VSL sodba II Cp 648/2004

Jedro

Posebna značilnost gradbene pogodbe (o gradbenih delih) je v tem, da

je končni rezultat izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja trajne

narave oz. da postane sestavina trajne dobrine. Ta lastnost je vzrok

določitve daljših jamčevalnih rokov za napake, vendar ne za vsakršnje

napake (po določbi 641. čl. ZOR dve leti, enako kot pri podjemni

pogodbi), pač pa le za take, ki škodujejo solidnosti gradnje (1.

odst. 644. čl. ZOR: 10 let od izročitve in prevzema del). Vzrok za

napake v solidnosti gradnje niso nujno samo gradbena dela v ožjem

pomenu oz. taka, ki povzročijo nevarnost za stabilnost in varnost

objekta, temveč tudi druge vrste del, npr. krovsko kleparska (tako

dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba,

Ljubljana, 2004, 3. knjiga).

 

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom (točka I) zaradi umika tožbe v

tistem delu, kjer je opredeljen tožbeni zahtevek za plačilo

2.376.733,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila s povrnitvijo pravdnih stroškov, postopek ustavilo, s sodbo

(točka II) pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati

1.857.285,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.4.1998 do

plačila in mu povrniti 1.474.831,00 SIT pravdnih stroškov s

pripadajočimi obrestmi, vse v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oz. da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Zlasti graja uporabo materialnega prava, ker vztraja,

da v konkretnem primeru ni šlo za sklenjeno gradbeno pogodbo, pač pa

le za pogodbo o delu, za iz nje izvirajoče napake pa toženec ne

jamči, ker so se pokazale po izteku jamčevalnega roka. Položitev

kritine oz. prekritje strehe namreč ne more predstavljati gradnje.

Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje,

saj je tožencu pripisalo odgovornost za izdelavo in napake celotnega

ostrešja. Gre za protispisno ugotovitev, ki predstavlja absolutno

bistveno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Očita še

pristransko sojenje, saj sodišče ni pridobilo projekta za ostrešje

(ki ga ni izdelal toženec, niti ga ni nikoli videl), podatka o

tesarju in njegovem plačilu, druge relevantne podatke o gradnji

tožnikove hiše, njegovi lastni odgovornosti za izbiro izvajalcev ipd.

Sodba je zato pomanjkljiva. Izvedenec J. je samo prekrivanje strehe

označil kot pravilno, sodišče pa gre mimo tega mnenja. Bistveno je,

da je toženec na streho tožnika prišel, ko je bilo celotno ostrešje

že izdelano, le letve niso bile položene. Do zamakanja prihaja zaradi

napačne konstrukcije ostrešja, ne pa zaradi napak pri položitvi

kritine, zato je nemoralno, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Najprej podaja mnenje, da

pritožba izpodbija le stroškovno odločitev, ne pa odločitve o glavnem

zahtevku in predlaga zavrnitev tako opredeljene pritožbe. Iz

previdnosti, če bi pritožbeno sodišče pritožbo štelo, kot da

izpodbija glavno odločitev, pa nasprotuje v pritožbi podanemu mnenju,

da ni šlo za gradbeno pogodbo, prav tako pa ocenjuje zaključke

sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne. Če je pritožnik menil,

da je sojenje pristransko, bi lahko zahteval izločitev sodnika, česar

pa ni storil, saj tovrstne trditve nimajo nobene resne osnove. Zato

tožnik predlaga, da se pritožba zavrne tudi glede izpodbijanja

odločitve o glavnem zahtevku. Priglaša stroške sestave odgovora na

pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej o vprašanju obsega izpodbijanja, ki ga je izpostavil odgovor

na pritožbo. Pritožbeno sodišče dikcije pritožbe, ko predlaga

stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka, ne šteje kot omejitev

pritožbenega preizkusa. Najprej namreč pritožba navede, da izpodbija

sodbo (in ne npr. stroškovnega sklepa), sporna dikcija pa je navedena

le v pritožbenem predlogu, ki sploh ni obvezna sestavina pritožbe in

sodišče nanj seveda ni vezano. Poleg navedenih razlogov pa nadaljnja

sporna dikcija predlaga podredno razveljavitev sodbe sodišča prve

stopnje (in ne stroškovnega sklepa), tako da sploh ni dileme o obsegu

pritožbenega izpodbijanja.

Očitane procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Ur.l. RS 36/2004,69/2005 - odločba USRS;

nadalje ZPP) sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pri ugotovitve obsega

odgovornosti oz. nalog tožene stranke je potrebno izpostavljeno

obrazložitev sodbe brati v celotnem relevantnem kontekstu in ne le

posamičen stavek. Sodišče prve stopnje je omejilo toženčevo

sodelovanje pri dajanju navodil tesarju na navodilo o polaganju

letev, saj česa več tožeča stranka tudi ni trdila oz. dokazovala.

Zato pritožbena trditev ne predstavlja procesne kršitve, pač pa

zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Tudi ta pritožbeni razlog pa ni utemeljen, saj celoten obseg škode

izvira iz napake, za katero je toženec odgovoren (pri čemer ne gre za

odgovornost za celotno ostrešje), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Ključno vprašanje materialnega prava, ki predstavlja predpostavko za

nadaljnja vprašanja obsega odgovornosti, je, ali je polaganje

kritine in izdelavo kleparskih del na ostrešju moč šteti za gradnjo v

smislu določbe 631. čl. v času oprave del veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih (nadalje ZOR), ki se za razmerja, ki so

nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS št.

83/01) še vedno uporablja (1060. čl. OZ). Resnično je sodna praksa

glede tega vprašanja različna in odvisna od vsakega posamičnega

primera, s čimer se je soočilo tudi sodišče prve stopnje. Prav to pa

zahteva, da sodišče v vsakem posamičnem in konkretnem primeru

ugotovi, ali je opravljeno delo takega in tolikšnega pomena za

celoten objekt, da predstavlja del gradbe, ali pa gre za le za manjši

poseg, ki na celotno zgradbo nima tolikšnega vpliva in se šteje le za

pogodbo o delu. Smisel posebne ureditve gradbene pogodbe je v njenem

dolgoročnem učinku, zato tudi daljši jamčevalni roki, pomembni za

rešitev te pravde. Če bi namreč konkretnega posla ne opredelili za

"druga gradbena dela" v smislu določbe 631. čl. ZOR, je namreč

potrebno ugotoviti, da jamčevalne sankcije ne pridejo v poštev, saj

jamčevanja po podjemni pogodbi za skrite napake, ki se pojavijo po

poteku dveh let od prevzema opravljenega dela, ni več. Samo od

odgovora na vprašanje, ali sta prekrivanje strehe in kleparska dela,

ki jih je toženec opravil na tožnikovi nepremičnini, gradbeno delo,

ki vpliva na solidnost zgradbe, je odvisna usoda celotnega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je namreč za nadaljnje roke (grajanja napake,

pravočasnost vložitve tožbe) že ugotovilo, da so izpolnjeni.

Posebna značilnost gradbene pogodbe (o gradbenih delih) je v tem, da

je končni rezultat izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja trajne

narave oz. da postane sestavina trajne dobrine. Ta lastnost je vzrok

določitve daljših jamčevalnih rokov za napake, vendar ne za vsakršnje

napake (po določbi 641. čl. ZOR dve leti, enako kot pri podjemni

pogodbi), pač pa le za take, ki škodujejo solidnosti gradnje (1.

odst. 644. čl. ZOR: 10 let od izročitve in prevzema del). Vzrok za

napake v solidnosti gradnje niso nujno samo gradbena dela v ožjem

pomenu oz. taka, ki povzročijo nevarnost za stabilnost in varnost

objekta, temveč tudi druge vrste del, npr. krovsko kleparska (tako

dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba,

Ljubljana, 2004, 3. knjiga). Da je kritina (streha) tak del objekta,

ki vpliva na solidnost celotne zgradbe, je razvidno že iz tega, da je

za samo kritino (material) s strani proizvajalca dana daljša

garancija, za to stališče pa govori tudi že sam namen strehe, da

varuje celotno zgradbo in jo ščiti pred vplivi, ki bi vplivali prav

na stabilnost zgradbe. Streha oz. kritina naj bi služila svojemu

namenu dalj časa, dolžina jamčevalnega obdobja mora ustrezati

obdobju, v katerem mora objekt opravljati svojo funkcijo, ne da bi se

na njem ob normalni uporabi pokazale napake (tako Plavšak, str. 1046

in odločba VGSH, Pž 2665/87). Nedvomno je za kritino značilno, da

mora vzdržati vsaj 10 let normalne rabe brez napak, v konkretni

pravdi pa po izvedenčevem mnenju do zamakanja tudi ni prišlo zaradi

uveljavljanega zunanjega vzroka, smrekovih iglic, pač pa ravno zaradi

napak v položitvi kritine in zlasti obrob in izvedbe slemena.

Glede obsega odgovornosti oz. vprašanja, katera škoda je v sferi

toženca, pa se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedenska mnenja, ki

so v bistvenem očitku vsa tri enotna. Toženec ni pravilno izvedel

slemena strehe in grebena delnih čopov, slab je bil vrvični zaris,

ugotovljeno je bilo nepravilno naleganje plošč na letve, toženec ni

pravilno izdelal obrob: čelnih in dimniških ter žlebov (neposredna

škoda iz jamčevanja, pri kateri se vzročna zveza domneva, odgovornost

pa je objektivna, oškodovanec mora dokazati le obstoj škode),

nadomestitev oz. odprava naštetih napak pa pomeni, da je potrebno

zamenjati tudi celotno kritino s spremljajočimi deli (gre za

refleksno škodo po 5. odst. 620. čl. ZOR, za katero se zahteva tudi

odgovornost povzročitelja, ki pa jo je sodišče prve stopnje ugotovilo

in ni prerekana).

Tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen nazadnje in o katerem je

sodišče prve stopnje razsodilo, je zahtevek za plačilo zneska, ki je

potreben zato, da se odpravijo napake in refleksna škoda, nastala na

drugih dobrinah tožnika zaradi odprave napak. Pri grajanih napakah

gre za odpravljivo napako, za katero je naročnik dolžan prevzemniku

dovoliti, da jo odpravi (delo ni neuporabno), na kar je bil toženec

pozvan, vendar v danem roku napake ni ustrezno odpravil, zato je

tožnik upravičeno zahteval, da mu toženec vnaprej plača stroške,

potrebne za odpravo napak (jamčevalni zahtevek po 3. odst. 620. čl.

ZOR v zvezi s 641. čl. ZOR). Ta znesek je izračunal izvedenec,

toženec ga v pritožbi ne izpodbija.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in

celotno škodo (jamčevalno in navadno poslovno - refleksno) naložilo v

plačilo toženi stranki.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti sodišče

prve stopnje ni zagrešilo katere od kršitev, na katere je treba

paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno

sodišče po določbi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo.

V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka

na povrnitev stroškov pritožbenega postopka

(1. odst. 165. čl. ZPP).

Odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni ovrednotilo kot za pravdo

potrebnega stroška v smislu omejitve po 1. odst. 155. čl. ZPP, zato

stroške njegove sestave in ostale priglašene stroške nosi tožeča

stranka sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep Cpg 204/94
• VSL sodba I Cpg 378/2004
• VSL sodba in sklep I Cpg 521/2010