VSL sodba in sklep II Cp 1351/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1351.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50964 |
Datum odločbe: | 16.11.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine - renta |
Jedro
Starši, ki oskrbujejo polnoletno tožnico, nimajo pravice do rente kot
bodoče škode v zvezi z oskrbo tožnice.
Izrek
Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
I.
Pod točko I./A/1 potrdi (nepremoženjska škoda prve tožnice M. S.);
pod točko I./A/2 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT skupaj z
obrestmi od tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi
(nepremoženjska škoda druge tožnice F. S.);
pod točko I./A/3 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od
tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (nepremoženjska
škoda tretega tožnika T. R.);
pod točko I./A/2 razveljavi glede zneska 106.133,00 SIT z obrestmi
tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (premoženjska škoda druge
tožnice F. S.);
pod točko I./A/3 razveljavi glede zneska 3.645.180,50 SIT z obrestmi
tako od zneska 722.631,80 SIT kot od vseh ostalih zneskov, navedenih
v nadaljevanju točke I./A/3 (premoženjska škoda tretjega tožnika
T. R.);
pod točko I./B/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek,
kakršnemu je sodišče prve stopnje ugodilo in ki se glasi:
"Tožena stranka O. Š. je dolžna izplačevati drugi tožnici F. S. od
prenehanja pravice do dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno
nego in varstvo iz naslova socialnega varstva dalje mesečno rento v
znesku 9.640,00 SIT vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v
primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna izplačevati tretjemu tožniku T. R. od
1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku 59.020,30 SIT. Do
pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v mesecu dalje pa
do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče
dospevajočo rento pa vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v
primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod
izvršbo.";
pod točko I./C razveljavi.
II.
Pod točko II se izpodbijana sodba potrdi glede zavrnitve tožbenih
zahtevkov:
- prve tožnice M. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- druge tožnice F. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- tretjega tožnika T. R. za plačilo nepremoženjske škode v znesku
5.000.000,00 SIT z obrestmi;
- za plačilo rente drugi tožnici F. S. v višini 17.000,00 SIT mesečno
za čas prejemanja dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego
in varstvo iz naslova socialnega varstva;
- razlike med vtoževano in (z izpodbijano sodbo) priznano rento
(7.360,00 SIT) druge tožnice F. S. od prenehanja pravice do dodatka
za nego otroka dalje;
- tretjega tožnika T. R. glede razlike med vtoževano in (z
izpodbijano sodbo) priznano rento zaradi izgube na dohodku (6.135,00
SIT) od februarja 2004 dalje.
V navedenem obsegu se pritožbe zavrnejo.
III.
V novo sojenje se torej zadeva vrača sodišču prve stopnje:
1. glede premoženjske škode druge tožnice F. S., zneskov 106.133,00
SIT in 807.867,00 SIT, oboje z obrestmi;
2. glede premoženjske škode tretjega tožnika T. R., znesek
3.645.180,50 SIT z obrestmi in glede zneska 286.504,50 SIT glede
razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode
zaradi izgube na dohodku za obdobje od aprila 1999 do aprila 2002 in
od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija 1999) s
pripadajočimi obrestmi (torej skladno s predzadnjim odstavkom
izpodbijane sodbe pod točko II);
3. glede pravdnih stroškov;
IV.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo takole razsodilo:
A.
Tožena stranka je dolžna plačati:
1. prvi tožnici S. M. znesek 21.323.655,00 SIT, z obrestmi od
1.1.2002 do 27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do
31.12.2003 po letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do
plačila v višini letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti
2. drugi tožnici S. F. znesek 3.106.133,00 SIT, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 42.769,00 SIT od 19.2.1997
dalje do plačila, od zneska 63.364,00 SIT od 8.12.1997 dalje pa do
plačila ter od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do
27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po
letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do plačila v višini
letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti,
3. tretje tožniku R. T. pa znesek 6.645.180,50 SIT z obrestmi in
sicer od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003
po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po letni
obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje pa do plačila v višini letne
predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od zneska 722.631,80 SIT od 1.9.1998 dalje do plačila in od
zneskov:
23.520,10 SIT od 21.10.1998 dalje do plačila
39.489,10 SIT od 25.11.1998 dalje do plačila
37.847,00 SIT od 18.12.1998 dalje do plačila
39.527,10 SIT od 25.01.1999 dalje do plačila
37.969,20 SIT od 19.2.1999 dalje do plačila
38.237,30 SIT od 19.3.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.4.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.5.1999 dalje do plačila
40.132,10 SIT od 17.6.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 16.7.1999 dalje od plačila
40.856,50 SIT od 19.8.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 16.9.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.10.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 18.11.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 17.12.1999 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.1.2000 dalje do plačila
(v sodbi očitno napačno: 2002)
40.856,50 SIT od 18.2.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.3.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.4.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 22.5.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.7.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 21.8.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.9.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.10.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 23.11.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 22.12.2000 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 18.1.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 16.2.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 14.3.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 18.4.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 22.5.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 21.6.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.7.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 17.8.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 20.9.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.10.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 22.11.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.12.2001 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 18.1.2002 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 21.2.2002 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 31.3.2002 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 19.4.2002 dalje do plačila
40.856,50 SIT od 21.5.2002 dalje do plačila
58.478,00 SIT od 20.6.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 19.7.2002 dalje do plačila
58.422,40 SIT od 22.8.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 18.9.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 17.10.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 15.11.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 16.12.2002 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 17.1.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 20.2.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 21.3.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 23.4.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 19.5.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 24.6.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 24.7.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 22.8.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 23.9.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 21.10.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 21.11.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 19.12.2003 dalje do plačila
59.020,30 SIT od 23.1.2004 dalje do plačila,
vse v 15 dneh pod izvršbo.
B.
Tožena stranka je dolžna izplačevati:
1. drugi tožnici S. F. od prenehanja pravice do dodatka za nego
otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega
varstva dalje mesečno rento v znesku 9.640,00 SIT, vsakega
20. dne v mesecu, za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.
2. tretje tožniku R. T. pa od 1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku
59.020,30 SIT. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent,
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v
mesecu dalje pa do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15
dneh, v bodoče dospevajočo rento pa vsakega 20. dne v mesecu, za
tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
vse pod izvršbo.
C.
Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam S. M., S. F. in
R. T. stroške postopka v višini 1.282.124,00 SIT, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje pa do plačila, vse v
15 dneh pod izvršbo.
II.
V presežku se tožbeni zahtevki:
- prve tožnice za plačilo nepremoženjske škode za znesek 5.000.000,00
SIT s pripadajočimi obrestmi
- druge tožnice za plačilo:
zneska 5.807.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od
zneska 391.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje pa do plačila, od
zneska 350.331,00 SIT od 13.4.2002 dalje pa do plačila, od zneska
66.536,00 SIT od 21.9.2004 dalje pa do plačila, ter od zneska
5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi,
rente v višini 17.000,00 SIT mesečno za čas prejemanja dodatka za
nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova
socialnega varstva,
razlike med razliko med vtoževano in priznano rento (7.360,00 SIT) od
prenehanja pravice do dodatka za nego otroka dalje;
- tretje tožnika za plačilo:
zneska 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi iz naslova
nepremoženjske škode,
razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode
zaradi izgube na dohodku (286.504,50 SIT) za obdobje od aprila 1999
do aprila 2002 in od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija
1999) s pripadajočimi obrestmi in
razlike med vtoževano in priznano rento zaradi izgube na dohodku
(6.135,00 SIT) od februarja 2004 dalje.
Zoper sodbo se pritožujejo vsi trije tožniki in stranski intervenient
na strani tožene stranke, R. S..
Tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo
spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev. Čeprav izrecno ne navajajo,
je jasno, da se njihova pritožba nanaša le na zavrnilni del sodbe.
Navajajo:
S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi stroški za
sanitarni material in drugi stroški za prvo tožnico do zaključka
glavne obravnave kriti z dodatkom za nego in varstvo, je bilo
dejansko stanje zmotno ugotovljeno. To ne velja za obdobje od
1.1.1997 do 31.12.2001, ko je imela druga tožnica povprečno 17.000,00
SIT stroškov, dodatek pa je znašal 9.942,00 SIT. Mesečna renta v
znesku 9.640,00 SIT je napačno določena. Izguba osebnega dohodka
tretjega tožnika ne znaša le 3.645.180,50 SIT, ampak znaša
3.931.584,80 SIT. Prvi tožnici je prenizko dosojena odškodnina za
nepremoženjsko škodo in sicer tako, za "duševne bolečine in
nevšečnosti med zdravljenjem", kot še posebej za duševne bolečine
zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Staršema je priznalo
prenizko odškodnino za njune duševne bolečine zaradi hude
invalidnosti hčerke. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Zato gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena (očitno
Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj sodba nima razlogov o
odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je
zavrnilo zahtevek druge tožnice v znesku 391.000,00 SIT za dodatne
stroške sanitarnega materiala za čas od 1.1.1997 do 31.11.1998, za
znesek 350.331,00 SIT (pravilno 336.531,00 SIT za stroške montaže
določenih naprav) in za znesek 66.536,00 SIT za stroške sanitarnega
materiala in druge stroške za prvo tožnico za zadnjih sedem mesecev
pred zaključkom glavne obravnave. Prvo sodišče pa tudi ni obrazložilo
zneskov 23.520,10 SIT, 40.865,50 SIT, 58.478,00 SIT, 58.422,40 SIT in
59.020,00 SIT. Prvo sodišče je kršilo 286. člen ZPP, ker je tretji
tožnik izgubo osebnega dohodka od 9. 1998 dalje uveljavljal že v
tožbi 1.12.1998 z zahtevkom po mesečni renti v znesku 41.000,00 SIT.
Tretji tožnik na obravnavi 12.9.2002 ni mogel predložiti plačilnih
list za obdobje od 8/02 dalje. Sodišče bi rento moralo prisoditi v
znesk 65.155,00 SIT in ne 59.020,30 SIT. V zadnjem odstavku pritožbe
je zapisano: "znesek 66.536,00 SIT (stroški sanitarnega materiala in
drugi stroški za prvo tožnico zadnjega obdobja)", pri čemer je ta
zapis nerazumljiv; morda gre za napako.
Stranski intervenient R. S. vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na
točko A izreka sodbe nad zneskom 14.323.655,00 SIT z obrestmi, v
točki 2 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi, v
točki 3 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi ter v
celoti v točki B in C sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih
razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja:
Prvi tožnici bi šla odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini
23.000.000,00 SIT, torej po poračunu plačila Zavarovalnice T. še v
višini 14.323.655,00 SIT. Drugi tožnici in tretjemu tožniku bi šla
nepremoženjska škoda v višini 2.000.000,00 SIT, za premoženjsko škodo
pa zahtevek ni utemeljen. Stranski intervenient tako vlaga pritožbo v
točki A izreka sodbe pri prvi tožnici za znesek 7.000.000,00 SIT, pri
drugi tožnici za znesek 1.106.133,00 SIT in pri tretjem tožniku za
znesek 4.645,180 SIT. V celoti jo vlaga v točki B izreka sodbe, kjer
je dosojena mesečna renta drugi tožnici in tretjemu tožniku ter v
točki C o odločitvi o pravdnih stroških.
Po pritožbenem stališču bi bila primerna odškodnina za telesne
bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za prvo tožnico 5.000.000,00
SIT, za skaženost 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000.000,00 SIT. Pri tem
podrobneje navaja, zakaj tako misli. Staršema bi po stališču pritožbe
za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti šla odškodnina
vsakemu 2.000.000,00 SIT. V zvezi s premoženjsko škodo druge tožnice
in tretjega tožnika kot bistveno navaja, da bi bilo treba upoštevati
dodatke za nego prve tožnice, ki jih je druga tožnica oziroma družina
prejela. S tem so kriti tudi stroški za nakup roho blazine in
spremstva v toplicah. Prav tako bi bilo treba ugotoviti, ali tretji
tožnik upravičeno zahteva razliko v dohodku, ker dela polovični
delovni čas. Upoštevati bi bilo treba razliko med višino prejetega
dodatka in dejanskimi stroški za povečanje potreb prve tožnice in
šele, če bi se izkazalo, da je razlika, ki ostaja drugi tožnici,
manjša od izgube na dohodku, ki jo je pretrpel tretji tožnik zaradi
pomoči prvi tožnici, prisoditi eventualno razliko. Upoštevati je tudi
treba, da bi po 84. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih
prejemkih tretji tožnik imel pravico do delnega plačila za izgubljen
dohodek, ker zaradi nege in varstva prve tožnice dela krajši delovni
čas. Ker tožnik take zahteve ni vložil, ni storil vsega, da bi škodo
preprečil ali da bi bila škoda manjša. Škoda v bodočnosti ni gotova
in je zahtevek za izplačilo rente od 1.2.2004 neutemeljen. Nepravilna
je tudi odločitev o stroških.
Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.
O nepremoženjski škodi prve tožnice M. S.:
V tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve
določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno in izčrpno
ugotovljeno, pa tudi materialnopravno je pravilna odločitev o višini
odškodnine. Glede na vsa dejstva, ki jih je v zvezi s poškodbo
ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima nobenih
pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, da znaša odškodnina
za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000.000,00 SIT,
za skaženost 3.000.000,00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT in za
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
18.000.000,00 SIT, skupno torej 30.000.000,00 SIT, pri čemer je pri
izplačilu treba upoštevati znesek, ki ga je že plačala Zavarovalnica
T.. Gre torej za odškodnino za škodo, ki je nastala prvi tožnici kot
posledica nesreče, v kateri je postala paraplegik.
Kolikor gre za pritožbene trditve prve tožnice v zvezi s tem, so te
izjemne skope. Na trditev, da je odškodnina določena prenizko in da
bi morali biti prisojeni vsi zahtevani zneski, je torej mogoče reči
le, da je odškodnina primerna. Sodišče prve stopnje je namreč
zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku
1.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem,
kajti prva tožnica je zahtevala 8.000.000,00 SIT, zavrnilo je tudi
zahtevek v višini 4.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti, kajti prva tožnica je zahtevala
22.000.000,00 SIT, sodišče pa je določilo 18.000.000,00 SIT. Sodišče
prve stopnje je vsako od postavk nepremoženjske škode prve tožnice
obrazložilo jasno in prepričljivo in razlogom sodišča prve stopnje
tudi v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta R. S. ni mogoče kaj
bistvenega dodati. Pritožbeno sodišče namreč šteje, da tako kot ni
razlogov, da bi bilo treba dosoditi višjo odškodnino, tudi ni
razlogov, da bi se odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve
stopnje, znižala. Ko gre za vprašanje duševnih bolečin zaradi
skaženosti, se pritožba stranskega intervenienta sklicuje na to, da
duševne bolečine zaradi okrnjenih socialnih stikov in verjetne
nemožnosti ustvariti družino, sodijo v odškodnino za duševne bolečine
zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem pritožbeno
sodišče ugotavlja, da razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s
skaženostjo ni mogoče razumeti tako, kot to razume pritožba. Ko sodba
navaja, da je tožnica sedaj v starosti, ko je pričakovano, da si
ljudje poiščejo življenjskega partnerja in si nekateri ustvarijo
družine, je sodišče prve stopnje to zapisalo le kot podkrepitev
svojih prejšnjih ugotovitev v zvezi s skaženostjo, ne pa tako kot da
bi bil to poseben razlog kot podlaga za višjo odškodnino zaradi
skaženosti. Pritožbeno sodišče pri tem tudi ugotavlja, da stranski
intervenient v pritožbi v zvezi z odškodnino zaradi zmajšanja
življenjske aktivnosti ni navedel upoštevnih razlogov, zaradi katerih
bi bilo treba odškodnino znižati. V pritožbi navaja le svoja
stališča.
Pritožbeno sodišče tako v zvezi s pritožbo prve tožnice kot v zvezi s
pritožbo stranskega intervenienta ugotavlja, da je prisojena
odškodnina kot celota tudi v skladu s sodno prakso in torej od nje
bistveno ne odstopa (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo,
GV Založba 2001, mag. Dunja Jadek Pensa, od strani 314 dalje,
upoštevaje, da je po podatkih Sodnikovega informatorja 11/2005
povprečna neto plača na zaposlenega v oktobru 2004, ko je bila
določena odškodnina, znašala 169.508,00 SIT). Znesek 30.000.000,00
SIT pa je tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča primerna
odškodnina za duševno trpljenje prve tožnice, čeprav je jasno, da v
primerih, ko gre za tako hude poškodbe in za tako življenjsko
spremembo, kakršna je doletela tožnico, denar sicer pomeni določeno
satisfakcijo, ne more pa nadomestiti tožničine izgube, saj nikakršna
denarna odškodnina ne more odpraviti prizadetosti v oškodovančevi
osebni sferi. Denar naj bi pomenil moralno zadoščenje, ki težave
omili. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odškodnina določena
ob upoštevanju 200. člena ZOR (ki se za ta primer uporablja glede na
določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tudi od ustaljene sodne
prakse v podobnih primerih ne odstopa.
To so razlogi, zaradi katerih je bilo treba v tem delu obe pritožbi
zavrniti in sodbo potrditi.
O nepremoženjski škodi druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.:
Podlaga za njun zahtevek je v 3. odstavku 201. člena ZOR, po katerem
je mogoče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisoditi
zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove
duševne bolečine. Upoštevaje to določbo in vse okoliščine primera
pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je odškodnina v znesku
3.000.000,00 SIT za vsakega od staršev pravična denarna odškodnina v
smislu že navedenega člena. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s to
vrsto škode zapisalo jasne in pravilne razloge, ki jim pritožbeno
sodišče kaj bistvenega ne more dodati. Mogoče je reči le, da je tudi
odškodnina za to vrsto škode v skladu s sodno prakso v podobnih
primerih, upoštevaje že navedeno literaturo, od strani 685 dalje.
Znesek 3.000.000,00 SIT za vsakega od oškodovancev predstavlja
približno 17 povprečnih plač po enakem kriteriju kot spredaj. Tudi v
zvezi s tem je mogoče reči, da upoštevaje okoliščine primera določena
odškodnina ustreza in je tudi v skladu s sodno prakso. To velja tako
v zvezi s pritožbo obeh tožnikov, da bi odškodnina morala biti višja
kot v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta, da bi odškodnina
morala biti nižja.
Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in glede obeh
tožnikov sodbo potrdilo.
O premoženjski škodi druge tožnice F. S.:
V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti ne na pritožbo navedene
tožnice in ne na pritožbo stranskega intervenienta, ker so razlogi
pomanjkljivi, v zvezi s tem pa je odločitev nejasna. To predstavlja
bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka
339. člena ZPP.
Predvsem je nejasen že sam zahtevek, vendar bi sodišče prve stopnje
glede na pooblastila iz 285. člena ZPP moralo nejasnosti razčistiti.
V tožbi je navedeno, da zahteva druga tožnica skupaj 497.133,00 SIT
(list.št.5), pri tem pa navede, da 391.000,00 SIT predstavljajo
dodatni stroški sanitetnega materiala, 42.769,00 SIT stroški
doplačila roho blazine in 63.364,00 SIT stroški spremstva prve
tožnice v Čateške toplice. Na list.št. 144 druga tožnica razširi svoj
zahtevek za premoženjsko škodo na račun dodatnih stroškov sanitetnega
materiala in drugih stroškov za znesek 388.107,00 SIT in navede, da
tako sedaj za premoženjsko škodo zahteva skupaj 807.867,00 SIT. V
nadaljevanju pove, kako naj se zahtevek poslej glasi in navede, da
naj se doda besedilo: od zneska 350.331,00 SIT in od zneska 66.536,00
SIT.
Tožnica ni v spremembi tožbe podala nobenih trditev o tem, na kaj se
povečani stroški nanašajo, zato je pritožbeni očitek o tem, da
sodišče v sodbi tega ni obrazložilo, neutemeljen. Res pa je, da bi
moralo sodišče prve stopnje po že navedenih določbah 285. člena ZPP
to razčistiti. Ni namreč jasno, katere stroške predstavlja
spremenjeni zahtevek, za koliko je znesek zvišan, prav tako pa ne, v
kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem
zahtevku oziroma ali ga je morda celo prekoračilo.
Če je bil prvotni zahtevek 497.133,00 SIT, potem zvišanje za
388.107,00 SIT predstavlja 885.240,00 SIT in ne 807.867,00 SIT
(list.št. 144). Glede na modifikacijo zahtevka v nadaljevanju iste
listovne številke, ko naj se dodata zneska 350.331,00 in 66.536,00
SIT (skupaj 416.867,00 SIT), je torej celoten zahtevek 914.000,00
SIT. Torej se prej zahtevanih 807.867,00 SIT oziroma tudi 885.240,00
SIT in modificirani zahtevek izključujejo. Ni torej jasno, za koliko
in tudi ne za kaj je druga tožnica zvišala. Trditev o tem ni
postavila. Torej gre za zvišanje brez trditvene podlage. Sodišče prve
stopnje je očitno odločalo znesku 914.000,00 SIT, ker je 807.867,00
SIT zavrnilo, glede zneska 106.133,00 SIT pa ugodilo.
Že to so zadostni razlogi za ugoditev eni in drugi pritožbi, kajti v
tem delu so razlogi sodbe nejasni in pomanjkljivi in v nasprotju z že
navedenimi podatki v spisu.
Tožnica bo predvsem morala nejasne in pomanjkljive navedbe dopolniti
in pojasniti, kaj pravzaprav zahteva in na kaj se določeni zneski
nanašajo. Njena dolžnost bo torej dati jasno, nedvoumno in tudi
računsko pravilno podprte trditve. Šele potem bo mogoče o zahtevku
odločati; pri tem je treba poudariti, da to ne more pomeniti
širjenja, niti trditev niti zahtevka, pač pa le razjasnitev tistega,
kar je zapisano na list.št. 144 spisa v zvezi z njenim zahtevkom.
Potem, ko bo to opravljeno, se bo moralo sodišče prve stopnje glede
na pritožbene trditve stranskega intervenienta opredeliti do trditev
o tem, da so bili stroški povrnjeni, ko je bila družina upravičena do
denarnih sredstev v zvezi z nego bolnega otroka. Ugotoviti bo torej
treba, koliko je v obravnavanem obdobju družina prejela sredstev iz
tega naslova, koliko je bilo porabljeno za sanitetni material oziroma
druge stroške. V zvezi s tem pa bo tudi treba ugotoviti, ali so se
tudi izredni stroški kot je že navedena blazina in stroški spremstva
v toplice poravnali iz teh zneskov.
To so torej razlogi za razveljavitev tega dela sodbe in ugoditev
obema pritožbama.
O premoženjski škodi tretjega tožnika T. R.:
Tudi o spremenjenem tožbenem zahtevku tretjega tožnika ni nobenih
trditev. Na list.št. 151 je najprej "modificiral" zahtevek z dne
1.12.1998 tako, da se na prvi strani v 9 vrsti znesek 8.722.631,80
SIT nadomesti z zneskom 11.931.685,00 SIT. Nato ga je na isti strani
ponovno "modificiral". ZPP izraza "modifikacija" ne pozna; to lahko
sicer pomeni spremembo, dopolnitev ali popravo navedb po 3. odstavku
184. člena ZPP, tako, da tožbeni zahtevek ni spremenjen. Če pa je
tožbeni zahtevek spremenjen, in tak je primer tu, ko gre za zvišanje
zahtevka, pa gre za spremembo tožbe po 1. odstavku 184. člena ZPP.
Taka je obravnavana situacija, ko je tretji tožnik na istem naroku
tožbo dvakrat spremenil, ob tem pa ni podal trditev. Res pa je, da bi
tudi tu moralo sodišče prve stopnje ravnati po že navedenem 285.
členu ZPP in zahtevati, da v zvezi s tem poda jasne trditve, ki bodo
tudi računsko pravilno podprte.
Tudi v tem delu torej sodbe ni mogoče preizkusiti iz enakih razlogov
kot v zvezi z drugo tožnico. Tudi v tem primeru gre torej za enako
kršitev kot pri drugi tožnici, kar je že spredaj zapisano. Pri tem
pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je nejasen tudi izrek pod točko
I/A/3, kajti seštevek zneska 722.631,80 SIT in posamičnih zneskov, ki
so navedeni na strani 2 in 3 sodbe, namreč da 3.629.453,50 SIT in ne
3.645.180,50 SIT. Ne glede na vse spredaj povedano, pa stranski
intervenient tudi utemeljeno navaja, da bi moral tretji tožnik
poskrbeti, da bi bila škoda manjša. Sodišče prve stopnje bo zato
moralo upoštevati te trditve in ugotoviti, do kakšnih zneskov bi bil
tretji tožnik upravičen, če bi pravočasno zahteval pravice, ki mu jih
daje Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Sodišče
prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tudi to treba
upoštevati, vendar pa ni upoštevalo, da je dolžnost tretjega tožnika,
da škodo zmanjša, če je to mogoče (1. odstavek 192. člena ZOR).
Upoštevati bo treba tudi druge prejemke, ki jih dobiva družina v
zvezi s prvo tožnico. Pritožbeno sodišče se namreč strinja, da je
treba upoštevati vse prejemke in tudi prikrajšanje tretjega tožnika
ugotoviti na taki podlagi. Odločati bi bilo torej treba le o
morebitni razliki.
To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba ugoditi obema
pritožbama.
O renti druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.:
V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno
pravo. Tožbeni zahtevek za rento bi moralo zavrniti. Pritožbeno
sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi stranskega intervenienta
in oba zahtevka za rento zavrnilo.
Za rentne zahtevke druge tožnice in tretjega tožnika, ki sta starša
pve tožnice, v zakonu ni podlage. Drugi odstavek 195. člena ZOR
določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za
delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so
možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali
zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento
kot povračilo za to škodo.
Gre torej za bodočo škodo, ki nastaja oškodovancu.
Za starša, ki trenutno skrbita za prvo tožnico, nastanek bodoče škode
ni izkazan. Že sicer besedilo 1. odstavka 195. člena ZOR daje podlago
za sklep, da je za uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov
legitimiran le oškodovanec sam (kar bi v konkretnem primeru lahko
pomenilo, da premoženjske škode starša niti ne moreta uveljavljati).
Vendar pa je dejstvo, da sodna praksa aktivno legitimacijo v zvezi z
nastalimi stroški presoja široko in dopušča tako razlago 1. odstavka
195. člena ZOR, po katerem so starši lahko neposredni oškodovanci
(glej sodbo in sklep II Ips 167/2004 z dne 2.12.2004 v računalniški
evidenci sodne prakse). V danes obravnavanem primeru ni bilo sporno
vprašanje, ali sta starša oškodovanca, in se s tem, kolikor gre za
uporabo 1. odstavka 195. člena ZOR, tudi ni bilo treba ukvarjati, kot
rečeno, pa za tak zahtevek sodna praksa daje podlago. V 2. odstavku
navedenega člena pa po mnenju pritožbenega sodišča take podlage ni.
Če bi bili izpolnjeni pogoji, je upravičenka do rente lahko samo
oškodovanka, ne pa osebe, ki zanjo skrbijo. To, da bo njej nastajala
škoda, je sicer mogoče domnevati. Ali pa bo škoda v bodoče nastajala
tudi staršem, pa ni gotovo. Oškodovanka je polnoletna in je stvar
njene odločitve, komu bo prepustila skrb zase. Če bi pravica do rente
bila priznana osebam, ki zanjo skrbijo, bi bila s tem pravica do
rente izčrpana. Na podlagi istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče
priznati rente kot bodoče škode po eni strani osebam, ki za
oškodovanko skrbijo, po drugi strani pa oškodovanki. Dveh rent iz
istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče priznati neodvisno ene od
druge. Ko pa je tako, bi bila oškodovanka prikrajšana za pravico, ki
ji jo daje 2. odstavek 195. člena, če bi bila renta prisojena osebam,
ki jo oskrbujejo. Dejanska oškodovanka bi tako ne mogla svobodno
izbirati, kdo bo zanjo skrbel.
Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče torej zahtevek zavrnilo, pri
tem pa je upoštevalo tako že zavrnjeni del, kot tudi tistega,
kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, kar velja tako za drugo
tožnico kot za tretjega tožnika.
Povzetek:
V zvezi s premoženjsko škodo bosta torej morala druga tožnica in
tretji tožnik najprej podati jasen in računsko pravilen zahtevek,
podprt s trditvami, pri tem pa bosta morala ostati v že danih
okvirih. Sodišče prve stopnje bo nato moralo ugotoviti denarne
zneske, ki jih družina dobiva v zvezi s tožnico, ugotoviti stroške in
prikrajšanje očeta, tretjega tožnika. Ugotoviti bo tudi moralo, do
kakšnega zneska bi bil upravičen tretji tožnik, če bi pravočasno
uveljavljal pravice, ki mu jih daje že citirani zakon. Potem ko bo
opravilo vse navedene izračune, bo o stvari lahko ponovno odločilo.
Ker je sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi
odločitev o stroških postopka, zaradi česar na pritožbene trditve v
zvezi s tem ni treba odgovarjati. Tudi o pritožbenih stroških kot o
nadaljnjih pravdnih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje (3.
odstavek 165. člena ZPP).
Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353.
členu ZPP, o spremembi na 4. točki 358. člena in o razveljavitvi na
1. odstavku 354. člena ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009