<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1701/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1701.2004
Evidenčna številka:VSL50951
Datum odločbe:16.11.2005
Področje:pogodbeno pravo
Institut:promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev - soglasje strank

Jedro

Soglasje tretjega pri sklepanju pravnih poslov je možno v dveh

oblikah, in sicer kot dovoljenje ali kot odobritev, razlika pa je v

časovnem trenutku, v katerem mora biti soglasje dano. Dovoljenje mora

biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo (sicer ta nima

učinkov), odobritev pa se da naknadno, in v primeru, da je odobritev

dana, šteje pogodba za sklenjeno od takrat, ko je med strankama

doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi pogodbe z

odložnim pogojem), če pa je odklonjena, pa je sklenjena pogodba (ki

dotlej medsebojno veže pogodbeni stranki) brez učinka in sta

pogodbeni stranki prosti.

 

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 21.05.2004, opr.

št. xy, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval,

naj toženca z njim skleneta kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere

bo postal lastnik nepremičnine, parc. št. a, v naravi gozd površine

8873 m2, ki je vpisan pri vl. št. b, k. o. V., in sicer po ceni

390,00 SIT za m2, torej za kupnino 3.460.770,00 SIT, ter mu izstaviti

zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal

v zemljiško knjigo kot lastnik. Sodišče je tožniku naložilo, da

tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 279.400,00 SIT, v

roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnjo se pravočasno pritožuje tožnik, ki

navaja, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi jasno takrat, ko sta

toženca odgovorila na tožbo. Takrat tudi posel med tožencema in R.

d.o.o. ni bil odobren. Po takratnih predpisih je bilo jasno, da je

tožnik prednostni upravičenec do nakupa zemljišča, ki sta ga toženca

ponudila v prodajo. Tožnik je svoj status izkazal že ob vložitvi

tožbe in je imel glede na potrdilo, ki ga sodišče ne omenja in ne

ocenjuje, prednost za nakup. Nadalje navaja, da je edina razlika v

dejanskem stanju ta, da se v času trajanja postopka spremenil

kmetijski zakon. Toženca po takrat veljavnih predpisih pogodbe ne bi

mogla izvesti, saj podjetje R. d.o.o. ne bi moglo biti kupec. Sodišče

prve stopnje torej pri odločanju ni uporabilo določb takrat

veljavnega zakona, ampak je za odločanje uporabilo materialne

predpise in stanje, ki je nastalo po vloženi pobudi za prodajo. Tudi

odobritev posla, ki jo sodišče omenja, nima nobene zveze, saj tudi

upravni organ ni upošteval začetka upravnega postopka. Nadalje tožnik

še navaja, da bi sodišče, če bi vodilo postopek tako, kot mu nalaga

sodni red, zadevo zaključilo pred 17.04.2003, tj. pred sprejetjem

novega zakona, saj je dejansko stanje to dopuščalo. Sodišče prve

stopnje je obšlo materialne predpise, ki so bili veljavni v času

ponudbe, pri čemer je več kot jasno, da po takrat veljavnih predpisih

posel, ki ga opisujeta toženca, ne bi bil odobren. To smiselno izhaja

tudi iz novega zakona, ki določa, da se začeti postopki zaključijo v

skladu z obstoječim zakonom. Tudi novi zakon pa postavlja pogoje, ki

jih tožnik izpolnjuje v večjem obsegu kot kupec. Za odobritev posla

pa nima nobenega pomena obdobje med obema zakonoma. Sodišče bi moralo

tudi zavzeti stališče do ničnosti posla med tožencema in R., saj sta

toženca posel izvedla kljub tekočemu sodnemu postopku, ob tem pa je

sodišče zavrnilo predloge tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo

vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev

pritožbenih stroškov.

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da sta toženca pri Upravni enoti K. ponudila v

prodajo kmetijsko zemljišče, tožnik pa je njuno ponudbo sprejel in ju

pozval k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, vendar toženca na njegovo

zahtevo nista odgovorila, zato zahteva, naj sodišče odloči, da sta mu

toženca dolžna prodati ponujeno zemljišče za določeno kupnino in

izstaviti zemljišknjižno listino. Pogodba, ki sta jo toženca sklenila

z R. d.o.o. in s katero sta temu prodala to zemljišče, katerega

prodajo sedaj zahteva tožnik, pa je nična, ker ni bila sklenjena v

skladu z veljavnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka

ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva:

- toženca sta na podlagi ponudbe za prodajo zemljišča sklenila

kupoprodajno pogodbo z R. d.o.o.;

- upravna enota je vlogo R. d.o.o. za odobritev pravnega posla, tj.

kupoprodajne pogodbe, zavrgla, sklep o zavrženju pa je postal

pravnomočen.

V času sklenitve pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. je promet

s kmetijskimi zemljišči v III. poglavju urejal Zakon o kmetijskih

zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/1996, v nadaljevanju ZKZ). Pod pojmom

"promet s kmetijskimi zemljišči" je zakon opredelil prenos lastninske

pravice s pravnimi posli med živimi in za primer smrti (1. odstavek

17. člena ZKZ). Ob tem je določal, da je pravni posel glede

kmetijskega zemljišča možen le z odobritvijo upravne enote (1.

odstavek 19. člena ZKZ), odobritev pa se ne da v primerih, naštetih v

3. odstavku 19. člena ZKZ. Tožnik je v postopku navajal, da je pravni

posel glede kmetijskega zemljišča ničen, dokler ga upravna enota ne

odobri. To tožnikovo stališče je materialnopravno zmotno, saj pogodba

medsebojno zavezuje pogodbeni stranki od trenutka, ko se sporazumeta

o bistvenih sestavinah (primerjaj 26. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih oziroma 15. člen Obligacijskega zakonika), in se v primeru,

kadar zakon predpisuje odobritev tretje osebe (konkretno upravne

enote) ter je ta odobritev dana, šteje za sklenjeno od takrat, ko je

med strankama doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi

pogodbe z odložnim pogojem; gl. Plavšak, N. in drugi, Obligacijski

zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 222). Sklenjena pogodba je

brez učinka le takrat, kadar tretji odobritev odkloni. Tožnik očitno

ne razlikuje med institutoma dovoljenja in odobritve: pri obeh gre za

sodelovanje (soglasje) tretje osebe pri sklepanju pravnega posla,

vendar s to razliko, kdaj (časovna komponenta) mora biti to soglasje

dano. Dovoljenje mora biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo

(sicer ta nima učinkov), odobritev pa se da naknadno in učinkuje

tako, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj. Če bi torej

tožnik hotel uspeti s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi moral tedaj

dokazati (dokazno breme je na njem), da upravna enota ni odobrila

pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. oziroma ga je odklonila,

tega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel

dokazati. Tekom pravdnega postopka je namreč prišlo, kar v

obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnjuje sodišče prve

stopnje, do naslednje pravne situacije: Ustavno sodišče je z odločbo

opr. št. U-I-266/98 razveljavilo III. poglavje ZKZ, in sicer z

učinkom razveljavitve po izteku enega leta. V trenutku, ko je

razveljavitev pričela učinkovati, tj. 29.03.2003, zakonodajalec še ni

sprejel novih pravil o prometu s kmetijskimi zemljišči (ta so stopila

v veljavo 17.04.2003). V času med 29.03. in 17.04.2003 torej ni

obstajala zakonska določba, ki bi v prometu s kmetijskimi zemljišči

zahtevala odobritev upravne enote - iz tega razloga je upravna enota

vlogo R. d.o.o. tudi zavrgla. Ker je odločitev o zavrženju vloge R.

d.o.o. postala pravnomočna, je izključena tudi uporaba določb novih

pravil, določenih v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o

kmetijskih zemljiščih (Ur. List RS, št. 36/2003, ZKZ-B). Iz

povedanega sledi, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da

je bil v navedenem časovnem obdobju promet s kmetijskimi zemljišči

prost. Povedano drugače: v trenutku, ko je upravna enota zavrgla

vlogo R. d.o.o. za odobritev kupoprodajne pogodbe med njim in

tožencema, je ta pričela pravno učinkovati, in sicer za nazaj, od

dne, ko sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah.

Ker tožnik ni uspel dokazati, da je upravna enota odobritev pravnega

posla med tožencema in R. d.o.o. odklonila, je sodišče prve stopnje

ravnalo pravilno in njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega tožnikovo pritožbo v

skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve

stopnje potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njegove pritožbe.

 


Zveza:

ZOR člen 26, 26. ZKZ člen 17, 17/1, 17/2, 19, 19/1, 17, 17/1, 17/2, 19, 19/1. OZ člen 15, 15.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjkyMg==