VSL sodba II Cp 104/2005

Jedro

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do nesreče prišlo zaradi

višje sile.

 

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana

sodba v 1. točki spremeni tako, da se znesek 10.650.000,00 SIT v 4.

vrsti navedene točke nadomesti z zneskom 15.040.000,00 SIT

(petnajstmilijonovštiridesettisoč 00/100 SIT), v predzadnji vrsti

iste točke pa se znesek 33.850.000,00 SIT nadomesti z zneskom

29.460.000,00 SIT (devetindvajsetmilijonovštiristošestdeset 00/100

SIT).

Sicer se vse pritožbe zavrnejo in izpodbijana sodba v 1. in 2. točki

potrdi.

2. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima

strankama, da morata nerazdelno plačati tožniku znesek 10.650.000,00

SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane

za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 28.6.2003, od tedaj

dalje do plačila pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti. V presežku za del glavnice 33.850.000,00 SIT

je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje

stroške postopka. Znesek, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo,

predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je tožnik pretrpel kot pešec v

prometni nesreči 24.2.1997, v kateri je bil udeležen drugi toženec

kot zavarovanec prve tožene stranke. Tožnik je zahteval za telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000.000,00 SIT, za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

30.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za skaženost

3.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo 50 %

soodgovornost tožnika, pa tudi sicer je določilo nižjo odškodnino,

kot je tožnik zahteval. Ugotovilo je, da gre tožniku 6.000.000,00 SIT

za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 14.000.000,00

SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,

800.000,00 SIT za strah in 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi

skaženosti. Skupaj je tako določilo 10.650.000,00 SIT odškodnine z

zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo vse stranke. Uveljavljajo vse pritožbene

razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in

predlagajo bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe.

Tožnik se ne strinja s tem, da bi bil soodgovoren za nesrečo. Dejstvo

alkoholiziranosti ne more avtomatično vplivati na sokrivdo. V

predmetni situaciji je bil pešec. Podano bi moralo biti njegovo

krivdno ravnanje ter med padcem in alkoholiziranostjo bi morala

obstajati vzročna zveza. Zdrs je običajen in pogost vzrok padca na

poledeneli površini. Kljub alkoholiziranosti je prehodil že precejšen

del poti. Dejstva, da je tožnik hodil k svojemu avtomobilu po tej

poti, bi se moral zavedati drugi toženec. Nato se pritožuje glede

odločitve o vseh vrstah nepremoženjske škode, ki jo je zahteval.

Navaja, da je upravičen do odškodnine v celoti tako kot je postavil

zahtevek. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Povrnjene bi

moral dobiti vse pravdne stroške, če pa bi vseeno bila ugotovljena

njegova soodgovornost, pa bi bilo treba upoštevati, da sta toženki v

celoti zanikali temelj odgovornosti.

Prva tožena stranka se pritožuje glede višine odškodnine za telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in glede duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in meni, da bi bila primerna

odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

5.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti pa 10.000.000,00 SIT, upoštevaje seveda, da gre tožniku

glede na ugotovljen delež odgovornosti le polovica navedenih zneskov.

Drugi toženec se ne strinja s tem, da bi bil on odgovoren za nesrečo

in vztraja, da je bila situacija taka, da je kritično situacijo

povzročil tožnik. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja tožnika,

torej oškodovanca, ki ga drugi toženec ni mogel pričakovati in se

njegovim posledicam tudi ne izogniti. Nato te trditve podrobneje

obrazloži. Prav tako se pritožuje glede višine odškodnine za vsako od

vrst nepremoženjske škode.

Delno je utemeljena pritožba tožnika. V določenem obsegu je

utemeljena tudi pritožba tožencev, čeprav se pri končni odločitvi to

ne odraža.

O temelju tožbenega zahtevka:

Tožnik v zvezi s tem v pritožbi trdi, da na njegovi strani ni nobene

odgovornosti za nesrečo, drugi toženec pa, da je škoda nastala zaradi

dejanja oškodovanca, torej tožnika, ki ga drugi toženec ni mogel

pričakovati in se posledicam ne izogniti.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti

sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo, da je k nesreči prispeval tudi tožnik, vendar je previsoko

ocenilo njegov delež. Pritožbeno sodišče šteje, da je delež krivde

tožnika 20 %. Za ostalo škodo odgovarja tožena stranka, kajti

zavarovanec prve tožene stranke, torej drugi toženec, je nesrečo

povzročil kot imetnik nevarne stvari (1. odst. 174. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika), zato tožena stranka

odgovarja za preostalo škodo (2. odst. 154. člena ZOR). Sodišče prve

stopnje je navedlo dovolj obširne in jasne razloge v zvezi z

vprašanjem, ki je v pritožbi drugega toženca še vedno sporno, in

sicer, ali je bila prometna situacija res taka, da je ni bilo mogoče

pričakovati, se ji izogniti ali jo odvrniti (1. odst. 177. člena

ZOR). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve

stopnje (stran 6 sodbe, list.št. 96), iz katerih izhaja, da bi drugi

toženec kot voznik lahko preprečil nesrečo, če bi bil dovolj pozoren

na cestišče in če bi hitrost prilagodil. Vprašanje, ki ga v pritožbi

izpostavlja drugi toženec, češ da ni mogel vedeti, da tožnik še ni

prispel v dolino, ob tem niti ni več odločilno. Odločilno je, da bi

ob zadostni pozornosti in ustrezni hitrosti na tleh ležečega pešca

lahko pravočasno opazil in tako preprečil nesrečo.

Drugi toženec v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje napravilo

zaključke v nasprotju z mnenjem izvedenca, ko gre za vprašanje, ali

je drugi toženec prilagodil hitrost vožnje razmeram na cesti. To ne

drži. Ni res, da je izvedenec ugotovil, da je drugi toženec pred

nezgodo vozil približno 27 km/h. Iz izvedenskega mnenja (list.št. 73,

74) izhaja, da bi pri navedeni hitrosti drugi toženec lahko glede na

slabše zavore pravočasno ustavil, če bi bil dovolj pozoren in bi

pešca zagledal na razdalji 20 metrov, kar je bilo pri vožnji z

dolgimi lučmi možno. Sicer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je

bila hitrost drugega toženca neprilagojena glede na konkretno

situacijo. Pravilno je sodišče prve stopnje kot enega od razlogov,

čeprav ne edinega in tudi ne glavnega, tudi ugotovilo, da je drugi

toženec neprimerno reagiral. Pri tem ugotovitev, da je bila njegova

reakcija omejena zaradi alkohola, ni v nasprotju s spisom. Drugi

toženec je v odgovoru na tožbo (list.št. 18) trdil samo, da

alkoholiziranost ni bila takšna, da bi bila v vzročni zvezi z

nezgodo. Pri tem je zaslišan kot stranka izpovedal, da je nekaj

alkohola spil (list.št. 30). Sklep sodišča prve stopnje da je tudi to

prispevalo k neprimerni reakciji, torej ni v nasprotju s spisom in je

v skladu s splošnimi življenjskimi izkušnjami. Sicer pa ne gre

pozabiti, da je odgovornost drugega toženca objektivna in da je bilo

na njegovi strani breme dokazovanja po 1. odst. 177. člena ZOR,

torej, dokaz, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari in

njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga

odvrniti. Sodišče prve stopnje je nanizalo več razlogov, zaradi

katerih je štelo, da dokaz po navedenem členu drugemu tožencu ni

uspel. Pritožbeno sodišče pa šteje, da sta neprilagojena hitrost in

dejstvo, da bi pešca lahko zagledal pravočasno, če bi bil dovolj

pazljiv, že samo po sebi zadosten razlog, da ne gre za višjo silo po

že navedenem 1. odst. 177. člena ZOR. Tako torej vprašanje, kdaj je

šel tožnik v dolino in kolikšna je bila stopnja alkohola pri drugem

tožencu, ni več odločilno.

Tako torej toženi stranki ni uspelo dokazati okoliščin iz 1. odst.

177. člena ZOR.

Ko gre za tožnikov prispevek oziroma krivdo (3. odst. 177. člena ZOR)

sodišče prve stopnje ugotavlja, da v danih okoliščinah tožniku ni

mogoče očitati, da je hodil po kolesnicah, kajti to je bil edini

primerni način hoje. Vendar bi se moral umakniti bližajočemu se avtu.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik to skušal storiti,

vendar mu je pri tem zdrsnilo in je padel. Temu so botrovale razmere

na cesti in visoka stopnja alkohola.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da zdrs sam po sebi ne more

predstavljati tožnikovega prispevka k nesreči, ali z drugimi

besedami: tega, da je tožniku zdrsnilo, mu ni mogoče očitati. Očitati

pa mu je mogoče, da je bil tedaj alkoholiziran, alkohol v povezavi z

zdrsom pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pripomogel k

temu, da se ob zdrsu bodisi ni mogel ujeti bodisi se pravočasno

umakniti. Tudi tu velja kot za drugega toženca: v situaciji, v

kakršni se je znašel tožnik, je o vplivu alkohola mogoče trditi z

zadostno mero gotovosti. Vendar pa tožnikov prispevek ne more biti 50

%, pač pa le 20 %.

O višini odškodnine:

V zvezi s pritožbama vseh strank glede višine odškodnine pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina za telesne

bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000.000,00 SIT.

Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni in natančni. Ni jim

treba nič dodajati. Tako je mogoče reči (na pritožbo tožencev), da

odškodnina ni določena previsoko in da dejstvo, da je tožnik jemal

zdravila proti bolečinam, ne more odločilno vplivati na višino

odškodnine. Pri njem je šlo poleg bolečin tudi za celo vrsto

nevšečnosti med zdravljenjem, ki v celoti odtehtajo tudi morebitno

jemanje zdravil proti bolečinam, kar naj bi po stališču tožene

stranke moralo vplivati na nižjo odškodnino.

V zvezi s pritožbo tožnika, ki zahteva 10.000.000,00 SIT za to vrste

škode, pa je treba reči, da je odškodnina določena v taki meri, da je

v subjektivnem smislu primerna in da tudi ni v nasprotju s sodno

prakso v podobnih primerih.

Enaki razlogi kot za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

veljajo tudi za odškodnino za strah. Tudi glede te vrste odškodnine

pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in

ugotavlja, da je pravilno določena odškodnina tudi za to vrsto škode

v višini 800.000,00 SIT. Tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje

zapisalo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče ne vidi pogojev ne za

višjo odškodnino, kot jo zahteva tožnik, pa tudi ne za nižjo, za kar

se zavzema tožena stranka.

Prav pa ima pritožba tožene stranke, ko gre za skaženost. Sodišče

prve stopnje ni imelo podlage, da določi odškodnino za skaženost. V

tožbi tožnik ni v zvezi s skaženostjo postavil nobenih trditev, le

zahtevek (list.št. 3). Prav tako ni izjavil nič od tega, kar

ugotavlja sodišče prve stopnje: da verjame tožniku, da gre za moteč

dejavnik zunanjega videza, da je v zrelih letih, ko povprečnemu

človeku ne more biti vseeno, kakšen je njegov izgled in ko to

zagotovo vpliva na njegovo psihično počutje in oblikovanje samopodobe

in da zaradi tega duševno trpi. Tožnik je zaslišan izjavil le:

"Brazgotine imam praktično po celem telesu kot posledico operacij in

po celem trebušnem in prsnem delu, po desnem stegnu, priznam pa, da

se s tem kaj dosti psihično ne obremenjujem. Kot sem že omenil, pa

vidno šepam." Tožnik torej ni izpovedoval, da v zvezi s tem trpi.

Odškodnina za skaženost mu namreč ne more iti zaradi samega dejstva,

da šepa. Šla bi mu, če bi bilo ugotovljeno, da zaradi tega duševno

trpi. V dokaznem postopku pa zato ni podlage, saj celo izvedenec

medicinske stroke (list.št. 53) ugotavlja, da pri tožniku ne gre za

skaženost, je pa prizadet njegov zunanji izgled. Odškodnina za

duševne bolečine zaradi skaženosti torej tožniku ne gre. Iz razlogov,

ki so zgoraj navedeni, je v tem delu neutemeljena tudi tožnikova

pritožba.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, ko gre za višino odškodnine za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni dvoma,

da gre glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajnih posledicah

nezgode (list.št. 101, 102) in s tem zvezanimi omejitvami tožnika na

telesnem področju za visoko stopnjo prizadetosti. Tudi ne more biti

dvoma, da gre zaradi ugotovljenih omejitev pritožniku za visoko

stopnjo duševnega trpljenja. Vseeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je odškodnina v višini 14.000.000,00 SIT previsoka in da je

12.000.000,00 SIT odškodnina, ki ustreza pogojem, ki jih določa 200.

člen ZOR, po katerih je treba pri odmeri odškodnine upoštevati

okoliščine primera in gledati na pomen prizadete dobrine in namen

odškodnine. Določiti je torej treba pravično denarno odškodnino. Pri

tem ima pritožbeno sodišče pred očmi, da celotna odškodnina znaša

18.800.000,00 SIT, kar predstavlja približno 111,5 povprečnih plač,

upoštevaje, da je povprečna neto plača na zaposlenega v mesecu

septembru 2004, ko je sodišče prve stopnje določalo odškodnino,

znašala 168.600,00 SIT (Sodnikov informator 11/2005). Celotna

odškodnina predstavlja torej primerno zadoščenje za vse telesno in

duševno trpljenje tožnika v zvezi z navedeno nesrečo. Upoštevaje 20 %

delež njegove odgovornosti, celotna odškodnina znaša 15.040.000,00

SIT.

S tem je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene trditve. Če

pritožbeno sodišče na katero ni odgovorilo, je štelo, da ni

odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

Iz vsega povedanega torej sledi, da sodišče prve stopnje ni napravilo

nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je dejansko

stanje popolno ugotovljeno in da je le v delu odločitve materialno

pravo napačno uporabljeno.

Stroški postopka:

Ko gre za vprašanje stroškov postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je bil v tej zadevi sporen tako temelj kot višina. Če se upošteva,

da je tožnik uspel po temelju z 80 %, po višini pa s 30 %, je njegov

uspeh 55 %, uspeh tožene stranke pa 45 %. Odločitev, da vsaka stranka

krije svoje stroške, je tako v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP.

Enako velja glede pritožbenih stroškov. Tožnik je delno uspel glede

temelja, tožena stranka pa delno glede višine. Zato vsaka stranka

nosi svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. člena ZPP).

Odločitev o spremembi sodbe temelji na 4. točki 358. člena ZPP,

odločitev o potrditvi pa na 353. členu istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2020/99
• VSC sodba Cp 1200/2007
• VSM sodba I Cp 215/2011