<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 693/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.693.2004
Evidenčna številka:VSL50544
Datum odločbe:20.04.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:tuja valuta - izpolnitev denarne obveznosti

Jedro

Stranke lahko sklepajo posle v krajih plačilnih sredstvih pod pogoji

in način, določen z zakonom. Dovoljena je uporaba deviz v pogodbah

med fizičnimi osebami, pri čemer je valuta izpolnitve vedno tolar.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki,

da mora tožeči stranki plačati znesek 546.776,15 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 24.9.1996 dalje do plačila, hkrati pa je

zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožeča stranka

dolžna toženi stranki povrniti 13.336,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2004 dalje do plačila.

Obsodilni del prvostopne sodbe izpodbija toženec zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bil kredit devizni, saj

je bilo gotovinsko izplačilo v valuti v DEM in tudi delno vračilo

kredita z dne 9.4.1996 je bilo vrnjeno v DEM. Prvo sodišče je

neutemeljeno in na škodo toženca dovolilo, da je prevzemnik terjatve

- tožnik, znesek v DEM spremenil v tolarsko protivrednosti in od te

vrednosti zaračunal zakonite zamudne obresti. Prvo sodišče bi zato

moralo zavrniti primarni tožbeni zahtevek in odločiti zgolj o

podrednem tožbenem zahtevku. Toženec nadalje poudarja, da pogodba o

odstopu terjatve v izterjavo z dne 11.3.1997 ni bila overjena in se

tako poraja sum, da s strani podjetja P. d.o.o. ni bila nikoli

podpisana, kar kaže tudi primerjava podpisov pogodbe z dne 11.3.1997

in aneksa z dne 8.12.1997, ki kaže, da teh dveh listin ni podpisala

ena in ista oseba. To je še toliko bolj pomembno, ker je sama pogodba

o odstopu terjatve v izterjavo z dne 11.3.1997 nedosledna in v njej

mrgoli raznih napak. Zato se poraja dvom, ali je bil toženec tista

oseba, katere dolg naj bi bil predmet pogodbe o odstopu terjatve v

izterjavo. Pritožnik opozarja, da ni izkazana terjatev tožnika do

družbe P. d.o.o., kot to izhaja iz pogodbe o odstopu terjatve v

izterjavo z dne 11.3.1997. Toženec sodišču druge stopnje predlaga, da

spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa,

da izpodbijano sodbo spremeni in naloži toženi stranki plačilo

ustreznega zneska v EUR z obrestmi v višini deviznih vlog na vpogled

oziroma podrejeno, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi

izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje kot

tudi, da je na tej podlagi pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno

uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče pritožbe, ko meni, da

bi moralo prvo sodišče ugoditi podrejenemu tožbenemu zahtevku, v

katerem je tožnik uveljavljal plačilo denarne obveznosti v tuji

valuti. Po Zakonu o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 52/02) je

dovoljena uporaba deviz v pogodbah med fizičnimi osebami, pri čemer

pa je valuta izpolnitve vedno tolar (18. člen citiranega zakona). V

1. odstavku navedenega zakonitega določila je predpisano, da lahko

stranke sklepajo posle v tujih plačilnih sredstvih, vendar samo pod

pogoji in na način, določen z zakonom. V obravnavani zadevi med

strankama ne gre za takšen posel, glede katerega bi bila dovoljena

izpolnitev denarne obveznosti v tuji valuti. Kolikor je bilo v

posojilni pogodbi z dne 3.8.1995 navedeno posojilo v tuji valuti,

tedaj je treba šteti to določbo kot dogovor o valutni klavzuli, v

okviru katere velja, da je valuta izpolnitve domači denar. Sodišče

prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je

ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Kolikor pritožba navaja okoliščine, s katerimi izraža dvom o

pristnosti podpisov na pogodbi o odstopu terjtave v izterjavo z dne

11.3.1997, nadalje, ko opozarja na neoveritev podpisa, na dvom o

izkazanosti tožnikove terjatve do družbe P. d.o.o., na dvom o obstoju

pooblastilnega razmerja, je treba opozoriti, da gre za navajanje

novih dejstev, ki jih toženec ni navajal v postopku pred prvim

sodiščem, pri čemer pa v pritožbi z ničemer ne izkazuje, da teh

dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že pred prvim sodiščem.

Zato tovrstnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje glede na

določbo 1. odstavka 337. člena ZPP ni bilo dolžno obravnavati.

Ker je glede na povedano sodišče druge stopnje ugotovilo, da

uveljavljana pritožbena razloga nista podana in ker tudi ni našlo

nobenih tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno

paziti po uradni dolžnosti, je zato na podlagi 353. člena ZPP

zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik mora sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni

pripomogel k razjasnitvi stvari (1. odstavek 155. člena ZPP).

 


Zveza:

ZDP člen 18, 18/1, 18, 18/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjc1MA==