VSL sodba II Cp 1701/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1701.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50951 |
Datum odločbe: | 16.11.2005 |
Področje: | pogodbeno pravo |
Institut: | promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev - soglasje strank |
Jedro
Soglasje tretjega pri sklepanju pravnih poslov je možno v dveh
oblikah, in sicer kot dovoljenje ali kot odobritev, razlika pa je v
časovnem trenutku, v katerem mora biti soglasje dano. Dovoljenje mora
biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo (sicer ta nima
učinkov), odobritev pa se da naknadno, in v primeru, da je odobritev
dana, šteje pogodba za sklenjeno od takrat, ko je med strankama
doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi pogodbe z
odložnim pogojem), če pa je odklonjena, pa je sklenjena pogodba (ki
dotlej medsebojno veže pogodbeni stranki) brez učinka in sta
pogodbeni stranki prosti.
Izrek
1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.
2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 21.05.2004, opr.
št. xy, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval,
naj toženca z njim skleneta kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere
bo postal lastnik nepremičnine, parc. št. a, v naravi gozd površine
8873 m2, ki je vpisan pri vl. št. b, k. o. V., in sicer po ceni
390,00 SIT za m2, torej za kupnino 3.460.770,00 SIT, ter mu izstaviti
zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal
v zemljiško knjigo kot lastnik. Sodišče je tožniku naložilo, da
tožencema povrne njune pravdne stroške v višini 279.400,00 SIT, v
roku 15 dni pod izvršbo.
Zoper sodbo sodišča prve stopnjo se pravočasno pritožuje tožnik, ki
navaja, da je bilo dejansko stanje v tej zadevi jasno takrat, ko sta
toženca odgovorila na tožbo. Takrat tudi posel med tožencema in R.
d.o.o. ni bil odobren. Po takratnih predpisih je bilo jasno, da je
tožnik prednostni upravičenec do nakupa zemljišča, ki sta ga toženca
ponudila v prodajo. Tožnik je svoj status izkazal že ob vložitvi
tožbe in je imel glede na potrdilo, ki ga sodišče ne omenja in ne
ocenjuje, prednost za nakup. Nadalje navaja, da je edina razlika v
dejanskem stanju ta, da se v času trajanja postopka spremenil
kmetijski zakon. Toženca po takrat veljavnih predpisih pogodbe ne bi
mogla izvesti, saj podjetje R. d.o.o. ne bi moglo biti kupec. Sodišče
prve stopnje torej pri odločanju ni uporabilo določb takrat
veljavnega zakona, ampak je za odločanje uporabilo materialne
predpise in stanje, ki je nastalo po vloženi pobudi za prodajo. Tudi
odobritev posla, ki jo sodišče omenja, nima nobene zveze, saj tudi
upravni organ ni upošteval začetka upravnega postopka. Nadalje tožnik
še navaja, da bi sodišče, če bi vodilo postopek tako, kot mu nalaga
sodni red, zadevo zaključilo pred 17.04.2003, tj. pred sprejetjem
novega zakona, saj je dejansko stanje to dopuščalo. Sodišče prve
stopnje je obšlo materialne predpise, ki so bili veljavni v času
ponudbe, pri čemer je več kot jasno, da po takrat veljavnih predpisih
posel, ki ga opisujeta toženca, ne bi bil odobren. To smiselno izhaja
tudi iz novega zakona, ki določa, da se začeti postopki zaključijo v
skladu z obstoječim zakonom. Tudi novi zakon pa postavlja pogoje, ki
jih tožnik izpolnjuje v večjem obsegu kot kupec. Za odobritev posla
pa nima nobenega pomena obdobje med obema zakonoma. Sodišče bi moralo
tudi zavzeti stališče do ničnosti posla med tožencema in R., saj sta
toženca posel izvedla kljub tekočemu sodnemu postopku, ob tem pa je
sodišče zavrnilo predloge tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče
pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu
zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo
vrne v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev
pritožbenih stroškov.
Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik v tožbi navaja, da sta toženca pri Upravni enoti K. ponudila v
prodajo kmetijsko zemljišče, tožnik pa je njuno ponudbo sprejel in ju
pozval k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, vendar toženca na njegovo
zahtevo nista odgovorila, zato zahteva, naj sodišče odloči, da sta mu
toženca dolžna prodati ponujeno zemljišče za določeno kupnino in
izstaviti zemljišknjižno listino. Pogodba, ki sta jo toženca sklenila
z R. d.o.o. in s katero sta temu prodala to zemljišče, katerega
prodajo sedaj zahteva tožnik, pa je nična, ker ni bila sklenjena v
skladu z veljavnimi predpisi.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka
ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva:
- toženca sta na podlagi ponudbe za prodajo zemljišča sklenila
kupoprodajno pogodbo z R. d.o.o.;
- upravna enota je vlogo R. d.o.o. za odobritev pravnega posla, tj.
kupoprodajne pogodbe, zavrgla, sklep o zavrženju pa je postal
pravnomočen.
V času sklenitve pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. je promet
s kmetijskimi zemljišči v III. poglavju urejal Zakon o kmetijskih
zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/1996, v nadaljevanju ZKZ). Pod pojmom
"promet s kmetijskimi zemljišči" je zakon opredelil prenos lastninske
pravice s pravnimi posli med živimi in za primer smrti (1. odstavek
17. člena ZKZ). Ob tem je določal, da je pravni posel glede
kmetijskega zemljišča možen le z odobritvijo upravne enote (1.
odstavek 19. člena ZKZ), odobritev pa se ne da v primerih, naštetih v
3. odstavku 19. člena ZKZ. Tožnik je v postopku navajal, da je pravni
posel glede kmetijskega zemljišča ničen, dokler ga upravna enota ne
odobri. To tožnikovo stališče je materialnopravno zmotno, saj pogodba
medsebojno zavezuje pogodbeni stranki od trenutka, ko se sporazumeta
o bistvenih sestavinah (primerjaj 26. člen Zakona o obligacijskih
razmerjih oziroma 15. člen Obligacijskega zakonika), in se v primeru,
kadar zakon predpisuje odobritev tretje osebe (konkretno upravne
enote) ter je ta odobritev dana, šteje za sklenjeno od takrat, ko je
med strankama doseženo soglasje (tj. isti učinek, kot pri sklenitvi
pogodbe z odložnim pogojem; gl. Plavšak, N. in drugi, Obligacijski
zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 222). Sklenjena pogodba je
brez učinka le takrat, kadar tretji odobritev odkloni. Tožnik očitno
ne razlikuje med institutoma dovoljenja in odobritve: pri obeh gre za
sodelovanje (soglasje) tretje osebe pri sklepanju pravnega posla,
vendar s to razliko, kdaj (časovna komponenta) mora biti to soglasje
dano. Dovoljenje mora biti dano prej, preden stranki skleneta pogodbo
(sicer ta nima učinkov), odobritev pa se da naknadno in učinkuje
tako, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj. Če bi torej
tožnik hotel uspeti s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi moral tedaj
dokazati (dokazno breme je na njem), da upravna enota ni odobrila
pravnega posla med tožencema in R. d.o.o. oziroma ga je odklonila,
tega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel
dokazati. Tekom pravdnega postopka je namreč prišlo, kar v
obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnjuje sodišče prve
stopnje, do naslednje pravne situacije: Ustavno sodišče je z odločbo
opr. št. U-I-266/98 razveljavilo III. poglavje ZKZ, in sicer z
učinkom razveljavitve po izteku enega leta. V trenutku, ko je
razveljavitev pričela učinkovati, tj. 29.03.2003, zakonodajalec še ni
sprejel novih pravil o prometu s kmetijskimi zemljišči (ta so stopila
v veljavo 17.04.2003). V času med 29.03. in 17.04.2003 torej ni
obstajala zakonska določba, ki bi v prometu s kmetijskimi zemljišči
zahtevala odobritev upravne enote - iz tega razloga je upravna enota
vlogo R. d.o.o. tudi zavrgla. Ker je odločitev o zavrženju vloge R.
d.o.o. postala pravnomočna, je izključena tudi uporaba določb novih
pravil, določenih v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o
kmetijskih zemljiščih (Ur. List RS, št. 36/2003, ZKZ-B). Iz
povedanega sledi, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da
je bil v navedenem časovnem obdobju promet s kmetijskimi zemljišči
prost. Povedano drugače: v trenutku, ko je upravna enota zavrgla
vlogo R. d.o.o. za odobritev kupoprodajne pogodbe med njim in
tožencema, je ta pričela pravno učinkovati, in sicer za nazaj, od
dne, ko sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah.
Ker tožnik ni uspel dokazati, da je upravna enota odobritev pravnega
posla med tožencema in R. d.o.o. odklonila, je sodišče prve stopnje
ravnalo pravilno in njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega tožnikovo pritožbo v
skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve
stopnje potrdilo.
Odločitev o pritožbenih stroških toženca temelji na določbi 1.
odstavka 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve njegove pritožbe.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009