VSL sodba in sklep I Cp 1306/2004
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.1306.2004 |
| Evidenčna številka: | VSL50547 |
| Datum odločbe: | 06.04.2005 |
| Področje: | civilno procesno pravo |
| Institut: | trditveno in dokazno breme |
Jedro
Izvedba predloženih dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive
trditvene podlage tožbe.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede
zneska 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 do
plačila in v odločitvi o pravdnih stroških ter se v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a
izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 632.090,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 dalje do plačila ter na
povračilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
dneva izdaje drugostopenjske sodbe do plačila.
Tožeča stranka vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zoper sodbo s
predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo
razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Odločitev
sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka glede višine
terjatve ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze, pa
tega ni storila, je napačna. Tožena stranka je tista, ki bi morala v
odgovoru na tožbo predložiti listine in predlagati dokaze (278. člen
Zakona o pravdnem postopku), tega pa ni storila. Stališče sodišča
prve stopnje, da je na tožeči stranki trditveno dokazno breme, ni
pravilno, saj je tožena stranka le pavšalno ugovarjala. Tožeča
stranka pa je ponudila vse potrebne dokaze, priložila je zapisnik o
poškodbah vozila, iz katerega izhajajo vse poškodbe, vložila je
račune potrebnih popravil in izračun manjvrednosti vozila. Iz
zadnjega izhaja, da je iz tega naslova oškodovancu priznala samo
42.970,00 SIT. Če bi se prvostopenjsko sodišče poglobilo v račune, ki
jih je predložila tožeča stranka, bi lahko ugotovilo, da je tožeča
stranka ravnalo zelo gospodarno in kritično pri presoji računov.
Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba je delno utemeljena.
Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o povezanosti
trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) in da izvedba
dokazov, na katere se pritožba sklicuje, ne more nadomestiti
trditvene podlage tožeče stranke, s katero bi ta morala utemeljevati
tožbeni zahtevek.
Iz spisa sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna le višina škode,
ki jo je tožena stranka dolžna povrniti zaradi kršitve zavarovalne
pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, razen v
delu, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova manjvrednosti vozila, za
katerega je tožeča stranka specificirano navedla, da del vtoževanega
zneska predstavlja 43.000,00 SIT za manjvrednost vozila na podlagi
izračuna (A8). V tem delu je njena trditvena podlaga zadostna tudi
glede na ugovore toženca in v zadostni meri podprta z dokazno listino
ter je pritrditi pritožbenim navedbam, da je bilo na tožencu dokazno
breme, da dokaže neutemeljenost višine zahtevka. Ker je v zvezi z
vtoževanim zneskom 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
9.5.1996 sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu v skladu z
212. členom ZPP napačno uporabilo, kar bi lahko vplivalo na
zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP), je bilo
potrebno pritožbi z znesek 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 5.9.1996 dalje in posledično v izreku o stroških ugoditi
in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje
(354. člen in 166. člen ZPP).
V ostalem delu pa so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi in
se višje sodišče nanje v celoti sklicuje. Pritožbene trditve, da
odgovor tožene stranke ni bil obrazložen ter da za zatrjevana dejstva
tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, ne držijo. Tožena
stranka se je namreč pri svojih trditvah sklicevala prav na
pomanjkljive trditve v zvezi s predloženimi dokazi s strani tožeče
stranke. Ni res, da iz predloženega zapisnika o poškodbi vozila
izhajajo vse poškodbe, ki so bile predmet obravnave poškodovanega
vozila. To predvsem ne velja za poškodbe na desni strani vozila.
Predloženi račun za kleparsko delo (ki posameznih stroškov za
opravljena dela na posameznih avtomobilskih delih, ne opredeli) se
izrecno nanaša tudi na popravilo desne strani vozila, tako da ni
mogoče ugotoviti, koliko znašajo kleparska dela za priznane poškodbe
po zapisniku. Tudi iz računa za opravljanje ličarskih del ni
izkazano, kateri deli so bili ličani. Od uveljavljanega zahtevka pa
sploh ni razvidno, kaj je tožeča stranka oškodovancu v znesku
632.090,00 SIT priznala, razen zatrjevanega zneska 43.000,00 SIT na
račun plačila manjvrednosti vozila. Seštevki po računih namreč ne
dajejo končne vtoževane vsote, sicer pa tudi ni razvidno, po kakšnem
tečaju in na kateri dan je tožeča stranka preračunala tujo valuto v
slovensko plačilno sredstvo. Ker torej tožeča stranka ni opredeljeno
navedla, katero vrsto materialne škode je poravnala z zneskom
632.090,00 SIT, katere zneske je po predloženih računih priznala, po
katerem tečaju je obračunala višino škode, ki jo je oškodovanec
izkazoval z računom v ATS, sodišče prve stopnje tudi, če bi se
poglobilo ob sicer pomankljivi trditveni podlagi v same račune (kar
pa ni dolžno), ne bi moglo ugotoviti utemeljenosti višine škode, ki
jo je tožena stranka izpodbijala nad višino zneska 42.970,00 SIT
oziroma po mnenju tožeče stranke približno 43.000,00 SIT.
Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v znesku nad 43.000,00
SIT s pripadki zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve
stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009
