VSL sodba II Cp 2142/2005

Jedro

Stanovanjska pravica prejšnjega imetnika te pravice preneha s

sklenitvijo najemne pogodbe, s smrtjo najemnika pa ugasne tudi iz

stanovanjske pravice transformirana pravica do neprofitne najemnine.

Uporabnik stanovanja je v takem primeru upravičen terjati sklenitev

najemne pogodbe za nedoločen čas, ne pa tudi za neprofitno najemnino.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne

tožbeni zahtevek, da mora toženec dr. S. S. s tožnico D. R. skleniti

najemno pogodbo za stanovanje z balkonom in pripadajočo kletjo v

stavbi na T., z vsebino, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane

sodbe, ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od prve sodbe dalje.

Tožnica mora tožencu v 15 dneh povrniti 165.080,00 SIT stroškov

postopka pred sodiščem prve stopnje ter 100.200,00 SIT stroškov

pritožbenega postopka.

Tožnica sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora

s tožnico skleniti najemno pogodbo za stanovanje v prvem nadstropju

stavbe na T., z balkonom in pripadajočo kletjo, za nedoločen in za

neprofitno najemnino, ter ji povrniti njene pravdne stroške z

obrestmi vred.

Toženec se je proti navedeni sodbi pravočasno pritožil. V pritožbi

uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje

očita, da je določena dejstva napačno ugotovilo in da so razlogi

izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Poudarja, da je lastnik

lahko omejen pri izvajanju svoje lastninske pravice le v korist

prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in uporabnika, ki je naveden

v najemni pogodbi. V pogodbi z dne 9.3.1992 je bila kot uporabnica

navedena samo tožnica, ne pa tudi njena hči V. R.. Poleg tega je s

sklenitvijo najemne pogodbe v letu 1992 prenehala stanovanjska

pravica prejšnje imetnice. Po 147. čl. SZ se pravica skleniti najemno

pogodbo prenese na uporabnika le, če je imetnik stanovanjske pravice

umrl pred sklenitvijo najemne pogodbe. Stanovanje je veliko 81 mý in

presega tožničine stanovanjske standarde, zato ni razlogov, ki bi

opravičevali omejitev toženčeve lastninske pravice. Toženec kot

najemodajalec ni denacionalizacijski upravičenec niti bivši lastnik

stanovanja, zato ne gre za primer iz 125. čl. SZ. Toženec je

upravičen do profitne najemnine, saj bi bil v nasprotnem primeru brez

podlage prikrajšan pri izvrševanju pravic, ki izvirajo iz lastninske

pravice in mu kot lastniku stanovanja pripadajo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da toženec napačno razume

zakonska določila. V 125. čl. SZ je bil posebej urejen status

imetnikov stanovanjske pravice v denacionaliziranih stanovanjih. Ni

pomembno, če toženec ni denacionalizaciski upravičenec. Toženec je

kupil nepremičnino, ki je obremenjena z najemno pravico bivšega

imetnika stanovanjske pravice za nedoločen čas in za neprofitno

najemnino. Sicer pa so pravni predniki lahko prenesli nanj le toliko

pravic, kot so jih imeli sami. Tožničina hči V. R. živi v spornem

stanovanju že od svojega rojstva. Tožnica kot najemnica bi lahko

kadarkoli, tudi s tožbo, zahtevala, da se hči vpiše kot uporabnica

stanovanja. Sicer pa so toženčeve trditve v pritožbi, ki se nanašajo

na V. R., nedopustna pritožbena novota. Tožnica zato predlaga

zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo kakšne absolutne

bistvene kršitve, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po

uradni dolžnosti. Prav tako ni podana smiselno zatrjevana kršitev

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Razlogi izpodbijane

sodbe so namreč jasni, razumljivi in vsebinsko skladni, tako da je

sodbo mogoče preizkusiti.

Pritožba ne pove, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo,

katera pa je ugotovilo napačno. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja je tako ostal neobrazložen. Po oceni

pritožbenega sodišča so bila v dokaznem postopku ugotovljena vsa

odločilna dejstva. Res pa je sodišče prve stopnje na celovito in

pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno

pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za sklenitev predlagane

najemne pogodbe. Tožnici je s tem priznalo več pravic, kot ji jih

glede na njen položaj uporabnice spornega stanovanja pripada po

Stanovanjskem zakonu (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 do 29/03) v

zvezi s 193. čl. istoimenskega novega zakona (Uradni list RS, št.

69/03).

Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje bila imetnica

stanovanjske pravice na spornem stanovanju zdaj pokojna J. L.,

tožničina teta. Ta je dne 9.3.1992 sklenila najemno pogodbo s

takratno lastnico stanovanja Občino. L.. V najemni pogodbi je bila

kot uporabnica stanovanja določena tožnica in dogovorjeno plačevanje

neprofitne najemnine. J. L. je umrla dne 28.11.2000, še preden je

bilo stanovanje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno upravičenki

I. Z., ki je nato dne 18.9.2002 sporno stanovanje prodala tožencu.

Zakonodajalec je položaj imetnikov stanovanjske pravice v

denacionaliziranih stanovanjih uredil posebej v 125. čl. SZ. Po 1.

odst. tega člena tako določila najemne pogodbe ostanejo v veljavi

tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije. Na to

zakonsko pravilo pa bi se lahko uspešno sklicevala le bivša imetnica

stanovanjske pravice, ki je sklenila najemno pogodbo z zavezanko za

vrnitev stanovanja. Toženec v zvezi s tem utemeljeno izpostavlja, da

je sporno stanovanje zdaj v zasebni lasti, zato mu po 2. odst. 150.

čl. SZ pripada profitna najemnina. Do neprofitne najemnine, ki jo

predpisuje 1. odst. 150. čl. SZ, so upravičeni samo tisti najemniki,

ki so sami bivši imetniki stanovanjske pravice na denacionaliziranih

stanovanjih. Stanovanjska pravica zdaj pokojne J. L. je s sklenitvijo

najemne pogodbe prenehala, z njeno smrtjo pa je ugasnila tudi iz

stanovanjske pravice transformirana pravica do neprofitne najemnine.

Potemtakem je tožnica kot uporabnica stanovanja v skladu s 1. odst.

56. čl. SZ upravičena terjati od toženca sklenitev najemne pogodbe za

nedoločen čas, ne pa tudi za neprofitno najemnino. SZ

denacionaliziranih stanovanj ne uvršča v kategorijo neprofitnih

stanovanj in tudi ne določa, da bi se privilegij neprofitne najemnine

s smrtjo bivšega imetnika stanovanjske pravice prenesel na ožje

družinske člane najemnika. Stališče izpodbijane sodbe, po katerem gre

v primeru iz 1. odst. 56. čl. SZ za prehod oziroma nadaljevanje

najemnega razmerja pod enakimi pogodbenimi pogoji, nima opore v

zakonu. Posledično je zgrešena tudi razlaga, da stanovanje, za

katerega je bila ob prehodu iz stanovanjskega v najemno razmerje na

podlagi 150. čl. SZ določena neprofitna najemnina, ostane neprofitno

tudi v primeru nadaljevanja najemnega razmerja z osebo, ki izpolnjuje

pogoje iz 1. odst. 56. čl. SZ.

Ker je torej pravica do neprofitne najemnine ugasnila s smrtjo bivše

imetnice stanovanjske pravice J. L., je lastninska pravica toženca

kot lastnika spornega denacionaliziranega stanovanja omejena le z

njegovo dolžnostjo, da s tožnico sklene najemno pogodbo za nedoločen

čas, ne pa tudi s tem, da mora biti najemnina neprofitna. Potemtakem

bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava

tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4.

točke 358. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 351. čl. istega zakona

toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da

je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker ostale trditve pravdnih strank, ki

sta jih podali v pritožbenem postopku, za odločitev niso bile

bistvene, jih sodišče ni posebej ocenjevalo.

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP v

zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. istega zakona. Ker je

pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je bilo treba

odločiti o stroških vsega postopka. Tožnica, ki je v pravdi propadla,

sama trpi svoje stroške, vključno s stroški za odgovor na pritožbo,

tožencu pa mora povrniti njegove pravdne stroške, kar velja tako za

stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbene

stroške. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni

list RS, št. 67/03) in Zakonom o sodnih taksah s takšno tarifo

(Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 48/90 do 73/03).

Toženčevi stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo skupaj

165.080,00 SIT, obsegajo pa stroške za sestavo odgovora na tožbo,

udeležbo na treh narokih, urnino, sestavo poročila stranki, plačilo

sodnih taks, 2% administrativnih stroškov in 20% DDV. Toženčevi

stroški za pritožbo pa znašajo 100.200,00 SIT in obsegajo stroške za

njeno sestavo z 20% DDV ter plačilo sodne takse. Podrobnejša

specifikacija pravdnih stroškov je razvidna iz stroškovnikov.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 197/99
• VSL sodba I Cp 279/2000
• VSL sklep I Cp 183/2000