VSL sklep II Cp 3964/2005

Jedro

Tožnik meni, da glede na določbo 158. člena ZPP ni dolžan plačati

toženki stroškov pravdnega postopka, saj je tožbo umaknil potem, ko

je toženka njegov tožbeni zahtevek izpolnila. Sodišče prve stopnje je

pravilno zaključilo, da tožba v tej zadevi ni bila potrebna, da je

toženka sklenila s tožnikom prodajno pogodbo za parceli št. 199/13 in

196/8 k.o. R. na podlagi javnega zbiranja ponudb in ne zaradi vložene

tožbe, tožnik pa je zato dolžan plačatu toženki stroške tega

pravdnega postopka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in odredbo v 1. točki

izreka odločilo, da se pravdni postopek glede primarnega in

podrejenega zahtevka zaradi umika tožbe ustavi, v 2. točki izreka je

odločilo, da se začasna odredba, s katero je bilo toženki prepovedano

razpolagati in obremenjevati nepremičnino parc. št. 199/13 (v izreku

izpodbijane sodbe je pomotoma navedeno 199/12) in 196/8, obe k.o. R.

razveljavi in odredilo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v

R., da po pravnomočnosti sklepa izbriše zaznambo začasne odredbe, v

3. točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati

46.016,80 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila ter da

svoje pravdne stroške nosi sama.

Zoper 3. točko izreka navedenega sklepa se je pritožil tožnik. V

pritožbi navaja, da je bila tožba potrebna, saj je do izpolnitve

zahtevka s strani toženke prišlo šele po vložitvi tožbe, sodišče prve

stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko

je zaključilo, da je toženka sklenila s tožnikom prodajno pogodbo na

podlagi prijave na javni razpis in ne zaradi vložene tožbe. Ker je

sodišče prve stopnje odločilo, da je bila tožba preuranjena, je

podana kršitev materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje

zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je ugotovilo, da je

šlo glede na to, da je bilo javno zbiranje ponudb objavljeno le v

Uradnem listu RS, ne pa tudi v krajevnem glasilu, za zaprti tip

zbiranja ponudb in s tem, ko je ugotovilo, da je toženka tožnika o

javnem razpisu obvestila. Ker se sodišče prve stopnje do navedb

tožnika o tem, da predmetni parceli predstavljata funkcionalno

zemljišče k tožnikovi parceli in je zato toženka dolžna z njim

skleniti prodajno pogodbo, ni opredelilo, je podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka. Pravi, da javni razpis za sklenitev

vtoževane prodajne pogodbe ni bil potreben, saj je bila ena od obeh

parcel ocenjena na manj kot 2,000.000,00 SIT, prav tako pa tudi ne

zato, ker je šlo za funkcionalno zemljišče. Nikoli ni bilo govora, da

bo toženka objavila javno zbiranje ponudb za predmetno nepremičnino,

na vprašanje tožnika, kdaj bodo podpisali ustrezno listino, pa je

odgovorila, da jo še pripravlja. Toženka tožnika o javnem zbiranju

ponudb ni obvestila, zanj je zvedel slučajno od prijateljev. Ker je

javni razpis objavila le v Uradnem listu RS in ne v krajevnem

glasilu, je hotela nasprotno, da tožnik za javno zbiranje ponudb ne

bi zvedel, saj je imela za nakup tega zemljišča že drugega ponudnika.

Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri tem za

zbiranje ponudb zaprtega tipa, kar je v nasprotju s stališčem, da je

bila toženka dolžna objaviti javno zbiranje ponudb, je bistveno

kršilo določbe postopka, saj je obrazložitev v odločilnih dejstvih

sama s seboj v nasprotju. Ker se sodišče prve stopnje o teh

okoliščinah ni opredelilo, sklep nima razlogov. Pravi, da je bila

tožba potrebna za primer, če bi se na razpis prijavil kak drug

kandidat z boljšo ponudbo in bi toženka njegovo ponudbo sprejela.

Potrebna je bila tudi, ker tožnik na nekajkratno zahtevo toženki, naj

se izjasni, ali pušča javno zbiranje ponudb v veljavi ali ga

razveljavlja, ni dobila nikakršnega odgovora vse dokler od toženke ni

dobil v podpis pogodbe za odkup predmetnih parcel. Ker je bila tožba

potrebna in ni bila preuranjena, je toženka dolžna tožniku plačati

vse stroške postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da

izpodbijani sklep in odredbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno

pa razveljavi in prvostopnemu sodišču vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik meni, da glede na določbo 158. člena ZPP (Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) ni

dolžan plačati toženki stroškov pravdnega postopka, saj je tožbo

umaknil potem, ko je toženka njegov tožbeni zahtevek izpolnila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da tožba v tej zadevi ni bila potrebna, da je toženka

sklenila s tožnikom prodajno pogodbo za parceli št. 199/13 in 196/8

k.o. R. na podlagi javnega zbiranja ponudb in ne zaradi vložene

tožbe, tožnik pa je zato dolžan plačatu toženki stroške tega

pravdnega postopka. Do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima

strankama za parc. št. 199/13 in 196/8 k.o. R. tako ni prišlo zaradi

tožbe vložene v tej zadevi, ampak zaradi javnega zbiranja ponudb za

odkup navedenih parcel, ki ga je toženka objavila v Uradnem listu RS

dne 9.4.2004, torej prej kot je tožnik vložil v tej zadevi tožbo (dne

23.4.2004). Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je bila

tožba potrebna zato, ker bi lahko na podlagi objave javnega zbiranja

ponudbo toženki dal ponudbo za odkup predmetnih parceli še kakšen

drug ponudnik, s katerim bi nato toženka tudi sklenila prodajno

pogodbo. V času vložitve tožbe, ko je rok za dajanje ponudb še tekel,

je to sicer bila ena od možnosti, vendar pa je po drugi strani objava

javnega zbiranja ponudb tudi pritožniku omogočala dajanje ponudb pod

enakimi pogoji in ga zato ni izključevala kot potencialnega ponudnika

in kupca. Tožnik tako v teku roka za zbiranje ponudb še ni imel

razloga za vložitev tožbe in tožba ni bila potrebna. Pri tem je

potrebno dodati, da tudi če toženka s tožnikom na podlagi javnega

zbiranja ponudb ne bi sklenila prodajne pogodbe za predmetni parceli

in tožnik zato ne bi umaknil tožbe, tožnik s tožbo ne bi uspel.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s tem, ko je toženka

tožnika dne 5.11.2003 pozvala, naj se izjasni ali želi odkupiti

predmetni parceli in s tem, ko je tožnik z dopisom z dne 11.11.2003

toženki sporočil, da je zainteresiran za nakup, še ni bila sklenjena

prodajna pogodba med pravdnima strankama. Toženka je bila pri

sklepanju prodajne pogodbe dolžna upoštevati določbe Uredbe o

pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem

države in občin (Uradni list RS, št. 12/2003 in 77/2003). Za

predmetni nepremičnin je bila na podlagi te uredbe dolžna objaviti

javno zbiranje ponudb. Neposredno pogodbo za predmetni parceli bi

lahko s tožnikom sklenila le, če bi njuna vrednost ne presegala

2,000.000,00 SIT (6. točka 1. odst. 52. člena navedene uredbe).

Vrednost predmetnih nepremičnin pa je znašala 4,287.278,00 SIT. Tudi

ostale pritožbene navedbe niso utemeljene. Ugotovitve

prvostopenjskega sodišča o tem, da je toženka tožnika obvestila o

objavi javnega zbiranja ponudb in da je šlo za "zaprti tip" zbiranja

ponudb, za samo odločitev niso relevantne. Sodišče prve stopnje s tem

ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, prav tako pa ne tudi

zato, ker naj se ne bi opredelilo do navedb toženke o tem, da sta

predmetni parceli funkcionalno zemljišče k tožnikovi parceli in da je

tožena stranka zato dolžna z njim skleniti prodajno pogodbo. Sodišče

prve stopnje je jasno obrazložilo, da je do sklenitve prodajne

pogodbe med pravdnima strankama prišlo na podlagi objave javnega

zbiranja ponudb, na katero se je kot edini ponudnik prijavil tožnik,

in ne zaradi tožbe tožnika, torej ne iz razlogov, na katerih je

tožnik utemeljeval svoja zahtevka. K temu gre še dodati, da bi bilo

potrebno podrejeni zahtevek tožnika zavrniti tudi, če bi izkazal, da

sta predmetni parceli res funkcionalno zemljišče k njegovi parceli,

saj ni pravne podlage, po kateri bi bila toženka zaradi tega dolžna

za ti dve parceli skleniti s tožnikom prodajno pogodbo. Ker tako niso

podani razlogi, iz katerih pritožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo,

niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno

sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa

potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 377/2004
• VDS sklep Pdp 889/2004
• VDS sklep Pdp 288/2005