VSL sklep II Cp 1660/2005

Jedro

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zgoraj navedeni zapuščinski zadevi izdalo

sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo, kaj spada v zapuščino, za

dediče pa je razglasilo zapustničinega vdovca J. N., hčerko M. V.

B. in hčerko B. Ž., vsakega do 1/3 zapuščine. Ugotovilo je tudi, da

je zapustničina hči M. V. B. od zapustnice prejela darilo, in sicer

1/2 nepremičnin parc. št. 1725/1 in 1725/2 k.o. N. J., kar med dediči

ni sporno. Ugotovilo je, da je zapustničina hčerka B. Ž.

uveljavljala, naj se v dedni delež zapustničine hčerke M. V. B.

darilo vračuna, hkrati pa je tudi sprejelo odločitev o tem, da se

navedeno darilo vračuna M. V. B. v njen dedni delež.

Zoper sklep se pritožuje dedinja B. Ž. iz vseh pritožbenih razlogov,

zlasti zaradi napačne uporabe materialnega prava, to je določb Zakona

o dedovanju (ZD). Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da sodišče

ni odločilo, kako naj se dedinji vračunanje darila izvrši.

Pomanjkljivo je zapisano, katero premoženje sodi v zapuščino. Ni

zapisano, da tudi vrnjeno darilo sodi v zapuščino. Če se ne vrača v

zapuščino, bi moralo biti določeno, kako naj se vračuna. Napačen je

zadnji odstavek druge točke izreka sklepa, ker nima izvedbe

ugotovitve, da se M. V. B. v njen dedni delež vračuna darilo. Očitno

je sodišče štelo, da gre za idealno kolacijo, zato bi moralo opraviti

izračune in ugotoviti prikrajšanje nujnega deleža in odločiti o

vračilu darila tako, da bo nujni delež B. Ž. dopolnjen. Pri delitvi

se vračunanje darila ne bo moglo upoštevati, ker ni odločeno, da se

darilo vrne v zapuščino in tudi ni odločeno, da mora dedinja M. V.

B. izplačati denarni znesek v višini prikrajšanja nujnega deleža.

Sklep o dedovanju je pomanjkljiv in v nasprotju z določbami Zakona o

dedovanju. Glede na cenitev zapuščine, ki je bila opravljena v

zapuščinskem postopku, je bilo pričakovati, da bo sodišče odločilo o

vrednosti, ki bi dedinji B. Ž. pripadalo. Cenitev naj bi služila

morebitnem dednemu dogovoru, do katerega pa ni prišlo, ali pa

pravilni odločitvi sodišča glede na prikrajšanje nujnega deleža,

česar izrek sklepa ne zajema.

Pritožba ni utemeljena.

V 162. ZD je določeno, da v zapuščinskem postopku ugotovi sodišče,

kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo

zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem,

volilojemnikom in drugim osebam. Izpeljava te določbe je tudi 214.

čl. istega zakona, ki določa vsebino sklepa o dedovanju. V 2. odst.

navedenega člena je določeno, kaj mora sklep obsegati. Poleg osebnih

podatkov pokojnika, dediča in volilojemnikov mora sklep obsegati

navedbo nepremičnin s podatki iz zemljiških knjig ter navedbo

premičnin, sklicujoč se popis; glede dedičev razmerje dediča do

zapustnika, in, ali deduje kot zakoniti ali kot oporočni dedič; če je

več dedičev, pa tudi njihov dedni delež. Poleg tega mora biti

odločeno, ali je določitev dediča odložena in, ali je iz določenih

razlogov odložena tudi dedičeva pravica. V 3. odst. istega člena je

določeno, da če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno

predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v

sklepu o dedovanju.

Upoštevaje zgoraj povedano se izkaže da izpodbijanemu sklepu ni

mogoče nič očitati, saj je o vprašanjih, o katerih je v smislu zgoraj

povedanega treba odločiti v zapuščinskem postopku, sodišče prve

stopnje odločilo. Glede na vsebino pritožbe pa navedena vprašanja

tudi niso sporna. Sodišče prve stopnje bo po določbi 216. čl. ZD

uradoma odredilo vknjižbo skupne lastnine dedičev glede na 1. odst.

145. čl. ZD v zvezi z 72. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Res je sicer, da sodna praksa v zapuščinskih postopkih doslej

praviloma zgoraj navedenih določb ni dosledno uporabljala, pač pa so

se v zapuščinskih postopkih reševala tudi vprašanja vračunanja daril,

kot tudi vprašanje delitve dediščine tako, da je bilo s sklepom o

dedovanju odločeno tudi o teh vprašanjih, če med dediči ni bilo take

vrste spora, zaradi katerega bi bila potrebna napotitev na pravdo.

Delitve dediščine v smislu določb 144. in 145. čl. ZD so bile torej

opravljene že v zapuščinskem postopku. Vendar pa v teoriji ni sporno,

da delitev dediščine ni stvar zapuščinskega postopka, razen če pride

do dogovora, kot tudi ni sporno, da se darila vračunajo šele ob

delitvi (glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS,

1991, stran 85, 86, dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev,

Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 168 in 169 glede vprašanja

skupnosti dedičev in delitve, stran 171 glede vračunanja daril, o tej

problematiki tudi sodba VS RS II Ips 357/2003 v računalniški evidenci

sodne prakse).

Povedano pomeni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno

odločilo, ko je sklenilo, da se bo o vračunanju daril odločalo v

postopku delitve zapuščine. S tem je v pretežni meri odgovorjeno tudi

na pritožbene trditve. V obravnavani zadevi iz podatkov v spisu

izhaja, da dedinja M. V. B. ni izkoristila pravice, ki ji jo daje 1.

odst. 51. čl. ZD, po katerem ima dedič pravico podarjeno stvar vrniti

v zapuščino. V tem obsegu so torej pritožbene trditve neupoštevne,

saj je vrnitev darila v zapuščino pravica in ne dolžnost dediča. O

načinu vračunanja darila in volila pa sicer govorijo določbe 48. čl.

ZD, ko se torej vračunanje opravi vrednostno, torej z idealno

kolacijo. To, kar zahteva pritožba, se torej nanaša na delitev

dediščine na vprašanje načina vračunanja in izvedbe le tega. Kot je

bilo že pojasnjeno, bi sodišče prve stopnje o vsem, kar je pritožbi

sporno, lahko odločalo, če bi med dediči prišlo do delitve dediščine.

V takem primeru bi torej to upoštevalo v sklepu o dedovanju po že

navedenem 3. odst. 214. čl. ZD.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo neutemeljeno pritožbo treba

zavrniti in sklep potrditi (353. čl. Zakona o pravdnem postopku v

zvezi s 163. čl. ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1889/98
• VSK sklep Cp 1336/99
• VSK sklep I Cp 438/2007