VSL sklep in sodba II Cp 3080/2005

Jedro

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne

20. 1. 1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in

namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, saj prav iz

vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prevzemu

dolga po določbah 446. - 450. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper

drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne

2. 10. 1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen

zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o

utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo

stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju

poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene

stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o

zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Podana je

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

člena ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja med 1.

točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede

višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost drugotožene

stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je zato dolžna tožeči

stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek 20,000.000,00 SIT. V

1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je odločilo, da je drugotožena

stranka dolžna plačati solidarno s prvotoženo stranko tožeči stranki

ne le znesek 20,000.000,00 SIT, ampak tudi zakonite zamudne obresti

od tega zneska od 20.1.1999 dalje od plačila.

 

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v 1. in 4. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo

stranko, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko.

Prvotožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka,

odločitev o pritožbenih stroških drugotožene stranke pa se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi

stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 20,000.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje do plačila, v roku

15 dni, pod izvršbo, da je tožena stranka L. P. dolžan plačati tožeči

stranki 67,613.502,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

20.1.1999 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, višji ali

drugačen tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo ter odločilo, da

sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne

stroške v višini 1,902.603,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15

dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. V pritožbi

predlagata razpis pritožbene obravnave, na kateri naj pritožbeno

sodišče vpogleda v listine v spisu in zasliši pravdne stranke.

Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot

neutemeljenega, podredno pa, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi

izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje. Toženi stranki navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno

ugotovilo vsebino pogodbe o prenosu terjatve z dne 20.1.1994, saj je

s to pogodbo tožeča stranka v celoti prenesla vse terjatve na

prvotoženo stranko, s čimer je tožeča stranka prenehala biti upnik

družbe Č. d.o.o. S. G.. Menita, da gre za cesijo in ne za pogodbo o

prevzemu dolga. Ker v tej pogodbi ni določena obveznost prvotožene

stranke do tožeče stranke in ta obveznost tako ni določena niti

določljiva, je navedena pogodba v 3. členu nična. Ker se sodišče prve

stopnje o ničnostnih razlogih te pogodbe ni opredelilo, je podana

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP. Pravita, da je navedena pogodba po svoji naravi

"mešana pogodba", v njej so združeni različni pogodbeni tipi, ker pa

nima kavze, je nična. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsebino

omenjene pogodbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prvotožena

stranka nadalje navaja, da ni stranka pogodbe o zastavi in

zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 in z njo ni prevzela nobenih

obveznosti. Zaradi tega je izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe

nezakonit, tožbeni zahtevek pa protispisen. Prva in druga točka

izreka izpodbijane sodbe sta si med seboj v neskladju, ker iz

obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katere terjatve je

sodišče vključilo v denarne zneske, ki so navedeni v izreku te sodbe.

Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka tudi zato, ker ni

upoštevalo ugovora pravnomočno razsojene stvari po sodbi O. sodišča v

C. opr. št. P X/Y z dne 2.10.1995. Nadalje pravi, da iz 1. člena

Pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994 izhaja,

da gre le za ugotovitev dejstva, ne pa za zavezo oziroma prevzem

obveznosti s strani drugotožene stranke. Zaradi tega bi morala tožeča

stranka predložiti listino in navesti dejstva, iz katerih bi bil

razviden obstoj, nastanek in višina obveznosti drugotožene stranke iz

naslova poroštva, saj iz navedenega člena izhaja, da je bilo poroštvo

sklenjeno že prej. Ker gre za spor o zastavni pravici, ki je stvarna

pravica, je drugotožena stranka ugovarjala pristojnost

prvostopenjskega sodišča, saj je za spore v zvezi z obstojem stvarnih

pravic izključno stvarno pristojno sodišče po sedežu nepremičnin, to

je O. sodišče v C.. Sodišče prve stopnje je zato njen ugovor stvarne

nepristojnosti nepravilno zavrnilo. Pravi tudi, da je zaveza

drugotožene stranke v celoti prenehala dne 27.7.1994 na podlagi

določbe 2. odst. 3. člena navedene pogodbe. Ker sodba sodišča prve

stopnje o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Drugotožena stranka omenjene zastavne pogodbe tudi ni podpisala kot

porok in plačnik, ampak izključno v svojstvu zastavne dolžnice.

Nadalje meni, da tožbeni zahtevek sploh ni sklepčen, ker je brez

tožbenih navedb. Tožeča stranka v njem ni konkretizirala posojilnih

pogodb, saj jih v tožbi ni navedla. Izpodbijane sodbe se tako

vsebinsko ne da preizkusiti, saj ni jasno, kdaj je posamezna terjatev

nastala in v kakšni višini, kolikšna je glavnica in koliko je

obresti. Iz tožbenih navedb ni razviden niti temelj niti višina

posameznih terjatev. Tako ni jasno, na podlagi katerih pogodb je

sodišče vključilo v zneske iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane

sodbe. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, saj

je dokaze, predložene s strani tožeče stranke, štelo istočasno tudi

za njene trditve, s tem pa je brez navedb odločilo o tožbenem

zahtevku, ki temelji na 24 neimenovanih kreditnih pogodbah in ki jih

tožeča stranka ni nikjer izrecno konkretizirala. Meni tudi, da ker

tožeča stranka prvotoženi stranki ni izročila kreditov neposredno, ta

nima pravice zahtevati od tožene stranke, da ji vrne zneske teh

kreditov. Pravi, da nobena od kreditnih pogodb s strani tožeče

stranke ni bila realizirana, saj tožeča stranka ni predložila nobenih

dokazil o tem, da je na račun prvotožene stranke nakazala denarna

sredstva ali pa ji jih izročila na kakšen drug način. Zaradi

navedenega bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče

stranke zavrniti kot neutemeljenega.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene

stranke pa je utemeljena.

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne

20.1.1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in

namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga. Prav iz

vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre, kljub napačnemu naslovu

("pogodba o prenosu terjatev") in nejasno zapisani določbi 1. člena

te pogodbe ("upnik prenaša svoje terjatve do dolžnika Č. d.o.o. na

novega dolžnika L. P...." ), za pogodbo o prevzemu dolga po določbah

446.- 450. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se za

obligacijska razmerja, nastala pred 1.1.2002 uporablja na podlagi

določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika). Iz

določbe 3. člena te pogodbe jasno izhaja, da se z njo prvotožena

stranka kot novi dolžnik zavezuje poravnati terjatve tožeče stranke

do dolžnika Č. d.o.o. S.G. v znesku 9,179.918,20 SIT glavnice in

9.957,375,50 SIT obresti, do 30.4.1994, z obrestmi po 4% mesečni

obrestni meri na glavnico in neplačane obresti. Tako temelj kot

višina obveznosti prvotožene stranke sta s tem jasno in nedvomno

določena. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da gre za pogodbo o

prevzemu dolga in ne za cesijsko pogodbo ter da je bistveno kršilo

določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do navedb prvotožene

stranke o tem, da s to pogodbo njena obveznost ni določena in da je

določba 3. člena te pogodbe zato nična, neutemeljene. Sodišče prve

stopnje se je opredelilo do zatrjevane ničnosti sklenjenih pogodb,

saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je predmet

terjatve tožeče stranke mogoč, dopusten in določen in da ta terjatev

zato obstoji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe prvotožene stranke o tem, da je

izrek pod točko 1. izpodbijane sodbe nezakonit, ker da ni bila

stranka pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29.4.1994

in z njo ni prevzela nobenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da obveznost prvotožene

stranke do tožeče stranke znaša skupaj 87,613.502,00 SIT in temelji

na pogodbi o prenosu terjatev z dne 20.1.1994 (priloga A1) in na 22

kreditnih pogodbah na prilogah A8 do A 29 v spisu, katerih vseh je

bila stranka tudi prvotožena stranka. Obveznost plačila zneska

20,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1999 dalje

do plačila, naložena prvotoženi stranki solidarno z enako obveznostjo

drugotožene stranke v točki 1. izreka izpodbijane sodbe, je tako le

del njene celotne obveznosti plačila zneska 87,613.502,00 SIT s pp in

temelji na prej navedenih pogodbah in ne na pogodbi o zastavi in

zavarovanju nepremičnin, sklenjeni med tožečo stranko in drugotoženo

stranko dne 29.4.1994.

Prav tako so netuemeljene navedbe prvotožene stranke o tem, da je

tožba nesklepčna in da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti,

ker ne vsebuje tožbenih navedb. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da

svoj zahtevek utemeljuje na podlagi pogodbe o prenosu terjatev z dne

20.1.1994 in na podlagi 24 kreditnih pogodb, predloženih sodišču prve

stopnje skupaj s tožbo. Takšne tožbene navedbe tudi po ugotovitvah

pritožbenega sodišča zadostujejo za presojo utemeljenosti tožbenega

zahtevka in tega zato ni bilo potrebno zavrniti že samo zato, ker te

pogodbe v tožbi niso bile navedene po naslovih in datumih. Tudi iz

obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na katerih pogodbah

temelji obveznost toženih strank, saj so te pogodbe označene v sodbi

z oznakami prilog, pod katerimi se kopije teh pogodb nahajajo v

spisu.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o tem, da tožeča stranka do

toženih strank nima nobene terjatve zato, ker posojen denar

prvotoženi stranki nikoli ni bil neposredno izročen ali nakazan na

njen račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta denar res ni bil

neposredno nakazan ali izročen prvotoženi stranki, ampak da je bil po

naročilu prvotožene stranke nakazan dobaviteljem podjetja prvotoženca

Č. d.o.o. S. G.. Iz teh ugotovitev, ki jih pritožnika ne izpodbijata,

pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka

denar na podlagi 22 kreditnih pogodb prvotoženi stranki tudi dejansko

posodila oziroma da je tako svojo obveznost iz teh pogodb tudi

izpolnila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da se drugotožena stranka z

določbo 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne

29.4.1994 ni k ničemur zavezala, ampak da sta stranki s tem le

ugotovili dejstva. Iz navedenega pogodbenega določila jasno izhaja,

da sta obe pogodbeni stranki soglašali s tem, da se drugotožena

stranka kot porok in plačnik zaveže tožeči stranki poravnati njene

terjatve, ki jih ima na podlagi kreditnih pogodb do prvotožene

stranke. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je

obveznost drugotožene stranke na podlagi določbe 2. odst. 3 člena te

pogodbe prenehala že dne 27.7.1994, saj se ta določba nanaša na

veljavnost pogodb, ki so bile med strankama za zavarovanje terjatev

iz 1. člena te pogodbe sklenjene pred sklenitvijo pogodbe z dne

29.4.1994, ne pa na obveznost drugotožene stranke iz te slednje

pogodbe.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo

stranko s sodbo O. sodišča v C. pr. št. P X/Y z dne 2.10.1995 ni bilo

pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v

C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne

tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem

postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti

drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče

stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju

nepremičnin z dne 29.4.1994. S tem pogodbenim določilom se je

drugotožena stranka zavezala, poleg tega, da se je z določbo 2. člena

te pogodbe zavezala tudi kot zastavna dolžnica, še kot porok. Na

podlagi 1. člena te pogodbe je njena zaveza tudi osebna, tožeči

stranki odgovarja zaradi poroštvene zaveze z vsem svojim premoženjem

in ne le z zastavljeno nepremičnino, kot se je zavezala le v 2. členu

te pogodbe. Narava, podlaga in višina njene obveznosti, vtoževana v

tej pravdni zadevi zato ni enaka njeni obveznosti vtoževani v zadevi

O. sodišča v C. opr. št. P X/Y, zahtevka nista identična, zaradi tega

pa ni mogoče šteti, da je bilo o zahtevku po tožbi v tej zadevi med

tožečo in drugotoženo stranko v postopku opr. št. P X/Y pred O.

sodišče v C. že pravnomočno odločeno.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor toženih

strank o krajevni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča, ki ga

utemeljujejo na podlagi določbe 1. odst. 57. člena ZPP. Takšen ugovor

toženih strank je glede na določbo 1. odst. 22. člena ZPP prepozen,

prav tako pa tudi neutemeljen, saj se v tem pravdnem postopku ne

ugotavlja stvarna pravica tožeče stranke kot to zatrjujeta

pritožnika, ampak obstoj obligacijskih pravic - denarnih terjatev

tožeče stranke zoper eno in drugo toženo stranko.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno

sodišče ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004),

saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe

nasprotje glede višine obveznosti drugotožene stranke. Sodišče prve

stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo (zadnji

odstavek na 10. strani sodbe in 1. odst. na 1. strani sodbe), da

obveznost drugotožene stranke ni višja od 20,000.000,00 SIT in da je

zato dolžna tožeči stranki nerazdelno s tožencem plačati le znesek

20,000.000,00 SIT. V 1. točki izreka izpodbijane sodbe pa je

odločilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati solidarno s

prvotoženo stranko tožeči stranki ne le znesek 20,000.000,00 SIT,

ampak tudi zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20.1.1999 dalje

od plačila. Ker se zaradi takšne pomanjkljivosti izpodbijana sodba v

1. točki izreka, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko ne more

preizkusiti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 354.

člena ZPP pritožbi drugotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve

stopnje razveljavilo v 1. in 4. točki izreka, a le vkolikor se

nanašata na drugotoženo stranko, in zadevo v tem obsegu vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo prvotožene stranke pa

je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a

nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve potrdilo, saj niso podani

razlogi, iz katerih prvotožena stranka izpodbija prvostopenjsko

sodbo, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o pritožbah toženih

strank odločilo na seji (1. odst. 347. člena ZPP), saj je ocenilo, da

ni bilo potrebno ponavljati že izvedenih dokazov še pred sodiščem

druge stopnje (2. odst. 347. člena ZPP) in zato tudi pritožbena

obravnava, katere izvedbo sta v pritožbi predlagali toženi stranki,

za samo odločitev pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške

pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških drugotožene

stranke pa se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Cpg 360/93
• VSC sklep Cp 657/99
• VSL sodba II Cp 1269/2009