VSL sodba II Cp 122/2004
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2004:II.CP.122.2004 |
Evidenčna številka: | VSL55163 |
Datum odločbe: | 15.12.2004 |
Področje: | pravo intelektualne lastnine |
Institut: | pogodba o avtorskem delu - obličnost avtorskih pogodb - objava sodbe |
Jedro
Resda po prej veljavnem Zakonu o avtorski pravici (ZAP) pripadejo
avtorju vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o
delu (24. člen ZAP) oziroma po sedaj veljavnem ZASP vse avtorske
pravice razen pravice distribuiranja, vendar le v primeru če s
pogodbo ni drugače določeno. Pri tem pa velja, da tudi če prenos
avtorskih pravic ni izrecno dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena
pogodbe o naročilu avtorskega dela (prim. ZASP s komentarjem, str.
226).
Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni bil
sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. 80.
člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res določa
pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje
predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje,
temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna,
le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist
avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP).
Res gre pri objavi v izvoru za moralno satisfakcijo, ker pa je
avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere
izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice)
in izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice,
prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne gre le za varovanje moralnih
pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima lahko objava (za avtorja)
povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo tak avtorjev tožbeni
zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati pravovarstveni
interes.
Izrek
Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena
stranka kršila izključno materialno avtorsko pravico tožečih strank,
s tem da je v letu 1996 brez izrecnega in pisnega soglasja imetnic
materialnih avtorskih pravic kot dedinj le-teh po pokojnem soprogu in
očetu D.G., javno objavila v monografiji z naslovom "Plečnik's
Ljubljana, An Architect's guide" avtorske fotografije iz zapuščine
D.G.. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in
hrati odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega
postopka.
Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni
pritožbi. Tožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in
vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, tožena stranka pa njeno
spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa,
da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v
novo odločanje. Tožnice navajajo, da se strinjajo s stališčem, da je
pogodba iz leta 1997 pogodba o delu. Ne strinjajo pa se s stališčem,
da je avtor, torej pokojni G., s pogodbo prenesel pravico
reproduciranja in distribuiranja fotografij zaradi njihove objave v
obeh monografijah v slovenskem jeziku. Če bi te pravice res prenesel,
bi šlo v danem primeru za založniško pogodbo. Tožena stranka ni imela
dovoljenj tožnic za objavo fotografij v omenjenih treh publikacijah.
Nesprejemljiv je zato zaključek iz izpodbijane sodbe, da naj bi
pokojni G. že dobil plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi. Ker
dogovora o plačilu ni bilo, je treba za razmerje uporabiti 81. čl.
ZASP, ki govori o običajnem plačilu. Sodišče prve stopnje tudi zmotno
interpretira termin "povečava v pogodbi iz leta 1987". Objava
fotografij brez pogodbe s tožnicami je kršitev avtorskopravnih pravic
ne glede na to, da je same fotografije prva tožnica prostovoljno
izročila toženi stranki, saj s tem ni pristala na kršitve. Glede
angleške izdaje monografije je sodišče prve stopnje neutemeljeno
zavrnilo denarni zahtevek tožečih strank. Nobene potrebe namreč ni po
štetju fotografij ali ogledovanju knjige s strani sodišča, saj je
glede tega zadeva nesporna. Iz navedenih razlogov pa je neutemeljena
tudi zavrnitev objave sodbe v medijih.
Tožena stranka s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne
ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.
Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile fotografije v
angleški izdaji knjige objavljene ponovno in brez privolitve imetnic
avtorskih pravic. Iz izpovedbe prvotožnice je jasno razvidno, da je
dala soglasje k objavi fotografij tudi v angleški monografiji. Da bo
treba obračunati pokojnemu G. izplačane akontacije, je bilo tožnici
popolnoma jasno, saj iz iste izpovedi sledi, da ji je pokojni mož
kakšen mesec pred smrtjo rekel, da ko bo napravil obračun za delo, bo
ugotovil koliko mu mora H. še dati. Torej ji je moralo biti jasno, da
se akontacija izplačana G. šteje v dogovorjeni znesek. Tožena stranka
torej ni kršila avtorskih pravic tožnic.
Pritožbi sta utemeljeni.
Bistvo spora se odkriva v vprašanju, ki izhaja iz pritožbene trditve
tožnic, in sicer, ali je tožena stranka, ki ji je prvotožnica
prostovoljno izročila fotografije, ki so bile predmet pogodbe med
pokojnim avtorjem D.G. in toženko, za objavo, kršila avtorskopravne
pravice tožnic, ker jih je objavila brez sklenitve avtorske pogodbe.
Prav v zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v prejšnjem
razveljavitvenem sklepu opozorilo na pravilnost materialnopravne
opredelitve pogodbe iz leta 1987, sklenjene med pokojnim D.G. in
toženko, kot pogodbe o naročilu avtorskega dela in hkrati na
pravnorelevantnost trditev o ustnem dogovoru pravdnih strank pred
objavo fotografij pok. D.G. in potrebnost njihove presoje v zvezi z
navedeno pogodbo o naročilu. Omenjena pravna kvalifikacija pogodbe je
med strankama nesporna, čeprav jo je tožeča stranka najprej štela za
založniško pogodbo, ki preneha učinkovati z avtorjevo smrtjo (1.
točka 1. odstavka 99. člena Zakona o avtorski in sorodni pravici, v
nadaljevanju ZASP), zaradi česar je štela kot potrebno ureditev
pravnega razmerja med pravdnima strankama glede avtorske pravice s
sklenitvijo pogodbe. Tako pa ima pogodba, ki jo je sklenil pokojni
D.G.(avtor) s toženko, enak učinek tudi za tožnice, ki so dedinje po
pokojnem avtorju (2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih, v nadaljevanju ZOR in 68. člen ZASP).
Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno upira ugotovitvi o avtorjevem
prenosu avtorskih pravic na toženko. Resda po prej veljavnem Zakonu o
avtorski pravici (ZAP) pripadejo avtorju vse avtorske pravice na
delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o delu (24. člen ZAP) oziroma po
sedaj veljavnem ZASP vse avtorske pravice razen pravice
distribuiranja, vendar le v primeru če s pogodbo ni drugače določeno.
Pri tem pa velja, da tudi če prenos avtorskih pravic ni izrecno
dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena pogodbe o naročilu avtorskega
dela (prim. ZASP s komentarjem, str. 226). Stranki obravnavane
pogodbe sta v pogodbi določili, da avtor izdela fotografije za
publikacijo "Plečnikov vodič", torej ravno za objavo v knjižni
obliki. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je avtor
z navedeno pogodbo prenesel na toženko pravico reproduciranja in
distribiuranja fotografij zaradi njihove objave v obeh monografijah v
slovenskem jeziku.
Drugo sporno vprašanje v obravnavani zadevi pa je vprašanje
izpolnitve pogodbenih obveznosti obeh pogodbenikov oziroma pravdnih
strank. Na to vprašanje se nanaša presoja ustnega dogovora pravdnih
strank, sklenjenega po avtorjevi smrti.
Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim ustnim
dogovorom pa so si med seboj v nasprotju, zato se izpodbijane sodbe v
tem delu ne da preizkusiti, kar kaže na utemeljenost pritožbenih
očitkov o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka
339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako je
sodišče prve stopnje zaključilo, da je že pokojni avtor dobil vse
plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi iz leta 1987, glede na to, da
objavljene fotografije predstavljajo realizacijo le ene tretjine
zastavljenega projekta. Ugotovilo je še, da dogovarjanje med tožečo
stranko in toženo pomeni le realizacijo že navedenega pogodbenega
dogovora iz leta 1987. Tožeča stranka je dala soglasje za objavo
knjige, ni pa prišlo do soglasja za plačilo predanih fotografij.
Hkrati ugotavlja, da tožeči stranki pripada le še razlika po pogodbi,
ki pa ji je bila že izplačana. Ugotovilo je še, da omenjeno soglasje
za objavo ne obsega soglasja za objavo angleške verzije knjige, zato
naj bi bila v tem delu kršena avtorska pravica. Navedene ugotovitve
so si med seboj vsebinsko nasprotne, deloma pa tudi ne ustrezajo
ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Kot izhaja iz določil pogodbe iz leta 1987, se je pok. avtor obvezal,
da bo za plačilo fotografiral, izbral in izdelal povečave za
publikacijo "P. vodič". Toženka mu je za to izročila akontacijo, za
končno ceno pa je bilo dogovorjeno, da se obračuna po "izgotovljeni
količini in kvaliteti, sporazumno z uredniškim odborom, upoštevaje
trenutne finančne možnosti in riziko izvajalca pri celotnem
projektu". Tako iz tožbenih trditev kot tudi iz trditev odgovora na
tožbo izhajajo enake navedbe, da je zakoniti zastopnik toženke
zahteval od tožnic kot dedinj pok. avtorja izročitev pogodbenega
predmeta oziroma fotografij. Tožeča stranka jih je zbrala in dovolila
objavo, hkrati pa je z zakonitim zastopnikom toženke napravila
obračun "na počez" za znesek 15.600 DEM (312 fotografij x 50 DEM). Iz
trditev tožeče stranke še izhaja, da sta se pravdni stranki
dogovorili, da se tožeča stranka ob plačilu odpove materialnim
avtorskim pravicam iz naslova objave njenih fotografij v angleški
verziji monografije. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Na
njihovi podlagi je mogoč zaključek, da sta pravdni stranki sklenili
dogovor o dokončni ureditvi medsebojnega razmerja, ki ima vse učinke
pogodbe (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju
ZOR). Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni
bil sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost.
80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res
določa pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje
predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje,
temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna,
le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist
avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP). Kot je bilo navedeno že v
prejšnjem razveljavitvenem sklepu, očitno predstavlja navedeni
dogovor (pogodba) pravdnih strank realizacijo "končnega obračuna" po
pogodbi iz leta 1987.
Med pravdnima strankama je sporno, ali so bile pogodbene obveznosti
po navedenem dogovoru izpolnjene (17. člen ZOR). Nedvomno je tožeča
stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Toženki je izročila
predmet pogodbe in dovolila njeno objavo. Sporno pa je, ali jo je v
celoti izpolnila tudi toženka, ali pa jo je s plačilom zneska 6.751
DEM izpolnila le delno. Odgovor na to vprašanje je odvisen od
ugotovitve, ali je znesek 15.600 DEM predstavljal končni obračun, od
katerega je treba odšteti že plačani znesek akontacije, ali pa gre za
dogovor o plačilu brez upoštevanja akontacije. V primeru ugotovitve,
da je toženka z neizpolnitvijo oziroma le delno izpolnitvijo kršila
omenjeni dogovor oziroma pogodbo, pa bi bila tožeča stranka
upravičena le do izpolnitve dogovorjene obveznosti, ne pa do
običajnega plačila v smislu 81. člena ZASP, ki ga je treba uporabiti
v primerih, ko avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno. V
obravnavanem primeru je bilo to določeno, kako, pa sodišče prve
stopnje ni presojalo. Ta presoja, na podlagi izvedenih dokazov, pa
tudi pravil o dokaznem bremenu (7., 212. in 215. člen ZPP), bo
vsekakor prva naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.
Hkrati se bo treba opredeliti tudi do njegove vsebine oziroma ali
vanj sodi tudi angleška verzija monografije (pritrditi je treba
pritožbenemu očitku tožnic, da število objavljenih fotografij po
posameznih monografijah sploh ni bilo sporno). Ugotoviti pa bo tudi
treba, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem
razveljavitvenem sklepu, ali gre pri objavi fotografij v monografiji
Plečnikova Slovenija za ponovno objavo ali ne. Od ugotovitve
navedenega bo odvisna rešitev vprašanja, ali je šlo za kakšno od
zatrjevanih kršitev avtorske pravice in ali je toženka izpolnila
pogodbeno obveznost plačila. Od rešitve prvega vprašanja pa tudi, ali
je tožeča stranka upravičena terjati od toženke plačilo civilne kazni
in objavo sodbe.
Glede objave sodbe po ZASP je treba pritrditi sodišču prve stopnje,
da ima drugačen namen kot objave sodbe po ZOR, saj njen namen ni le v
odstranitvenih in satisfakcijskih učinkih za oškodovanca. Vendar pa
okoliščina, da je bil avtor v vseh publikacijah objavljen, še ne
izključuje apriori tega zahtevka. Res gre pri objavi v izvoru za
moralno satisfakcijo, ker pa je avtorska pravica enovita pravica na
avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja
(moralne avtorske pravice) in izključna premoženjska upravičenja
(materialne avtorske pravice, prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne
gre le za varovanje moralnih pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima
lahko objava (za avtorja) povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo
tak avtorjev tožbeni zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati
pravovarstveni interes, o čemer se bo moralo sodišče prve stopnje v
primeru ugotovitve kršitve avtorske pravice tudi opredeliti. Glede na
navedeno in v skladu z določilom 1. odst. 354. čl. ter 355. čl. ZPP
je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009