VSL sodba II Cp 449/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.449.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50950 |
Datum odločbe: | 12.10.2005 |
Področje: | ODŠKODNINSKO PRAVO |
Institut: | nevarna stvar - objektivna odgovornost |
Jedro
Športni rekvizit, ki se ga uporablja v skladu z njegovim namenom pri
športni vzgoji osnovnošolskih otrok ali pri njihovi igri, ni mogel
predstavljati nevarne stvari, saj nevarnost ne izvira iz same stvari,
kot to terja zakon. V konkretnem primeru je predmet postal nevaren
šele z uporabo, ki je v nasprotju z njegovim namenom oziroma z
nepravilno uporabo. Nastala škoda pa v takšnih primerih ni
realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena
objektivna odgovornost.
Izrek
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna
plačati tožeči stranki škodo v znesku glavnice 5.000.000,00 SIT z
zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v
roku 15 dni pod izvršbo in ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje".
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne
stroške v višini 125.000,00 SIT v 15 dneh.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena
stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini
5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva
izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni pod
izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki
povrniti njene pravdne stroške v višini 827.866,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve
stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka
izreka).
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne
uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče
izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno
vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da
objektivna odgovornost, ki se po sodbi očita osnovni šoli, ne izhaja
iz opravljanja dejavnosti šole, ampak zgolj iz posesti t.i. športnega
rekvizita, ki se je skupaj z drugimi športnimi rekviziti nahajal v
večnamenskem prostoru šole. Športni rekvizit pa sam po sebi ne more
biti nevarna stvar, saj je namenjen vzgoji in izobraževanju otrok. V
konkretni preurejeni obliki pa še toliko manj, saj je šlo za
sestavljenko kovinske palice in dveh lesenih okroglih plošč. Stvar
oziroma rekvizit sicer lahko postane v določenih posebnih okoliščinah
nevaren. Če bi kot takšne šteli tudi konkretne okoliščine, ko je bil
rekvizit uporabljen kot stol, pa je treba poudariti, da šola na te
posebne okoliščine ni imela nobenega vpliva. Vpliv je imel kvečjemu
pevski zbor v smislu prenosa odgovornosti ali še bolj oškodovanec
sam, ki je rekvizitu določil funkcijo stola. Povedano drugače,
konkretni rekvizit je lahko postal nevaren zaradi spremembe njegove
funkcije, pri čemer pa šola ni mogla predvideti, da bodo udeleženci
pevskih vaj spreminjali funkcijo uporabe stvarem, ki jih ima v
posesti. Nesprejemljivo je, da šola odgovarja zgolj zaradi posesti
predmeta, ki mu je oškodovanec določil funkcijo stola, čeprav je na
prvi pogled povsem jasno, da predmet ni stol. Vrednotenje sodišča je
bilo nekritično, kar je mogoče sklepati tudi iz prisojenega zneska
odškodnine, saj je zahtevku ugodilo v celoti.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor v skladu z določbo
prvega odstavka 344. člena ZPP, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pojma nevarne stvari zakon ne definira. V 154. členu Zakona o
obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v
konkretnem primeru uporabiti glede na določbo 1060. člena
Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zakon le določa, da se
za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost,
odgovarja ne glede na krivdo. Ta pojem torej pomeni pravni standard,
ki ga mora sodnik v vsakem primeru posebej opredeliti. Pritožbeno
sodišče se v konkretnem primeru strinja s pritožbo, da je sodišče
prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je štelo predmet
(sestavljen športni rekvizit) za nevarno stvar. Sodišče je namreč
zmotno ocenilo, da je glede na okoliščine primera sestavljen športni
rekvizit predstavljal nevarno stvar v smislu določbe drugega odstavka
154. člena ZOR. Športni rekvizit, ki se ga uporablja v skladu z
njegovim namenom pri športni vzgoji osnovnošolskih otrok ali pri
njihovi igri, ni mogel predstavljati nevarne stvari, saj nevarnost ne
izvira iz same stvari, kot to terja zakon. V konkretnem primeru je
predmet postal nevaren šele z uporabo, ki je v nasprotju z njegovim
namenom oz. z nepravilno uporabo. Namen konkretnega športnega
rekvizita namreč ni v tem, da se na njem sedi, pa čeprav na prvi
pogled njegova oblika spominja na stol. Nastala škoda pa v takšnih
primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila
uzakonjena objektivna odgovornost. Pri tem je zmotna navedba sodišča
prve stopnje, da se od športnih rekvizitov predpostavlja določena
trpežnost oz. obstojnost, zaradi česar tožeča stranka upravičeno ni
dvomila v trdnost in primernost obravnavanega predmeta za sedenje. Od
športnega rekvizita se namreč lahko pričakujejo le tiste lastnosti,
ki so potrebne glede na namembnost predmeta, konkretni predmet pa ni
bil namenjen sedenju (še toliko bolj, ker je nastal med igro
osnovnošolskih otrok). Tudi, če bi bil ta športni rekvizit v
konkretnem primeru namenjen sedenju, tožeča stranka v tožbi izrecno
ne zatrjuje, da je navedenemu predmetu namembnost spremenila ravno
zavarovanka tožene stranke (pri čemer pa je tožena stranka
neprerekano navajala, da so si stole za pevske vaje priskrbeli člani
zbora sami in se stoli niso zagotavljali vnaprej). Ker tožeča stranka
v tožbi utemeljuje tožbeni zahtevek zgolj na objektivni odgovornosti
zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari, saj sicer
tožeča stranka ne navede, v čem naj bi bila podana krivda zavarovanke
tožene stranke, je tožbeni zahtevek neutemeljen.
Utemeljeni pritožbi je bilo treba zato ugoditi ter zaradi nepravilne
uporabe materialnega prava spremeniti sodbo sodišča prve stopnje
tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (4. točka 358. člena
ZPP).
Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka
(drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi
izgubila, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.
Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sodnih taks v
skupni višini 125.000,00 SIT (za odgovor na tožbo v višini 25.000,00
SIT in pritožbo v višini 100.000,00 SIT). Ostalih priglašenih
stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj tožena stranka ni
izkazala, da so ji ti stroški dejansko nastali (stroške pričnin in
administrativnih stroškov).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009