VSL sklep II Cp 2670/2005

Jedro

Čeprav se zemljišči, ki sta predmet denacionalizacije, nista v

celotni površini parcele nahajali v 60 metrskem pasu ob javni dovozni

poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, velja pravna

domneva, da je bilo zemljišči možno opremiti brez večjih stroškov, ob

potrebnih drugih zahtevanih pogojih glede oddaljenosti od javnega

vodovoda ali priključka za preskrbo s pitno vodo ter priključka na

nizkonapetostno električno omrežje, saj je dovolj, da se katerikoli

del zemljišča nahaja v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti.

Drugačno stališče bi bilo v nasprotju tudi s 7. členom Zakona o

evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, po

katerem je parcela osnovna enota zemljiškega katastra, saj posamezni

deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

 

Obrazložitev

Okrajno sodišče v L. je v točki 1 izreka sklepa denacionalizacijskemu

upravičencu pok. A. D. priznalo za podržavljane dele zemljišč parc.

št. 899/17 in 899/28, obe vl. št. X, k.o. K., odškodnino v obliki

obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 205.280,3 DEM

oziroma preračunano 104.958,15 EUR. V točki 2 izreka je kot skrbnico

za posebni primer postavilo predlagateljico M. M., v točki 3 pa je

nasprotni udeleženki naložilo, da v roku treh mesecev od

pravnomočnosti tega sklepa izroči obveznice v gornjem znesku s

pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996 dalje skrbnici za poseben primer

M. M., ki je dolžna upravljati z vrnjenim premoženjem do

pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem

upravičencu A. D..

Zoper 1. točko in 3. točko sklepa se je pritožila nasprotna

udeleženka. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega

prava. Ne strinja se z izračunom sodišča prve stopnje, ki je cenilo

parceli št. 899/17 in 899/28 v celoti kot nezazidani komunalno

opremljeni stavbni zemljišči, kar je v nasprotju z Navodilom o

merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin,

nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo).

Predmetni parceli se ne nahajata v celoti v 60 metrskem pasu ob javni

dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, kot je

razvidno iz kopije katastrskega načrta, zato bi se moral del parcel,

ki se ni nahajal v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti, ceniti kot

kmetijsko zemljišče, saj se navodilo nanaša na zemljišče in ne na

zemljiške parcele oziroma parcelne številke. V postopkih

denacionalizacije je za izračun vrednosti stavbnih zemljišč

uporabljati le Navodilo, ne pa tudi Zakona o evidentiranju

nepremičnin, državne meje in prostorskih enot. Predlaga, da se njeni

pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki 1 in 3 razveljavi, zadevo

pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa naj pritožbeno

sodišče samo odloči v smislu podanih ugovorov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po

uradni dolžnosti. Ugotavlja pa tudi, da ni podan pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja nasprotni

udeleženec. Ob neprerekani ugotovitvi, da vrnitev nepremičnin, ki so

predmet tega postopka, ni možna v naravi in da sta M. Z.v izgradnji

in A. na odvzetih delih zemljišča gradila tovarniške objekte, je

sodišče prve stopnje pravilno sporna zemljišča ocenilo kot nezazidana

komunalno opremljena stavbna zemljišča ob uporabi določbe 11. člena

Navodila, tako glede pogoja ustrezne oddaljenosti podržavljenih

zemljišč od javnega vodovoda oziroma priključka za preskrbo s pitno

vodo kot tudi glede lege podržavljenih zemljišč v 60 metrskem pasu.

Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da se šteje, da je

bilo zemljišče v danem primeru možno opremiti brez večjih stroškov,

četudi se ne nahajajo parcele v celoti v 60 metrskem pasu od javne

poti glede na to, da parcela predstavlja celoto in je potrebno, da

ima javno potno povezavo le na enem koncu, pri čemer pa ni odločilna

oddaljenost javne poti od posameznih delov parcele. Tako stališče pa

je kot pravilno potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v revizijski odločbi

opr.št. II Ips 521/2004 z dne 14.7.2005. Stališče, ki ga uveljavlja

pritožnik, da bi se moral del parcel, ki se ni nahajal v 60 metrskem

pasu ob javni dovozni poti, ki je priključena na javno cestno

omrežje, ceniti kot kmetijsko zemljišče, bi bilo v nasprotju s 7.

členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in

prostorskih enot, po katerem je parcela osnovna enota zemljiškega

katastra. Zato tudi ne morejo imeti posamezni deli parcel različnega

pravnega položaja. Ker je pritožba nasprotnega udeleženca

neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep

potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v

zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 677/2006
• VSL sodba II Cp 1545/99
• VSL sodba I Cp 1926/2000