VSL sodba II Cp 826/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.826.2004 |
Evidenčna številka: | VSL50947 |
Datum odločbe: | 11.05.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - denarna odškodnina |
Jedro
Tožeča stranka je zaradi zloma podlahtnice v levem zapestj trpela 3
dni stalne hude bolečine, dva tedna srednje hude bolečine, štiri
tedne občasne zmerne in lahke bolečine. Ob izvajanju fizioterapije
(10 dni) so se boleine okrepile do srednje intenzivnosti, lahke pa je
občutila ob vsakem razgibavanju nekaj mesecev. Tudi še sedaj ima
občasne lažje bolečine pri poskusih večje obremenitve. Tožeča stranka
je imela naslednje nevšečnosti: uravnavanje zlomljenega zapestja v
lokalni anesteziji, 6 tednov mavec, obiskovanje specialistov (10 krat
kirurga, ortopeda, plastika, specialistke medicine dela),
fizioterapije (10 krat), rentgensko slikanje (4 krat), jemanje
analgetikov (14 dni). Upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin
in nevšečnosti med zdravljenjem je tožeča stranka upravičena do
odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT. Upoštevaje,
da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da zaradi obravnavane
nesreče pri delu (zlom podlahtnice v levem zapestju) svojega poklica
sekača ne more več opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri
gojenju dreves, za le to pa se tudi ahteva ifzično moč rok in se
torej tožeča stranka obremenitvam levice in posledično bolečinam ne
morei zogniti, in upoštevaje, ds je pred tožečo stranko še približno
polovica delovne dobe (ob sojenju na prvi stopnji stara 42 let) ter
da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih delih, pri katerih
mora uporabljati roke, je odškodnina v višini 2.550.000,00 SIT za
duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
primerljiva z odškodninami za podobne primere. To pa kljub temu, da
tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev niti se posebej
ni ukvarjala s športom.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v 1. odst. 1.
točke in 2. točki izreka glasi:
"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku
2.449.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne
mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe
sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni meri
zamudnih obresti, v 15. dneh, pod izvršbo.
Tožbeni zahtevek v presežku od 2.449.808,00 SIT do 2.749.808,00 SIT
se zavrne.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku
462.646,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do
plačila, v 15. dneh, pod izvršbo."
V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne
in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene
stroške v znesku 9.918,00 SIT.
Obrazložitev
Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne, opr. št. P,
razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v
znesku 2.749.808,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane
obrestne mere, zmanjšane za TOM, za čas od 1.1.2002 do dneva izdaje
sodbe sodišča prve stopnje, odtlej dalje pa po predpisani obrestni
meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 460.192,00
SIT s pp) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih
stroškov tožeče stranke v višini 529.247,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.
Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne
ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Izpodbija
tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje tožeči stranki
prisodilo odškodnino za telesne bolečine nad zneskom 1.200.000,00 SIT
in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih
aktivnosti nad zneskom 1.800.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino za
telesne bolečine tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje
pravilno na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožeče stranke
ocenilo, da so hude bolečine trajale le tri dni. Pri določitvi višine
odškodnine pa tega ni upoštevalo. Iz zdravstvene dokumentacije je
razvidno, da je zdravljenje tožeče stranke po odstranitvi
imobilizacije dobro potekalo in brez nadaljnjih operacijskih posegov
ter da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno po štirih
mesecih, ko je bila tožeči stranki svetovana operacija, za katero se
ni odločila. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je prisojena
odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500.000,00 SIT pretirana in
bi bila primerna odškodnina za tovrstno škodo 1.200.000,00 SIT. Po
mnenju tožene stranke je previsoka tudi odškodnina za duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka
meni, da je tožeča stranka iz tega naslova upravičena do odškodnine
le v višini 1.800.000,00 SIT. Sprejema ugotovitev izvedenca, da je
pri tožeči stranki podana določena omejena gibljivost levega
zapestja. Ne strinja se v celoti s stališčem sodišča prve stopnje, da
gre za objektivno oceno izvedenca, saj je navsezadnje tudi meritev
omejene gibljivosti odvisna od subjektivnega zaznavanja bolečine
tožeče stranke. Poškodba tožeči stranki ni zapustila tako hudih
posledic, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, če se pri tem
zgolj upošteva, da lahko še vedno šest ur dviga 40 kg težke cevi.
Tožeča stranka je bila res po odločbi invalidske komisije
prerazporejena na drugo delovno mesto, kar pa zanjo niti ne
predstavlja prikrajšanja. Tožeča stranka namreč sama pravi, da je
sedanje delovno mesto - gojenje dreves, ki ga opravlja po poškodbi,
precej lažje od prejšnjega, saj ni tresljajev in obratov z motorko.
Tožeča stranka je sedaj zaradi opravljanja lažjega dela celo v
ugodnejšem položaju. Sodišče bi moralo upoštevati tudi to, da se
tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih moči
in fizičnih sposobnosti, kar pomeni, da predstavlja zamenjava
delovnega mesta v bližajočem se drugem življenjskem obdobju prej
prednost kot slabost za tožečo stranko. Tožeča stranka zaradi
obravnavane poškodbe ni bistveno prikrajšana pri opravljanju svojih
splošnih življenjskih aktivnostih tako pri delu v službi kot doma,
saj navsezadnje tudi pred poškodbo v prostem času ni gojila posebnih
hobijev, niti se ni ukvarjala s športom.
Pritožba je delno utemeljena.
Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je
sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih - ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in
njihovo trajanje (1. odst. 200. člena ZOR), v skladu z 2. odst. 200.
člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme
iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim
namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh
ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi
odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih
bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri
posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže
zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina
določena objektivno in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi
in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na
primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.
Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,
trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, predvsem hudih telesnih
bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je tudi po oceni
pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine
1.200.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot je priznalo sodišče prve
stopnje. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lahke
primere, prisojena odškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT pa je
primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Individualne posebnosti
tožeče stranke niso take narave, da bi utemeljevale odstopanje od
okvirov, ki jih začrtuje sodna praksa. Tožena stranka utemeljeno
opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne
bolečine ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega dejstva, da je
tožeča stranka trpela stalne hude bolečine le tri dni in da je
zdravljenje od poškodbe potekalo brez kakršnihkoli zapletov.
Pritožbeno sodišče pa glede na ugotovitve izvedenca, na katere tožena
stranka ni imela pripomb, in glede na izpoved tožeče stranke, iz
katerih je izhajalo sodišče prve stopnje, pritožnici ne more slediti,
ko sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino za duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je
ugotovil 15 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti tožeče
stranke in tudi to njegovo ugotovitev je tožena stranka sprejela brez
pripomb. Ni res, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da lahko
tožeča stranka tudi po obravnavani nesreči pri delu šest ur dviga 60
kg težke cevi. V zvezi s slednjim je tožeča stranka izpovedala, da je
bila začasno, le za dva meseca, razporejena na delo v peskokop, kjer
je morala dvigovati cevi za globinsko vrtanje, a je pri tem tudi
pojasnila, da je z desno roko to lahko storila, z levo pa ne. Iz
izpovedi tožeče stranke, da je njeno sedanje delovno mesto (gojenje
dreves) dosti lažje od prejšnjega, ker ni tresljajev in obratov z
motorko, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v tem
smislu, da bi tožeča stranka razporeditev na novo delovno mesto
občutila kot prehod na boljše delovno mesto, temveč, da je gojenje
dreves fizično lažje od sekanja dreves. Dejstvo je, in temu ne
oporeka niti tožena stranka, da tožeča stranka ne more več opravljati
svojega poklica sekalca dreves. Do njene upokojitve pa je glede na
njeno starost še daleč. Tožeča stranka ima pred sabo še veliko
delovnih let in je neutemeljen očitek sodišču, da ni upoštevalo, da
se tožeča stranka bliža zrelim letom in postopnemu upadanju svojih
moči in zato zamenjava delovnega mesta pomeni zanjo prednost.
Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka levičar, zlasti pa, da
zaradi obravnavane nesreče svojega poklica sekača ne more več
opravljati, temveč se mora zadovoljiti z delom pri gojenju dreves, za
le to pa se tudi zahteva fizična moč rok in se torej tožeča stranka
obremenitvam levice in posledično bolečinam v le tej ne more izogniti
in upoštevaje, da je pred tožečo stranko še približno polovica
delovne dobe ter da je omejena tudi pri drugih običajnih domačih
delih, pri katerih mora uporabljati roke, je odškodnina v višini
2.250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih
aktivnosti primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. To pa
kljub temu, da tožeča stranka do poškodbe ni imela posebnih hobijev,
niti se posebej ni ukvarjala s športom.
Skladno z navedenim je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke
delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako,
da je prisojeno odškodnino za telesne bolečine znižalo na
1.200.000,00 SIT (za 300.000,00 SIT) in posledično toženi stranki
naložilo plačilo 462.646,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, vse
z zamudnimi obrestmi (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku
- ZPP).
Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Celotni potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 614.760,00
SIT. Ti obsegajo nagrado odvetniku za zastopanje tožeče stranke,
sodne takse, stroške tožeče stranke s prihodom na sodišče, stroške
izvedenca, ne pa tudi stroškov za spričevalo dr. B., ki ni bil
potreben pravdni strošek. Ker je tožeča stranka uspela s 76% svojega
zahtevka (2.449.808,00 SIT : 3.210.000,00 SIT) je upravičena do
povrnitve 76% svojih potrebnih pravdnih stroškov, to je do 467.218,00
SIT pravdnih stroškov. Pravdni stroški tožene stranke pa znašajo
19.050,00 SIT in obsegajo sodne takse, administrativne stroške, ne pa
tudi stroškov izvedenca. Glede na 24% uspeh je tožena stranka
upravičena do povrnitve 24% pravdnih stroškov, to je do 4.572,00 SIT
pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka
tožeči stranki povrniti 462.646,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.
Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sorazmerno svojemu
uspehu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. in 2. odst.
165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Celotni priglašeni
potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 34.200,00 SIT,
kolikor znaša sodna taksa za pritožbo (1. odst. tar. št. 3 Zakona o
sodnih taksah - ZST). Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku
uspela z 29% (300.000,00 SIT : 1.050.000,00 SIT) je upravičena do
povrnitve 29% svojih priglašenih potrebnih pritožbenih stroškov, to
je do 9.918,00 SIT pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške je
sodišče toženi stranki prisodilo brez zakonskih zamudnih obresti, ker
le teh pritožnica ni zahtevala.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009