<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 122/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:II.CP.122.2004
Evidenčna številka:VSL55163
Datum odločbe:15.12.2004
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:pogodba o avtorskem delu - obličnost avtorskih pogodb - objava sodbe

Jedro

Resda po prej veljavnem Zakonu o avtorski pravici (ZAP) pripadejo

avtorju vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o

delu (24. člen ZAP) oziroma po sedaj veljavnem ZASP vse avtorske

pravice razen pravice distribuiranja, vendar le v primeru če s

pogodbo ni drugače določeno. Pri tem pa velja, da tudi če prenos

avtorskih pravic ni izrecno dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena

pogodbe o naročilu avtorskega dela (prim. ZASP s komentarjem, str.

226).

Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni bil

sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. 80.

člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res določa

pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje

predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje,

temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna,

le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist

avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP).

Res gre pri objavi v izvoru za moralno satisfakcijo, ker pa je

avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere

izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice)

in izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice,

prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne gre le za varovanje moralnih

pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima lahko objava (za avtorja)

povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo tak avtorjev tožbeni

zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati pravovarstveni

interes.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena

stranka kršila izključno materialno avtorsko pravico tožečih strank,

s tem da je v letu 1996 brez izrecnega in pisnega soglasja imetnic

materialnih avtorskih pravic kot dedinj le-teh po pokojnem soprogu in

očetu D.G., javno objavila v monografiji z naslovom "Plečnik's

Ljubljana, An Architect's guide" avtorske fotografije iz zapuščine

D.G.. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in

hrati odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega

postopka.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni

pritožbi. Tožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, tožena stranka pa njeno

spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa,

da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v

novo odločanje. Tožnice navajajo, da se strinjajo s stališčem, da je

pogodba iz leta 1997 pogodba o delu. Ne strinjajo pa se s stališčem,

da je avtor, torej pokojni G., s pogodbo prenesel pravico

reproduciranja in distribuiranja fotografij zaradi njihove objave v

obeh monografijah v slovenskem jeziku. Če bi te pravice res prenesel,

bi šlo v danem primeru za založniško pogodbo. Tožena stranka ni imela

dovoljenj tožnic za objavo fotografij v omenjenih treh publikacijah.

Nesprejemljiv je zato zaključek iz izpodbijane sodbe, da naj bi

pokojni G. že dobil plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi. Ker

dogovora o plačilu ni bilo, je treba za razmerje uporabiti 81. čl.

ZASP, ki govori o običajnem plačilu. Sodišče prve stopnje tudi zmotno

interpretira termin "povečava v pogodbi iz leta 1987". Objava

fotografij brez pogodbe s tožnicami je kršitev avtorskopravnih pravic

ne glede na to, da je same fotografije prva tožnica prostovoljno

izročila toženi stranki, saj s tem ni pristala na kršitve. Glede

angleške izdaje monografije je sodišče prve stopnje neutemeljeno

zavrnilo denarni zahtevek tožečih strank. Nobene potrebe namreč ni po

štetju fotografij ali ogledovanju knjige s strani sodišča, saj je

glede tega zadeva nesporna. Iz navedenih razlogov pa je neutemeljena

tudi zavrnitev objave sodbe v medijih.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile fotografije v

angleški izdaji knjige objavljene ponovno in brez privolitve imetnic

avtorskih pravic. Iz izpovedbe prvotožnice je jasno razvidno, da je

dala soglasje k objavi fotografij tudi v angleški monografiji. Da bo

treba obračunati pokojnemu G. izplačane akontacije, je bilo tožnici

popolnoma jasno, saj iz iste izpovedi sledi, da ji je pokojni mož

kakšen mesec pred smrtjo rekel, da ko bo napravil obračun za delo, bo

ugotovil koliko mu mora H. še dati. Torej ji je moralo biti jasno, da

se akontacija izplačana G. šteje v dogovorjeni znesek. Tožena stranka

torej ni kršila avtorskih pravic tožnic.

Pritožbi sta utemeljeni.

Bistvo spora se odkriva v vprašanju, ki izhaja iz pritožbene trditve

tožnic, in sicer, ali je tožena stranka, ki ji je prvotožnica

prostovoljno izročila fotografije, ki so bile predmet pogodbe med

pokojnim avtorjem D.G. in toženko, za objavo, kršila avtorskopravne

pravice tožnic, ker jih je objavila brez sklenitve avtorske pogodbe.

Prav v zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v prejšnjem

razveljavitvenem sklepu opozorilo na pravilnost materialnopravne

opredelitve pogodbe iz leta 1987, sklenjene med pokojnim D.G. in

toženko, kot pogodbe o naročilu avtorskega dela in hkrati na

pravnorelevantnost trditev o ustnem dogovoru pravdnih strank pred

objavo fotografij pok. D.G. in potrebnost njihove presoje v zvezi z

navedeno pogodbo o naročilu. Omenjena pravna kvalifikacija pogodbe je

med strankama nesporna, čeprav jo je tožeča stranka najprej štela za

založniško pogodbo, ki preneha učinkovati z avtorjevo smrtjo (1.

točka 1. odstavka 99. člena Zakona o avtorski in sorodni pravici, v

nadaljevanju ZASP), zaradi česar je štela kot potrebno ureditev

pravnega razmerja med pravdnima strankama glede avtorske pravice s

sklenitvijo pogodbe. Tako pa ima pogodba, ki jo je sklenil pokojni

D.G.(avtor) s toženko, enak učinek tudi za tožnice, ki so dedinje po

pokojnem avtorju (2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih, v nadaljevanju ZOR in 68. člen ZASP).

Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno upira ugotovitvi o avtorjevem

prenosu avtorskih pravic na toženko. Resda po prej veljavnem Zakonu o

avtorski pravici (ZAP) pripadejo avtorju vse avtorske pravice na

delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o delu (24. člen ZAP) oziroma po

sedaj veljavnem ZASP vse avtorske pravice razen pravice

distribuiranja, vendar le v primeru če s pogodbo ni drugače določeno.

Pri tem pa velja, da tudi če prenos avtorskih pravic ni izrecno

dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena pogodbe o naročilu avtorskega

dela (prim. ZASP s komentarjem, str. 226). Stranki obravnavane

pogodbe sta v pogodbi določili, da avtor izdela fotografije za

publikacijo "Plečnikov vodič", torej ravno za objavo v knjižni

obliki. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je avtor

z navedeno pogodbo prenesel na toženko pravico reproduciranja in

distribiuranja fotografij zaradi njihove objave v obeh monografijah v

slovenskem jeziku.

Drugo sporno vprašanje v obravnavani zadevi pa je vprašanje

izpolnitve pogodbenih obveznosti obeh pogodbenikov oziroma pravdnih

strank. Na to vprašanje se nanaša presoja ustnega dogovora pravdnih

strank, sklenjenega po avtorjevi smrti.

Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim ustnim

dogovorom pa so si med seboj v nasprotju, zato se izpodbijane sodbe v

tem delu ne da preizkusiti, kar kaže na utemeljenost pritožbenih

očitkov o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako je

sodišče prve stopnje zaključilo, da je že pokojni avtor dobil vse

plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi iz leta 1987, glede na to, da

objavljene fotografije predstavljajo realizacijo le ene tretjine

zastavljenega projekta. Ugotovilo je še, da dogovarjanje med tožečo

stranko in toženo pomeni le realizacijo že navedenega pogodbenega

dogovora iz leta 1987. Tožeča stranka je dala soglasje za objavo

knjige, ni pa prišlo do soglasja za plačilo predanih fotografij.

Hkrati ugotavlja, da tožeči stranki pripada le še razlika po pogodbi,

ki pa ji je bila že izplačana. Ugotovilo je še, da omenjeno soglasje

za objavo ne obsega soglasja za objavo angleške verzije knjige, zato

naj bi bila v tem delu kršena avtorska pravica. Navedene ugotovitve

so si med seboj vsebinsko nasprotne, deloma pa tudi ne ustrezajo

ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Kot izhaja iz določil pogodbe iz leta 1987, se je pok. avtor obvezal,

da bo za plačilo fotografiral, izbral in izdelal povečave za

publikacijo "P. vodič". Toženka mu je za to izročila akontacijo, za

končno ceno pa je bilo dogovorjeno, da se obračuna po "izgotovljeni

količini in kvaliteti, sporazumno z uredniškim odborom, upoštevaje

trenutne finančne možnosti in riziko izvajalca pri celotnem

projektu". Tako iz tožbenih trditev kot tudi iz trditev odgovora na

tožbo izhajajo enake navedbe, da je zakoniti zastopnik toženke

zahteval od tožnic kot dedinj pok. avtorja izročitev pogodbenega

predmeta oziroma fotografij. Tožeča stranka jih je zbrala in dovolila

objavo, hkrati pa je z zakonitim zastopnikom toženke napravila

obračun "na počez" za znesek 15.600 DEM (312 fotografij x 50 DEM). Iz

trditev tožeče stranke še izhaja, da sta se pravdni stranki

dogovorili, da se tožeča stranka ob plačilu odpove materialnim

avtorskim pravicam iz naslova objave njenih fotografij v angleški

verziji monografije. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Na

njihovi podlagi je mogoč zaključek, da sta pravdni stranki sklenili

dogovor o dokončni ureditvi medsebojnega razmerja, ki ima vse učinke

pogodbe (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju

ZOR). Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni

bil sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost.

80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res

določa pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje

predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje,

temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna,

le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist

avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP). Kot je bilo navedeno že v

prejšnjem razveljavitvenem sklepu, očitno predstavlja navedeni

dogovor (pogodba) pravdnih strank realizacijo "končnega obračuna" po

pogodbi iz leta 1987.

Med pravdnima strankama je sporno, ali so bile pogodbene obveznosti

po navedenem dogovoru izpolnjene (17. člen ZOR). Nedvomno je tožeča

stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Toženki je izročila

predmet pogodbe in dovolila njeno objavo. Sporno pa je, ali jo je v

celoti izpolnila tudi toženka, ali pa jo je s plačilom zneska 6.751

DEM izpolnila le delno. Odgovor na to vprašanje je odvisen od

ugotovitve, ali je znesek 15.600 DEM predstavljal končni obračun, od

katerega je treba odšteti že plačani znesek akontacije, ali pa gre za

dogovor o plačilu brez upoštevanja akontacije. V primeru ugotovitve,

da je toženka z neizpolnitvijo oziroma le delno izpolnitvijo kršila

omenjeni dogovor oziroma pogodbo, pa bi bila tožeča stranka

upravičena le do izpolnitve dogovorjene obveznosti, ne pa do

običajnega plačila v smislu 81. člena ZASP, ki ga je treba uporabiti

v primerih, ko avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno. V

obravnavanem primeru je bilo to določeno, kako, pa sodišče prve

stopnje ni presojalo. Ta presoja, na podlagi izvedenih dokazov, pa

tudi pravil o dokaznem bremenu (7., 212. in 215. člen ZPP), bo

vsekakor prva naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.

Hkrati se bo treba opredeliti tudi do njegove vsebine oziroma ali

vanj sodi tudi angleška verzija monografije (pritrditi je treba

pritožbenemu očitku tožnic, da število objavljenih fotografij po

posameznih monografijah sploh ni bilo sporno). Ugotoviti pa bo tudi

treba, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem

razveljavitvenem sklepu, ali gre pri objavi fotografij v monografiji

Plečnikova Slovenija za ponovno objavo ali ne. Od ugotovitve

navedenega bo odvisna rešitev vprašanja, ali je šlo za kakšno od

zatrjevanih kršitev avtorske pravice in ali je toženka izpolnila

pogodbeno obveznost plačila. Od rešitve prvega vprašanja pa tudi, ali

je tožeča stranka upravičena terjati od toženke plačilo civilne kazni

in objavo sodbe.

Glede objave sodbe po ZASP je treba pritrditi sodišču prve stopnje,

da ima drugačen namen kot objave sodbe po ZOR, saj njen namen ni le v

odstranitvenih in satisfakcijskih učinkih za oškodovanca. Vendar pa

okoliščina, da je bil avtor v vseh publikacijah objavljen, še ne

izključuje apriori tega zahtevka. Res gre pri objavi v izvoru za

moralno satisfakcijo, ker pa je avtorska pravica enovita pravica na

avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja

(moralne avtorske pravice) in izključna premoženjska upravičenja

(materialne avtorske pravice, prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne

gre le za varovanje moralnih pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima

lahko objava (za avtorja) povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo

tak avtorjev tožbeni zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati

pravovarstveni interes, o čemer se bo moralo sodišče prve stopnje v

primeru ugotovitve kršitve avtorske pravice tudi opredeliti. Glede na

navedeno in v skladu z določilom 1. odst. 354. čl. ter 355. čl. ZPP

je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 


Zveza:

ZAP člen 24, 24. ZASP člen 15, 80, 81, 15, 80, 81.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjg3MA==