VSL sodba II Cp 104/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.104.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50963 |
Datum odločbe: | 05.10.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | sokrivda - objektivna odgovornost - višina odškodnine |
Jedro
Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do nesreče prišlo zaradi
višje sile.
Izrek
1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana
sodba v 1. točki spremeni tako, da se znesek 10.650.000,00 SIT v 4.
vrsti navedene točke nadomesti z zneskom 15.040.000,00 SIT
(petnajstmilijonovštiridesettisoč 00/100 SIT), v predzadnji vrsti
iste točke pa se znesek 33.850.000,00 SIT nadomesti z zneskom
29.460.000,00 SIT (devetindvajsetmilijonovštiristošestdeset 00/100
SIT).
Sicer se vse pritožbe zavrnejo in izpodbijana sodba v 1. in 2. točki
potrdi.
2. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima
strankama, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 10.650.000,00
SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane
za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 28.6.2003, od tedaj
dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne
mere zamudnih obresti. V presežku za del glavnice 33.850.000,00 SIT
je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje
stroške postopka. Znesek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo,
predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik pretrpel kot pešec v
prometni nesreči 24.2.1997, v kateri je bil udeležen drugi toženec
kot zavarovanec prve tožene stranke. Tožnik je zahteval za telesne
bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000.000,00 SIT, za
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
30.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za skaženost
3.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 50 %
soodgovornost tožnika, pa tudi sicer je določilo nižjo odškodnino,
kot je tožnik zahteval. Ugotovilo je, da gre tožniku 6.000.000,00 SIT
za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 14.000.000,00
SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,
800.000,00 SIT za strah in 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi
skaženosti. Skupaj je tako določilo 10.650.000,00 SIT odškodnine z
zahtevanimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožujejo vse stranke. Uveljavljajo vse pritožbene
razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in
predlagajo bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe.
Tožnik se ne strinja s tem, da bi bil soodgovoren za nesrečo. Dejstvo
alkoholiziranosti ne more avtomatično vplivati na sokrivdo. V
predmetni situaciji je bil pešec. Podano bi moralo biti njegovo
krivdno ravnanje ter med padcem in alkoholiziranostjo bi morala
obstajati vzročna zveza. Zdrs je običajen in pogost vzrok padca na
poledeneli površini. Kljub alkoholiziranosti je prehodil že precejšen
del poti. Dejstva, da je tožnik hodil k svojemu avtomobilu po tej
poti, bi se moral zavedati drugi toženec. Nato se pritožuje glede
odločitve o vseh vrstah nepremoženjske škode, ki jo je zahteval.
Navaja, da je upravičen do odškodnine v celoti tako kot je postavil
zahtevek. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Povrnjene bi
moral dobiti vse pravdne stroške, če pa bi vseeno bila ugotovljena
njegova soodgovornost, pa bi bilo treba upoštevati, da sta toženki v
celoti zanikali temelj odgovornosti.
Prva tožena stranka se pritožuje glede višine odškodnine za telesne
bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in glede duševnih bolečin
zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in meni, da bi bila primerna
odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
5.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti pa 10.000.000,00 SIT, upoštevaje seveda, da gre tožniku
glede na ugotovljen delež odgovornosti le polovica navedenih zneskov.
Drugi toženec se ne strinja s tem, da bi bil on odgovoren za nesrečo
in vztraja, da je bila situacija taka, da je kritično situacijo
povzročil tožnik. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja tožnika,
torej oškodovanca, ki ga drugi toženec ni mogel pričakovati in se
njegovim posledicam tudi ne izogniti. Nato te trditve podrobneje
obrazloži. Prav tako se pritožuje glede višine odškodnine za vsako od
vrst nepremoženjske škode.
Delno je utemeljena pritožba tožnika. V določenem obsegu je
utemeljena tudi pritožba tožencev, čeprav se pri končni odločitvi to
ne odraža.
O temelju tožbenega zahtevka:
Tožnik v zvezi s tem v pritožbi trdi, da na njegovi strani ni nobene
odgovornosti za nesrečo, drugi toženec pa, da je škoda nastala zaradi
dejanja oškodovanca, torej tožnika, ki ga drugi toženec ni mogel
pričakovati in se posledicam ne izogniti.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti
sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno
odločilo, da je k nesreči prispeval tudi tožnik, vendar je previsoko
ocenilo njegov delež. Pritožbeno sodišče šteje, da je delež krivde
tožnika 20 %. Za ostalo škodo odgovarja tožena stranka, kajti
zavarovanec prve tožene stranke, torej drugi toženec, je nesrečo
povzročil kot imetnik nevarne stvari (1. odst. 174. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na
določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika), zato tožena stranka
odgovarja za preostalo škodo (2. odst. 154. člena ZOR). Sodišče prve
stopnje je navedlo dovolj obširne in jasne razloge v zvezi z
vprašanjem, ki je v pritožbi drugega toženca še vedno sporno, in
sicer, ali je bila prometna situacija res taka, da je ni bilo mogoče
pričakovati, se ji izogniti ali jo odvrniti (1. odst. 177. člena
ZOR). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve
stopnje (stran 6 sodbe, list.št. 96), iz katerih izhaja, da bi drugi
toženec kot voznik lahko preprečil nesrečo, če bi bil dovolj pozoren
na cestišče in če bi hitrost prilagodil. Vprašanje, ki ga v pritožbi
izpostavlja drugi toženec, češ da ni mogel vedeti, da tožnik še ni
prispel v dolino, ob tem niti ni več odločilno. Odločilno je, da bi
ob zadostni pozornosti in ustrezni hitrosti na tleh ležečega pešca
lahko pravočasno opazil in tako preprečil nesrečo.
Drugi toženec v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo
zaključke v nasprotju z mnenjem izvedenca, ko gre za vprašanje, ali
je drugi toženec prilagodil hitrost vožnje razmeram na cesti. To ne
drži. Ni res, da je izvedenec ugotovil, da je drugi toženec pred
nezgodo vozil približno 27 km/h. Iz izvedenskega mnenja (list.št. 73,
74) izhaja, da bi pri navedeni hitrosti drugi toženec lahko glede na
slabše zavore pravočasno ustavil, če bi bil dovolj pozoren in bi
pešca zagledal na razdalji 20 metrov, kar je bilo pri vožnji z
dolgimi lučmi možno. Sicer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je
bila hitrost drugega toženca neprilagojena glede na konkretno
situacijo. Pravilno je sodišče prve stopnje kot enega od razlogov,
čeprav ne edinega in tudi ne glavnega, tudi ugotovilo, da je drugi
toženec neprimerno reagiral. Pri tem ugotovitev, da je bila njegova
reakcija omejena zaradi alkohola, ni v nasprotju s spisom. Drugi
toženec je v odgovoru na tožbo (list.št. 18) trdil samo, da
alkoholiziranost ni bila takšna, da bi bila v vzročni zvezi z
nezgodo. Pri tem je zaslišan kot stranka izpovedal, da je nekaj
alkohola spil (list.št. 30). Sklep sodišča prve stopnje da je tudi to
prispevalo k neprimerni reakciji, torej ni v nasprotju s spisom in je
v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Sicer pa ne gre
pozabiti, da je odgovornost drugega toženca objektivna in da je bilo
na njegovi strani breme dokazovanja po 1. odst. 177. člena ZOR,
torej, dokaz, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in
njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga
odvrniti. Sodišče prve stopnje je nanizalo več razlogov, zaradi
katerih je štelo, da dokaz po navedenem členu drugemu tožencu ni
uspel. Pritožbeno sodišče pa šteje, da sta neprilagojena hitrost in
dejstvo, da bi pešca lahko zagledal pravočasno, če bi bil dovolj
pazljiv, že samo po sebi zadosten razlog, da ne gre za višjo silo po
že navedenem 1. odst. 177. člena ZOR. Tako torej vprašanje, kdaj je
šel tožnik v dolino in kolikšna je bila stopnja alkohola pri drugem
tožencu, ni več odločilno.
Tako torej toženi stranki ni uspelo dokazati okoliščin iz 1. odst.
177. člena ZOR.
Ko gre za tožnikov prispevek oziroma krivdo (3. odst. 177. člena ZOR)
sodišče prve stopnje ugotavlja, da v danih okoliščinah tožniku ni
mogoče očitati, da je hodil po kolesnicah, kajti to je bil edini
primerni način hoje. Vendar bi se moral umakniti bližajočemu se avtu.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik to skušal storiti,
vendar mu je pri tem zdrsnilo in je padel. Temu so botrovale razmere
na cesti in visoka stopnja alkohola.
Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da zdrs sam po sebi ne more
predstavljati tožnikovega prispevka k nesreči, ali z drugimi
besedami: tega, da je tožniku zdrsnilo, mu ni mogoče očitati. Očitati
pa mu je mogoče, da je bil tedaj alkoholiziran, alkohol v povezavi z
zdrsom pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pripomogel k
temu, da se ob zdrsu bodisi ni mogel ujeti bodisi se pravočasno
umakniti. Tudi tu velja kot za drugega toženca: v situaciji, v
kakršni se je znašel tožnik, je o vplivu alkohola mogoče trditi z
zadostno mero gotovosti. Vendar pa tožnikov prispevek ne more biti 50
%, pač pa le 20 %.
O višini odškodnine:
V zvezi s pritožbama vseh strank glede višine odškodnine pritožbeno
sodišče ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina za telesne
bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000.000,00 SIT.
Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni in natančni. Ni jim
treba nič dodajati. Tako je mogoče reči (na pritožbo tožencev), da
odškodnina ni določena previsoko in da dejstvo, da je tožnik jemal
zdravila proti bolečinam, ne more odločilno vplivati na višino
odškodnine. Pri njem je šlo poleg bolečin tudi za celo vrsto
nevšečnosti med zdravljenjem, ki v celoti odtehtajo tudi morebitno
jemanje zdravil proti bolečinam, kar naj bi po stališču tožene
stranke moralo vplivati na nižjo odškodnino.
V zvezi s pritožbo tožnika, ki zahteva 10.000.000,00 SIT za to vrste
škode, pa je treba reči, da je odškodnina določena v taki meri, da je
v subjektivnem smislu primerna in da tudi ni v nasprotju s sodno
prakso v podobnih primerih.
Enaki razlogi kot za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
veljajo tudi za odškodnino za strah. Tudi glede te vrste odškodnine
pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in
ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina tudi za to vrsto škode
v višini 800.000,00 SIT. Tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje
zapisalo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče ne vidi pogojev ne za
višjo odškodnino, kot jo zahteva tožnik, pa tudi ne za nižjo, za kar
se zavzema tožena stranka.
Prav pa ima pritožba tožene stranke, ko gre za skaženost. Sodišče
prve stopnje ni imelo podlage, da določi odškodnino za skaženost. V
tožbi tožnik ni v zvezi s skaženostjo postavil nobenih trditev, le
zahtevek (list.št. 3). Prav tako ni izjavil nič od tega, kar
ugotavlja sodišče prve stopnje: da verjame tožniku, da gre za moteč
dejavnik zunanjega videza, da je v zrelih letih, ko povprečnemu
človeku ne more biti vseeno, kakšen je njegov izgled in ko to
zagotovo vpliva na njegovo psihično počutje in oblikovanje samopodobe
in da zaradi tega duševno trpi. Tožnik je zaslišan izjavil le:
"Brazgotine imam praktično po celem telesu kot posledico operacij in
po celem trebušnem in prsnem delu, po desnem stegnu, priznam pa, da
se s tem kaj dosti psihično ne obremenjujem. Kot sem že omenil, pa
vidno šepam." Tožnik torej ni izpovedoval, da v zvezi s tem trpi.
Odškodnina za skaženost mu namreč ne more iti zaradi samega dejstva,
da šepa. Šla bi mu, če bi bilo ugotovljeno, da zaradi tega duševno
trpi. V dokaznem postopku pa zato ni podlage, saj celo izvedenec
medicinske stroke (list.št. 53) ugotavlja, da pri tožniku ne gre za
skaženost, je pa prizadet njegov zunanji izgled. Odškodnina za
duševne bolečine zaradi skaženosti torej tožniku ne gre. Iz razlogov,
ki so zgoraj navedeni, je v tem delu neutemeljena tudi tožnikova
pritožba.
Utemeljena je pritožba tožene stranke, ko gre za višino odškodnine za
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni dvoma,
da gre glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajnih posledicah
nezgode (list.št. 101, 102) in s tem zvezanimi omejitvami tožnika na
telesnem področju za visoko stopnjo prizadetosti. Tudi ne more biti
dvoma, da gre zaradi ugotovljenih omejitev pritožniku za visoko
stopnjo duševnega trpljenja. Vseeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja,
da je odškodnina v višini 14.000.000,00 SIT previsoka in da je
12.000.000,00 SIT odškodnina, ki ustreza pogojem, ki jih določa 200.
člen ZOR, po katerih je treba pri odmeri odškodnine upoštevati
okoliščine primera in gledati na pomen prizadete dobrine in namen
odškodnine. Določiti je torej treba pravično denarno odškodnino. Pri
tem ima pritožbeno sodišče pred očmi, da celotna odškodnina znaša
18.800.000,00 SIT, kar predstavlja približno 111,5 povprečnih plač,
upoštevaje, da je povprečna neto plača na zaposlenega v mesecu
septembru 2004, ko je sodišče prve stopnje določalo odškodnino,
znašala 168.600,00 SIT (Sodnikov informator 11/2005). Celotna
odškodnina predstavlja torej primerno zadoščenje za vse telesno in
duševno trpljenje tožnika v zvezi z navedeno nesrečo. Upoštevaje 20 %
delež njegove odgovornosti, celotna odškodnina znaša 15.040.000,00
SIT.
S tem je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene trditve. Če
pritožbeno sodišče na katero ni odgovorilo, je štelo, da ni
odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).
Iz vsega povedanega torej sledi, da sodišče prve stopnje ni napravilo
nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko
stanje popolno ugotovljeno in da je le v delu odločitve materialno
pravo napačno uporabljeno.
Stroški postopka:
Ko gre za vprašanje stroškov postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja,
da je bil v tej zadevi sporen tako temelj kot višina. Če se upošteva,
da je tožnik uspel po temelju z 80 %, po višini pa s 30 %, je njegov
uspeh 55 %, uspeh tožene stranke pa 45 %. Odločitev, da vsaka stranka
krije svoje stroške, je tako v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP.
Enako velja glede pritožbenih stroškov. Tožnik je delno uspel glede
temelja, tožena stranka pa delno glede višine. Zato vsaka stranka
nosi svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. člena ZPP).
Odločitev o spremembi sodbe temelji na 4. točki 358. člena ZPP,
odločitev o potrditvi pa na 353. členu istega zakona.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009