VSL sodba II Cp 1581/2004

Jedro

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih

lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom

financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev

plačila kredita in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o

prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba

in kreditna pogodba med seboj povezani.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo vmesni

ugotovitveni zahtevek, da se ugotovi, da je bila kreditna pogodba št.

2190/01 z dne 10.5.2001, sklenjena med tožečo stranko kot

kreditojemalcem (pravilno kreditodajalcem) in kreditojemalcem J.

N., razdrta oziroma odpovedana z dnem vložitve tožbe, to je

26.9.2001; zavrnilo podredni vmesni ugotovitveni zahtevek, da se

ugotovi, da je bila navedena pogodba razdrta oziroma odpovedana z

dnem vročitve tožbe prvotožencu, to je 5.10.2001; zavrnilo tožbeni

zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni solidarno

in nerazdelno tožeči stranki v roku osem dni plačati znesek

3.532.458,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2001 do

plačila ter povrniti pravdne stroške z obrestmi in odločilo, da je

tožeča stranka dolžna prvotožencu in drugotožencu v roku petnajst dni

povrniti njune stroške pravdnega postopka v višini 246.252,96 SIT.

Zoper sodbo se tožeča stranka pravočasno pritožuje zaradi napačno in

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje

napačno zaključuje, da je bila med dobaviteljem A. S., d.o.o. in

tožečo stranko sklenjena pogodba, na podlagi katere sta bili prodajna

in kreditna pogodba povezani. Dejstvo je, da praktično vsi prodajalci

vozil v Sloveniji ponujajo različne kreditne aranžmaje, ki jih bodisi

ponujajo sami ali pa preko družb, ki se ukvarjajo z leasing posli in

dajanjem kreditov za nakup vozil. Tu pa ne gre za posebne pogodbene

odnose med "leasing hišami" ter prodajalci avtomobilov. Brez dvoma

imata obe stranki interes prodati svoj produkt, vendar poslovna

povezanost nikakor ne dosega oblike, ko bi ena pogodbena stranka

lahko v civilnopravnem smislu odgovarjala za obveznosti druge. Tako

ni mogoče zaključiti, da bi lahko dajalec kredita jamčil za

odgovornosti dobaviteljev vozila. V splošnih pogojih h kreditni

pogodbi se res navaja "trgovski dogovor", vendar to ne dokazuje

obstoja pogodbe o poslovnem sodelovanju, na katerega nakazuje tekst

16. člena Zakona o potrošniških kreditih. Sodišče je tudi spregledalo

dejstvo, da lastnik oziroma dobavitelj vozila Land Cruiser ni bila

A. S., d.o.o., temveč tretja oseba, s katero tožeča stranka ni imela

nič. Prav to je izpovedala priča E. P., ko je navedla, da navedena

avtohiša prejete kupnine ni plačala lastniku vozila, ki ji zaradi

tega vozila ni hotel izročiti. Resnični prodajalec vozila je bila

torej tretja oseba, A. S., d.o.o. pa je odigrala le vlogo posrednika.

Šlo je namreč za rabljeno vozilo. Tožena stranka tudi ni predložila

nikakršne pogodbe o prodaji oziroma nakupu vozila, ki naj bi jo

sklenila s prodajalcem vozila. Tožena stranka ugovarja neizpolnitev

dobave, pri tem pa sodišču ne ponudi nobenega dokaza o tem, kaj se je

sploh s prodajalcem vozila dogovorila. Sodbe tudi s tega stališča ni

mogoče preveriti. Prodajalec predmetnega vozila bi lahko bil samo

lastnik vozila. Poleg tega se ne sme spregledati tudi dejstvo, da se

je toženec J. N. za nakup vozila samostojno odločil še preden je

sploh zaprosil za kredit pri tožeči stranki.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O obstoju prodajne pogodbe med prvotožencem kot kupcem avtomobila in

A. S., d.o.o., kot prodajalcem, tožeča stranka med postopkom pred

sodiščem prve stopnje ni izrazila nobenih pomislekov, kakor tudi ne o

tem, da je ta avtohiša nastopala kot prodajalec in ne kot posrednik.

Nasprotno, sama je v tožbi in nadalje A. S. označevala kot prodajalca

vozila. Sodišče prve stopnje se tako upravičeno ni spuščalo v

dokazovanje nespornih dejstev (214. člen Zakona o pravdnem postopku -

ZPP). Te pritožbene navedbe poleg tega predstavljajo tudi nedovoljeno

pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Kako naj bi dejstvo, da

se je prvi toženec za nakup vozila odločil še predno je zaprosil za

kredit pri tožeči stranki, vplivalo na pravilnost odločitve, pritožba

ne pojasni, kakšne povezave pritožbeno sodišče ne vidi.

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih

(Ur. list RS, št. 70/2000-ZPotK) lahko potrošnik v primeru, če sklene

kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu

kredita ugovarja zavrnitev plačila in uveljavlja druge ugovore, ki

izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v

primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Pritožbene navedbe skušajo izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje,

da je bila v konkretnem primeru podana zveza med prodajno pogodbo in

kreditno pogodbo, upoštevaje zakonsko domnevo iz 2. odst. 16. člena

ZPotK. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema in se v celoti

sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot svoje.

Ne samo, da o obstoju takšnega dogovora govori že 1. člen Splošnih

pogojev (priloga A5), temveč je njegov obstoj jasno potrdila tudi

priča E. P., zaposlena pri tožeči stranki (glej obrazložitev sodbe

stran 10 in 11). Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi

na 4. in 5. točko sporne kreditne pogodbe, priloga A5 (primerjaj

določbe 2. odst. 16. člena ZPotK). Pavšalne pritožbene navedbe o

kreditnih aranžmajih med "leasing hišami" ter prodajalci avtomobilov,

te jasne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne morejo izpodbiti. Ker

je v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj iz 3. odst. 16. člena

ZPotK (prvotoženec je zahteval izpolnitev obveznosti s strani

A. S.), je ob uporabi tudi določbe 2. odst. 143. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, ZOR, sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da tožena stranka utemeljeno zavrača plačilo kredita, ki

ga je tožeča stranka nakazala neposredno prodajalcu, saj prodajalec

svojega dela obveznosti po prodajni pogodbi ni izpolnil (avtomobila

ni dobavil). Pravilni so tudi nadaljnji zaključki sodišča prve

stopnje, da načeloma v dvostranskih pogodbah nobena stranka ni dolžna

izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni oziroma ni

pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti (1. odst. 122. člena

ZOR), in da je glede na to, da je postala izpolnitev obveznosti

prodajalca (kot pravna oseba ne obstoji več) dejansko nemogoča, s tem

(ne glede na to, ali je prodajalec za nemožnost izpolnitve odgovoren

ali ne), ugasnila tudi obveznost tožene stranke (1. odst. 137. člena

in 1. odst. 139. člena ZOR). Pravilno je zato tožbeni zahtevek

zavrnilo. Pravilni in zakoniti so tudi razlogi sodišča prve stopnje

za zavrnitev obeh vmesnih ugotovitvenih zahtevkov v zvezi z razdrtjem

oziroma odpovedjo kreditne pogodbe, ki jih tožeča stranka s pritožbo

tudi ne izpodbija.

Pritožba tožeče stranke je glede na povedano neutemeljena, zato jo je

pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen

ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Ker odgovor tožene

stranke na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno

pripomogel, tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odst. 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1443/2004
• VSK sklep Cp 580/2007
• VSK sklep I Cp 1312/2005