VSL sklep in sodba II Cp 3080/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.3080.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50949 |
Datum odločbe: | 26.10.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | kreditna pogodba - poroštvo - prevzem dolga |
Jedro
Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne
20. 1. 1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in
namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, saj prav iz
vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prevzemu
dolga po določbah 446. - 450. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je
pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper
drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne
2. 10. 1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen
zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o
utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo
stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju
poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene
stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o
zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Podana je
bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.
člena ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja med 1.
točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede
višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v
obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost drugotožene
stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je zato dolžna tožeči
stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek 20,000.000,00 SIT. V
1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je drugotožena
stranka dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko tožeči stranki
ne le znesek 20,000.000,00 SIT, ampak tudi zakonite zamudne obresti
od tega zneska od 20.1.1999 dalje od plačila.
Izrek
Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve
stopnje v 1. in 4. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo
stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve
stopnje, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko.
Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka,
odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke pa se pridrži za
končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi
stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 20,000.000,00 SIT z
zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje do plačila, v roku
15 dni, pod izvršbo, da je tožena stranka L. P. dolžan plačati tožeči
stranki 67,613.502,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od
20.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, višji ali
drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo ter odločilo, da
sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne
stroške v višini 1,902.603,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od
dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15
dni, pod izvršbo.
Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. V pritožbi
predlagata razpis pritožbene obravnave, na kateri naj pritožbeno
sodišče vpogleda v listine v spisu in zasliši pravdne stranke.
Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo
spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot
neutemeljenega, podredno pa, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi
izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno
sojenje. Toženi stranki navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno
ugotovilo vsebino pogodbe o prenosu terjatve z dne 20.1.1994, saj je
s to pogodbo tožeča stranka v celoti prenesla vse terjatve na
prvotoženo stranko, s čimer je tožeča stranka prenehala biti upnik
družbe Č. d.o.o. S. G.. Menita, da gre za cesijo in ne za pogodbo o
prevzemu dolga. Ker v tej pogodbi ni določena obveznost prvotožene
stranke do tožeče stranke in ta obveznost tako ni določena niti
določljiva, je navedena pogodba v 3. členu nična. Ker se sodišče prve
stopnje o ničnostnih razlogih te pogodbe ni opredelilo, je podana
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.
odst. 339. člena ZPP. Pravita, da je navedena pogodba po svoji naravi
"mešana pogodba", v njej so združeni različni pogodbeni tipi, ker pa
nima kavze, je nična. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsebino
omenjene pogodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prvotožena
stranka nadalje navaja, da ni stranka pogodbe o zastavi in
zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 in z njo ni prevzela nobenih
obveznosti. Zaradi tega je izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe
nezakonit, tožbeni zahtevek pa protispisen. Prva in druga točka
izreka izpodbijane sodbe sta si med seboj v neskladju, ker iz
obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katere terjatve je
sodišče vključilo v denarne zneske, ki so navedeni v izreku te sodbe.
Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka tudi zato, ker ni
upoštevalo ugovora pravnomočno razsojene stvari po sodbi O. sodišča v
C. opr. št. P X/Y z dne 2.10.1995. Nadalje pravi, da iz 1. člena
Pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 izhaja,
da gre le za ugotovitev dejstva, ne pa za zavezo oziroma prevzem
obveznosti s strani drugotožene stranke. Zaradi tega bi morala tožeča
stranka predložiti listino in navesti dejstva, iz katerih bi bil
razviden obstoj, nastanek in višina obveznosti drugotožene stranke iz
naslova poroštva, saj iz navedenega člena izhaja, da je bilo poroštvo
sklenjeno že prej. Ker gre za spor o zastavni pravici, ki je stvarna
pravica, je drugotožena stranka ugovarjala pristojnost
prvostopenjskega sodišča, saj je za spore v zvezi z obstojem stvarnih
pravic izključno stvarno pristojno sodišče po sedežu nepremičnin, to
je O. sodišče v C.. Sodišče prve stopnje je zato njen ugovor stvarne
nepristojnosti nepravilno zavrnilo. Pravi tudi, da je zaveza
drugotožene stranke v celoti prenehala dne 27.7.1994 na podlagi
določbe 2. odst. 3. člena navedene pogodbe. Ker sodba sodišča prve
stopnje o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev
določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Drugotožena stranka omenjene zastavne pogodbe tudi ni podpisala kot
porok in plačnik, ampak izključno v svojstvu zastavne dolžnice.
Nadalje meni, da tožbeni zahtevek sploh ni sklepčen, ker je brez
tožbenih navedb. Tožeča stranka v njem ni konkretizirala posojilnih
pogodb, saj jih v tožbi ni navedla. Izpodbijane sodbe se tako
vsebinsko ne da preizkusiti, saj ni jasno, kdaj je posamezna terjatev
nastala in v kakšni višini, kolikšna je glavnica in koliko je
obresti. Iz tožbenih navedb ni razviden niti temelj niti višina
posameznih terjatev. Tako ni jasno, na podlagi katerih pogodb je
sodišče vključilo v zneske iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane
sodbe. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, saj
je dokaze, predložene s strani tožeče stranke, štelo istočasno tudi
za njene trditve, s tem pa je brez navedb odločilo o tožbenem
zahtevku, ki temelji na 24 neimenovanih kreditnih pogodbah in ki jih
tožeča stranka ni nikjer izrecno konkretizirala. Meni tudi, da ker
tožeča stranka prvotoženi stranki ni izročila kreditov neposredno, ta
nima pravice zahtevati od tožene stranke, da ji vrne zneske teh
kreditov. Pravi, da nobena od kreditnih pogodb s strani tožeče
stranke ni bila realizirana, saj tožeča stranka ni predložila nobenih
dokazil o tem, da je na račun prvotožene stranke nakazala denarna
sredstva ali pa ji jih izročila na kakšen drug način. Zaradi
navedenega bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče
stranke zavrniti kot neutemeljenega.
Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene
stranke pa je utemeljena.
Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne
20.1.1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in
namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga. Prav iz
vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre, kljub napačnemu naslovu
("pogodba o prenosu terjatev") in nejasno zapisani določbi 1. člena
te pogodbe ("upnik prenaša svoje terjatve do dolžnika Č. d.o.o. na
novega dolžnika L. P...." ), za pogodbo o prevzemu dolga po določbah
446.- 450. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se za
obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002 uporablja na podlagi
določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). Iz
določbe 3. člena te pogodbe jasno izhaja, da se z njo prvotožena
stranka kot novi dolžnik zavezuje poravnati terjatve tožeče stranke
do dolžnika Č. d.o.o. S.G. v znesku 9,179.918,20 SIT glavnice in
9.957,375,50 SIT obresti, do 30.4.1994, z obrestmi po 4% mesečni
obrestni meri na glavnico in neplačane obresti. Tako temelj kot
višina obveznosti prvotožene stranke sta s tem jasno in nedvomno
določena. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno
uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da gre za pogodbo o
prevzemu dolga in ne za cesijsko pogodbo ter da je bistveno kršilo
določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do navedb prvotožene
stranke o tem, da s to pogodbo njena obveznost ni določena in da je
določba 3. člena te pogodbe zato nična, neutemeljene. Sodišče prve
stopnje se je opredelilo do zatrjevane ničnosti sklenjenih pogodb,
saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je predmet
terjatve tožeče stranke mogoč, dopusten in določen in da ta terjatev
zato obstoji.
Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da je
izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe nezakonit, ker da ni bila
stranka pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994
in z njo ni prevzela nobenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v
obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost prvotožene
stranke do tožeče stranke znaša skupaj 87,613.502,00 SIT in temelji
na pogodbi o prenosu terjatev z dne 20.1.1994 (priloga A1) in na 22
kreditnih pogodbah na prilogah A8 do A 29 v spisu, katerih vseh je
bila stranka tudi prvotožena stranka. Obveznost plačila zneska
20,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje
do plačila, naložena prvotoženi stranki solidarno z enako obveznostjo
drugotožene stranke v točki 1. izreka izpodbijane sodbe, je tako le
del njene celotne obveznosti plačila zneska 87,613.502,00 SIT s pp in
temelji na prej navedenih pogodbah in ne na pogodbi o zastavi in
zavarovanju nepremičnin, sklenjeni med tožečo stranko in drugotoženo
stranko dne 29.4.1994.
Prav tako so netuemeljene navedbe prvotožene stranke o tem, da je
tožba nesklepčna in da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti,
ker ne vsebuje tožbenih navedb. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da
svoj zahtevek utemeljuje na podlagi pogodbe o prenosu terjatev z dne
20.1.1994 in na podlagi 24 kreditnih pogodb, predloženih sodišču prve
stopnje skupaj s tožbo. Takšne tožbene navedbe tudi po ugotovitvah
pritožbenega sodišča zadostujejo za presojo utemeljenosti tožbenega
zahtevka in tega zato ni bilo potrebno zavrniti že samo zato, ker te
pogodbe v tožbi niso bile navedene po naslovih in datumih. Tudi iz
obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na katerih pogodbah
temelji obveznost toženih strank, saj so te pogodbe označene v sodbi
z oznakami prilog, pod katerimi se kopije teh pogodb nahajajo v
spisu.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da tožeča stranka do
toženih strank nima nobene terjatve zato, ker posojen denar
prvotoženi stranki nikoli ni bil neposredno izročen ali nakazan na
njen račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta denar res ni bil
neposredno nakazan ali izročen prvotoženi stranki, ampak da je bil po
naročilu prvotožene stranke nakazan dobaviteljem podjetja prvotoženca
Č. d.o.o. S. G.. Iz teh ugotovitev, ki jih pritožnika ne izpodbijata,
pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka
denar na podlagi 22 kreditnih pogodb prvotoženi stranki tudi dejansko
posodila oziroma da je tako svojo obveznost iz teh pogodb tudi
izpolnila.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da se drugotožena stranka z
določbo 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne
29.4.1994 ni k ničemur zavezala, ampak da sta stranki s tem le
ugotovili dejstva. Iz navedenega pogodbenega določila jasno izhaja,
da sta obe pogodbeni stranki soglašali s tem, da se drugotožena
stranka kot porok in plačnik zaveže tožeči stranki poravnati njene
terjatve, ki jih ima na podlagi kreditnih pogodb do prvotožene
stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je
obveznost drugotožene stranke na podlagi določbe 2. odst. 3 člena te
pogodbe prenehala že dne 27.7.1994, saj se ta določba nanaša na
veljavnost pogodb, ki so bile med strankama za zavarovanje terjatev
iz 1. člena te pogodbe sklenjene pred sklenitvijo pogodbe z dne
29.4.1994, ne pa na obveznost drugotožene stranke iz te slednje
pogodbe.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno
ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo
stranko s sodbo O. sodišča v C. pr. št. P X/Y z dne 2.10.1995 ni bilo
pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v
C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne
tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem
postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti
drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče
stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju
nepremičnin z dne 29.4.1994. S tem pogodbenim določilom se je
drugotožena stranka zavezala, poleg tega, da se je z določbo 2. člena
te pogodbe zavezala tudi kot zastavna dolžnica, še kot porok. Na
podlagi 1. člena te pogodbe je njena zaveza tudi osebna, tožeči
stranki odgovarja zaradi poroštvene zaveze z vsem svojim premoženjem
in ne le z zastavljeno nepremičnino, kot se je zavezala le v 2. členu
te pogodbe. Narava, podlaga in višina njene obveznosti, vtoževana v
tej pravdni zadevi zato ni enaka njeni obveznosti vtoževani v zadevi
O. sodišča v C. opr. št. P X/Y, zahtevka nista identična, zaradi tega
pa ni mogoče šteti, da je bilo o zahtevku po tožbi v tej zadevi med
tožečo in drugotoženo stranko v postopku opr. št. P X/Y pred O.
sodišče v C. že pravnomočno odločeno.
Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor toženih
strank o krajevni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča, ki ga
utemeljujejo na podlagi določbe 1. odst. 57. člena ZPP. Takšen ugovor
toženih strank je glede na določbo 1. odst. 22. člena ZPP prepozen,
prav tako pa tudi neutemeljen, saj se v tem pravdnem postopku ne
ugotavlja stvarna pravica tožeče stranke kot to zatrjujeta
pritožnika, ampak obstoj obligacijskih pravic - denarnih terjatev
tožeče stranke zoper eno in drugo toženo stranko.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno
sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega
postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem
postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004),
saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe
nasprotje glede višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve
stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo (zadnji
odstavek na 10. strani sodbe in 1. odst. na 1. strani sodbe), da
obveznost drugotožene stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je
zato dolžna tožeči stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek
20,000.000,00 SIT. V 1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je
odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s
prvotoženo stranko tožeči stranki ne le znesek 20,000.000,00 SIT,
ampak tudi zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20.1.1999 dalje
od plačila. Ker se zaradi takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba v
1. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko ne more
preizkusiti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 354.
člena ZPP pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve
stopnje razveljavilo v 1. in 4. točki izreka, a le vkolikor se
nanašata na drugotoženo stranko, in zadevo v tem obsegu vrnilo
sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo prvotožene stranke pa
je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a
nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve potrdilo, saj niso podani
razlogi, iz katerih prvotožena stranka izpodbija prvostopenjsko
sodbo, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.
odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o pritožbah toženih
strank odločilo na seji (1. odst. 347. člena ZPP), saj je ocenilo, da
ni bilo potrebno ponavljati že izvedenih dokazov še pred sodiščem
druge stopnje (2. odst. 347. člena ZPP) in zato tudi pritožbena
obravnava, katere izvedbo sta v pritožbi predlagali toženi stranki,
za samo odločitev pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške
pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških drugotožene
stranke pa se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009