<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 826/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.826.2004
Evidenčna številka:VSL50947
Datum odločbe:11.05.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - denarna odškodnina

Jedro

Tožeča stranka je zaradi zloma podlahtnice v levem zapestj trpela 3

dni stalne hude bolečine, dva tedna srednje hude bolečine, štiri

tedne občasne zmerne in lahke bolečine. Ob izvajanju fizioterapije

(10 dni) so se boleine okrepile do srednje intenzivnosti, lahke pa je

občutila ob vsakem razgibavanju nekaj mesecev. Tudi še sedaj ima

občasne lažje bolečine pri poskusih večje obremenitve. Tožeča stranka

je imela naslednje nevšečnosti: uravnavanje zlomljenega zapestja v

lokalni anesteziji, 6 tednov mavec, obiskovanje specialistov (10 krat

kirurga, ortopeda, plastika, specialistke medicine dela),

fizioterapije (10 krat), rentgensko slikanje (4 krat), jemanje

analgetikov (14 dni). Upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin

in nevšečnosti med zdravljenjem je tožeča stranka upravičena do

odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT. Upoštevaje,

da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da zaradi obravnavane

nesreče pri delu (zlom podlahtnice v levem zapestju) svojega poklica

sekača ne more več opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri

gojenju dreves, za le to pa se tudi ahteva ifzično moč rok in se

torej tožeča stranka obremenitvam levice in posledično bolečinam ne

morei zogniti, in upoštevaje, ds je pred tožečo stranko še približno

polovica delovne dobe (ob sojenju na prvi stopnji stara 42 let) ter

da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih delih, pri katerih

mora uporabljati roke, je odškodnina v višini 2.550.000,00 SIT za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

primerljiva z odškodninami za podobne primere. To pa kljub temu, da

tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev niti se posebej

ni ukvarjala s športom.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v 1. odst. 1.

točke in 2. točki izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku

2.449.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne

mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe

sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, v 15. dneh, pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek v presežku od 2.449.808,00 SIT do 2.749.808,00 SIT

se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku

462.646,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila, v 15. dneh, pod izvršbo."

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne

in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene

stroške v znesku 9.918,00 SIT.

 

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne, opr. št. P,

razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v

znesku 2.749.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane

obrestne mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni

meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 460.192,00

SIT s pp) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih

stroškov tožeče stranke v višini 529.247,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne

ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Izpodbija

tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožeči stranki

prisodilo odškodnino za telesne bolečine nad zneskom 1.200.000,00 SIT

in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti nad zneskom 1.800.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino za

telesne bolečine tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje

pravilno na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožeče stranke

ocenilo, da so hude bolečine trajale le tri dni. Pri določitvi višine

odškodnine pa tega ni upoštevalo. Iz zdravstvene dokumentacije je

razvidno, da je zdravljenje tožeče stranke po odstranitvi

imobilizacije dobro potekalo in brez nadaljnjih operacijskih posegov

ter da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno po štirih

mesecih, ko je bila tožeči stranki svetovana operacija, za katero se

ni odločila. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je prisojena

odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500.000,00 SIT pretirana in

bi bila primerna odškodnina za tovrstno škodo 1.200.000,00 SIT. Po

mnenju tožene stranke je previsoka tudi odškodnina za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka

meni, da je tožeča stranka iz tega naslova upravičena do odškodnine

le v višini 1.800.000,00 SIT. Sprejema ugotovitev izvedenca, da je

pri tožeči stranki podana določena omejena gibljivost levega

zapestja. Ne strinja se v celoti s stališčem sodišča prve stopnje, da

gre za objektivno oceno izvedenca, saj je navsezadnje tudi meritev

omejene gibljivosti odvisna od subjektivnega zaznavanja bolečine

tožeče stranke. Poškodba tožeči stranki ni zapustila tako hudih

posledic, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, če se pri tem

zgolj upošteva, da lahko še vedno šest ur dviga 40 kg težke cevi.

Tožeča stranka je bila res po odločbi invalidske komisije

prerazporejena na drugo delovno mesto, kar pa zanjo niti ne

predstavlja prikrajšanja. Tožeča stranka namreč sama pravi, da je

sedanje delovno mesto - gojenje dreves, ki ga opravlja po poškodbi,

precej lažje od prejšnjega, saj ni tresljajev in obratov z motorko.

Tožeča stranka je sedaj zaradi opravljanja lažjega dela celo v

ugodnejšem položaju. Sodišče bi moralo upoštevati tudi to, da se

tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih moči

in fizičnih sposobnosti, kar pomeni, da predstavlja zamenjava

delovnega mesta v bližajočem se drugem življenjskem obdobju prej

prednost kot slabost za tožečo stranko. Tožeča stranka zaradi

obravnavane poškodbe ni bistveno prikrajšana pri opravljanju svojih

splošnih življenjskih aktivnostih tako pri delu v službi kot doma,

saj navsezadnje tudi pred poškodbo v prostem času ni gojila posebnih

hobijev, niti se ni ukvarjala s športom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in

njihovo trajanje (1. odst. 200. člena ZOR), v skladu z 2. odst. 200.

člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme

iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh

ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi

odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih

bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri

posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena objektivno in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi

in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na

primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,

trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, predvsem hudih telesnih

bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je tudi po oceni

pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine

1.200.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot je priznalo sodišče prve

stopnje. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lahke

primere, prisojena odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT pa je

primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti

tožeče stranke niso take narave, da bi utemeljevale odstopanje od

okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa. Tožena stranka utemeljeno

opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne

bolečine ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega dejstva, da je

tožeča stranka trpela stalne hude bolečine le tri dni in da je

zdravljenje od poškodbe potekalo brez kakršnihkoli zapletov.

Pritožbeno sodišče pa glede na ugotovitve izvedenca, na katere tožena

stranka ni imela pripomb, in glede na izpoved tožeče stranke, iz

katerih je izhajalo sodišče prve stopnje, pritožnici ne more slediti,

ko sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je

ugotovil 15 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožeče

stranke in tudi to njegovo ugotovitev je tožena stranka sprejela brez

pripomb. Ni res, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da lahko

tožeča stranka tudi po obravnavani nesreči pri delu šest ur dviga 60

kg težke cevi. V zvezi s slednjim je tožeča stranka izpovedala, da je

bila začasno, le za dva meseca, razporejena na delo v peskokop, kjer

je morala dvigovati cevi za globinsko vrtanje, a je pri tem tudi

pojasnila, da je z desno roko to lahko storila, z levo pa ne. Iz

izpovedi tožeče stranke, da je njeno sedanje delovno mesto (gojenje

dreves) dosti lažje od prejšnjega, ker ni tresljajev in obratov z

motorko, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v tem

smislu, da bi tožeča stranka razporeditev na novo delovno mesto

občutila kot prehod na boljše delovno mesto, temveč, da je gojenje

dreves fizično lažje od sekanja dreves. Dejstvo je, in temu ne

oporeka niti tožena stranka, da tožeča stranka ne more več opravljati

svojega poklica sekalca dreves. Do njene upokojitve pa je glede na

njeno starost še daleč. Tožeča stranka ima pred sabo še veliko

delovnih let in je neutemeljen očitek sodišču, da ni upoštevalo, da

se tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih

moči in zato zamenjava delovnega mesta pomeni zanjo prednost.

Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da

zaradi obravnavane nesreče svojega poklica sekača ne more več

opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri gojenju dreves, za

le to pa se tudi zahteva fizična moč rok in se torej tožeča stranka

obremenitvam levice in posledično bolečinam v le tej ne more izogniti

in upoštevaje, da je pred tožečo stranko še približno polovica

delovne dobe ter da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih

delih, pri katerih mora uporabljati roke, je odškodnina v višini

2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. To pa

kljub temu, da tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev,

niti se posebej ni ukvarjala s športom.

Skladno z navedenim je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke

delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako,

da je prisojeno odškodnino za telesne bolečine znižalo na

1.200.000,00 SIT (za 300.000,00 SIT) in posledično toženi stranki

naložilo plačilo 462.646,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, vse

z zamudnimi obrestmi (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku

- ZPP).

Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Celotni potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 614.760,00

SIT. Ti obsegajo nagrado odvetniku za zastopanje tožeče stranke,

sodne takse, stroške tožeče stranke s prihodom na sodišče, stroške

izvedenca, ne pa tudi stroškov za spričevalo dr. B., ki ni bil

potreben pravdni strošek. Ker je tožeča stranka uspela s 76% svojega

zahtevka (2.449.808,00 SIT : 3.210.000,00 SIT) je upravičena do

povrnitve 76% svojih potrebnih pravdnih stroškov, to je do 467.218,00

SIT pravdnih stroškov. Pravdni stroški tožene stranke pa znašajo

19.050,00 SIT in obsegajo sodne takse, administrativne stroške, ne pa

tudi stroškov izvedenca. Glede na 24% uspeh je tožena stranka

upravičena do povrnitve 24% pravdnih stroškov, to je do 4.572,00 SIT

pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka

tožeči stranki povrniti 462.646,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sorazmerno svojemu

uspehu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. in 2. odst.

165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Celotni priglašeni

potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 34.200,00 SIT,

kolikor znaša sodna taksa za pritožbo (1. odst. tar. št. 3 Zakona o

sodnih taksah - ZST). Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku

uspela z 29% (300.000,00 SIT : 1.050.000,00 SIT) je upravičena do

povrnitve 29% svojih priglašenih potrebnih pritožbenih stroškov, to

je do 9.918,00 SIT pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške je

sodišče toženi stranki prisodilo brez zakonskih zamudnih obresti, ker

le teh pritožnica ni zahtevala.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjg5Nw==