveznosti, ki jih je prevzela po sponzorski pogodbi,

izpolnjevala tudi po 27.6.2001, in tej ugotovitvi tudi tožena

stranka v pritožbi ne oporeka. Ker je bilo v 3. členu sponzorske

pogodbe dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala sponzorski

prispevek, ki za eno leto znaša 10.000.000,00 SIT in DDV, je tožeči

stranki za opravljene storitve po pogodbi za obdobje od 15.4.2001 do

14.4.2002 tudi izstavila račun za plačilo dogovorjenega zneska

10.000.000,00 SIT in DDV (3. člen pogodbe, priloga A 2). Vse

pritožbene navedbe o opuščeni dolžnosti tožeče stranke, da svoje

posamezne opravljene storitve finančno ovrednoti, v sponzorski

pogodbi nimajo podlage. Dolžnost tožeče stranke, da finančno

ovrednoti svoje storitve, bi lahko obstajala le, če bi z razvezo

sponzorske pogodbe s strani tožene stranke soglašala in bi bila tedaj

glede na dogovorjeno obdobje sponzoriranja tudi od 15.4.2001 do

14.4.2002 upravičena le do plačila storitev, ki jih je opravila do

sporazumnega razdrtja pogodbe, oziroma do sorazmernega dela

dogovorjenega zneska. Zaradi povedanega je tudi pritožbeni očitek, da

je sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov v smeri ugotavljanja

vrednosti posameznih promocijskih storitev nepopolno ugotovilo

dejansko stanje, neutemeljen.

Odločitev prvega sodišča je v dejanskem in materialnopravnem pogledu

zato pravilna, sama sodba in postopek pred njo pa s kakšno kršitvijo

postopka tudi nista obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato

pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje

stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154., 1. odstavek 165.

člena ZPP), tožeči stranki pa povrniti stroške argumentiranega

odgovora na pritožbo, ki so po specificiranem stroškovniku v skladu z

Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo odmerjeni v znesku

227.940,00 SIT, z zahtevanimi pripadki.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 477/96
• Sodba III Ips 124/98
• Sodba II Ips 94/2008