VSL sodba I Cp 2030/2004

Jedro

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajemajo

stalne omejitve, ki jih ima oškodovanec po končanem zdravljenju,

omejitve v času zdravljenja pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz

naslova telesnih bolečin. Samo v primeru, če je zdravljenje zelo

dolgotrajno in je oškodovanec pomembno prizadet lahko začasno

zmanjšanje življenske aktivnosti predstavlja samostojno škodo iz

naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki,

da je dolžna plačati tožeči stranki 650.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 16.3.2004 v višini predpisane

obrestne mere zmanjšano za temeljno obrestno mero, za čas od

16.3.2004 dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih

obresti. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki

povrniti 160.103,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od 16.3.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je

zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni

stranki.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša

na določitev višine plačila odškodnine ter posledično tudi povrnitev

stroškov postopka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga,

da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Bistvo pritožbenih

navedb je, da je prisojena odškodnina za strah bistveno premajhna in

da tožnici pripada tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenskih aktivnosti, ker je ugotovljeno, da je bila

njena življenska aktivnost začasno zmanjšana.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se

izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- ni pojasnjeno, zakaj obresti tečejo od 1.1.2002 dalje.

Toženec bi s spremembo obrestnega zahtevka z dne 4.2.2004

moral soglašati;

- sodišče bi moralo odločiti o povrnitvi stroškov v zvezi z

umaknjeno tožbo M. Š., ker je toženec zaznamoval

stroške v stroškovniku;

- nesprejemljivo je, da ni mogoče razmejiti poškodb, ki jih

je povzročil toženec od tistih, ki jih je prizadejel

toženčev sin. Toženec tožnici ni povzročil nobene škode.

Pravno zmotna in zgrešena je ugotovitev, da sta tožnico

poškodovala toženec in njegov sin v sostorilstvu. Kadar je

mogoče ugotoviti povzročitelja, kar je na strani pet sodbe

ugotovljeno, ni solidarne odgovornosti;

- višina prisojene odškodnine je previsoka in sodišče ni

upoštevalo individualizacije, ker ima tožnica psihične

težave in sigurno škodni dogodek dramatizira. Njene

psihične težave tudi vplivajo na njeno psihofizično

počutje;

- pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin bo razmejiti

poškodbe, ki jih je, če jih je, povzročil toženec, od

poškodb, ki jih je povzročil D. L.;

- previsoka je odškodnina za strah, ki se veže na dejanje

toženca. Upoštevati pa je tudi psihofizične težave

tožnice.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede temelja:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je dne 12.11.1997 okrog 15. ure tožnico najprej udaril

v glavo toženec, na kar je padla preko žive meje, nato pa

je tožnico po glavi udaril in brcnil v trebuh še toženčev

sin D. L., pri čemer je ponovno padla;

- da je tožnica pri tem utrpela: udarnine glave, levega

podlakta, prsnega koša in trebušne stene; izliv krvi v

prednjo trebušno steno; udarnino hrbtenice; udarnino

križnično trtičnega predela;

- da vseh poškodb ni možno razmejiti, ali so nastale zaradi

dejanja toženca ali zaradi dejanja njegovega sina D.

L.;

- ni verjelo tožencu, da se tožnice ni dotaknil;

- da priča B. H., ki je izpovedal, da je bila

tožnica tista, ki se je zagnala proti tožencu z

dvignjenimi rokami in pri tem padla, očitno ne govori

resnice. Do tega zaključka je prišlo, ker je v

nasprotju z izpovedjo priče D. Z., ki je izpovedal,

da mu je H. dejal, da se je tožnica spotaknila in

padla, ko je tekla proti D. L..

Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da sta toženec in njegov sin

D. L. ravnala skladno, da so se njuna dejanja dopolnjevala in vodila

k skupnemu cilju, to je k povzročitvi telesne poškodbe tožnice in da

sta zato pri navedenem dogodku sodelovala v sostorilstvu naklepno

poškodovati tožnico in da sta ji zato nerazdelno dolžna povrniti

izgubljeno škodo.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenih dejstev

in v zaključek, da sta toženec in njegov sin D. L. solidarno

odgovorna za povrnitev škode tožnici, in sicer na podlagi določila 1.

odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je

določeno, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj,

odgovarjajo udeleženci solidarno, kar pomeni, da vsak dolžnik

solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, upnik pa

lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni

popolnoma izpolnjena (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Ugotovitev, da ni možno opredeliti, ali je do udarnin glave, levega

podlakta in prsnega koša prišlo zaradi dejanj toženca ali zaradi

dejanj njegovega sina D. L., izhaja iz izvedeniškega mnenja (list.

št. 50), ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj je v

njem pojasnjeno, da so te poškodbe lahko nastale ali zaradi udarca

ali pa zaradi padca tožnice, tako toženec kot njegov sin pa sta

tožnico udarila po glavi, tožnica pa je padla tako po udarcu toženca

kot po udarcu njegovega sina. To pa tudi ni odločilno, ker je

ugotovljeno, da sta toženec in njegov sin škodo tožnici povzročila

kot sostorilca in zato je njuna odgovornost solidarna. Zmotna je zato

pritožbena trditev, da določil o solidarni odgovornosti ni možno

uporabiti, ker je možno ugotoviti povzročitelja škode. Že zgoraj je

bilo pojasnjeno, da pri delu poškodb ni bilo mogoče ugotoviti, ali so

nastale zaradi dejanj toženca ali zaradi dejanj toženčevega sina, ali

pa zaradi dejanj obeh.

Glede višine:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi utrpljenih

telesnih poškodb imela neprekinjene telesne bolečine srednje stopnje

28 dni in neprestane telesne bolečine lahke stopnje 26 dni, ki so

prešle v občasne in so potem postopoma izzvenele; 6 dni je bila

hospitalizirana, 17 dni je imela mobilizirano vratno hrbtenico, imela

večje število zdravstvenih pregledov. Glede na intenzivnost in

trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja je

prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT primerna denarna

satisfakcija tožnici za pretrpljeno škodo iz tega naslova.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je potrebno razmejiti

poškodbe, ki jih je povzročil toženec od poškodb, ki jih je povzročil

toženčev sin, ker je toženec po načelu solidarne odgovornosti dolžan

tožnici povrniti celotno škodo.

Ob dogodku je tožnica utrpela hud primaren strah, ki je trajal tri

ure in strah za izid zdravljenja, ki je trajal 47 dni, nato pa je

strah postopoma popustil. Prisojena odškodnina v znesku 150.000,00

SIT je primerna denarna satisfakcija za tožničin pretrpljeni strah.

Ni slediti pritožbeni navedbi toženca, da je prisojena odškodnina

previsoka, ker je upoštevati psihične težave tožnice, niti

pritožbenih navedb pritožnice, da je odškodnina premajhna, ker ni

upoštevano, da živi v vsakodnevnem strahu pred tožencem. V sodbi je

med drugim tudi ugotovljeno, da tožnica nima več medicinskega razloga

za strah za izid zdravljenja poškodb, kljub težavam, ki izhajajo iz

posledic dogajanja v konfliktu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica zaradi utrpeljenih

telesnih poškodb, nima trajno zmanjšane življenske aktivnosti, da pa

je prve tri dni po poškodbi imela znatno zmanjšano življensko

aktivnost, nato pa najmanj tri tedne zmerno zmanjšano življensko

aktivnost, za določena opravila pa do februarja 1998. Glede na

ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da

tožnica ni upravičena do predlagane odškodnine iz naslova duševnih

bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, ker te zajemajo

oškodovančeve omejitve, ki nastanejo po končanem zdravljenju,

omejitve v času zdravljenja pa se upoštevajo pri odmeri odškodnine iz

naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja (200. člen

ZOR). Samo v primeru, če je zdravljenje zelo dolgotrajno in je

oškodovanec pomembno prizadet lahko začasno zmanjšanje aktivnosti

preide v samostojno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenskih aktivnosti, kar pa v tem primeru ni podano.

Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnice, da je upravičena do

odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenskih

aktivnosti.

Obresti od 1.1.2002 dalje so prisojene v skladu s postavljenim

zahtevkom in načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije objavljenim v Pravnih mnenjih VSRS, Ljubljana 2002, saj je

tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine najmanj od vložitve

tožbe dalje (4.11.1999). Neutemeljena je zato pritožbena graja tožene

stranke, da je tožbeni zahtevek prekoračen in da toženec v spremembo

obrestnega zahtevka ni privolil. Iz spisa ni razvidno, da bi se

takšni spremembi zahtevka v obrestnem delu upiral (1. in 2. odstavek

185. člena ZPP).

Sklep o umiku tožbe M. Š. je sodišče sprejelo na naroku 16.8.2002.

Tožena stranka je z umikom tožbe soglašala in se odpovedala pismenemu

odpravku sklepa ter pravici do pritožbe. Povrnitev stroškov od M.

Š. zaradi umaknjene tožbe, ni zahtevala. Ker ni takoj zahtevala

povrnitve stroškov, je izgubila pravico do njihove povrnitve.

Drugačne pritožbene navedbe toženca so zmotne in napačne.

V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbi je

bilo zato zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato mora kriti vsaka

svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 776/2003
• VSL sodba II Cp 1337/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 1336/2004