VSL sodba I Cp 1521/2004

Jedro

Odškodninska odgovornost upravnika stavbe za škodo, ki jo utrpijo

tretje osebe pri uporabi stavbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (točki I. in III. izreka) tako spremeni, da se zahtevek tožnika

tudi v preostalem delu, ki se glasi:

" Tožena stranka G. d.o.o., Ulica xy, D., je dolžna tožeči stranki

Z. S., Ulica xx, D., plačati znesek 2.400.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi po 13,5% obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003,

od 28.6.2003 dalje pa po 17% obrestni meri, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne

stroške v višini 266.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v

roku 15 dni od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pod

izvršbo."

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne

stroške v višini 266.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v

roku 15 dni od dnea izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, pod

izvršbo,"

z a v r n e .

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 440.108,00 SIT njenih

stroškov tega pravdnega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku

tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati

odškodnino v višini 2.400.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni

zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še

povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 266.532,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tako je odločilo

zatem, ko je ugotovilo, da se je tožnik, ki je sicer stanovalec, ne

pa lastnik stanovanja v večstanovanjski hiši, na stopnišču katere se

je poškodoval, poškodoval na odkrušeni stopnici te večstanovanjske

hiše, upravnik katere je bila v tistem času tožena stranka ter zato

zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene

stranke, ker je odpustila dolžnost popravila stopnišča.

Zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se pritožuje

tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - uradno

prečiščeno besedilo; ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevek tožnika v celoti zavrne

ter mu naloži povračilo prvostopnih in pritožbenih stroškov tega

postopka, podredno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodiču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožnik izpostavlja pritožbeni razlog

absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP, saj je mnenja, da izpodbijana sodba nima

razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je izpostavil v svoji

pripravljalni vlogi z dne 28.6.2004, nadalje naj bi bilo podano

nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izpovedbo priče

M. K.; poleg tega pa naj bi bil tudi sam izrek sodbe v nasprotju z

njenimi razlogi. Naalje tožena stranka v pritožbi še vedno utemeljuje

z izvajanjem, češ da sploh ni bila upravnik stanovanjske hiše, na

stopnišču katere naj bi se tožnik poškodoval, saj s stanovalci ni

imela sklenjene pogodbe o upravljanju. Po drugi strani pa utemeljuje

svoj ugovor pasivne legitimacije tudi z izvajanji, češ da so skladi z

določbami Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spr.; SZ) k

izvrševanju upravljanja zavezani lastniki in ne upravnik. Upravnik

ima namreč le pooblastila, ki so na temelju zakona določena v

pogodbi, zato lahko v primeru kršitve pogodbenih obveznosti odgovarja

le napram lastnikom kot pogodbenim strankam, ne pa nasproti tretjemu.

Poleg tega pa ni podana niti izvrnpogodbena odškodninska odgovornost

tožene stranke, ki bi lahko bila podana le, če bi tožena stranka sama

razbila stopnico, na kateri naj bi se poškodoval tožnik. Prvostopnemu

sodišču pa nadalje tudi očita, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem

obstoja vzročne zveze med očitanim ji nedopustnim ravnanjem in

tožniku nastalo škodo, čeravno je tekom prvostopnega postopka tudi

obstoju le-te izrecno ugovarjala.

Pritožba je utemeljena.

V pritožbi v prvi vrsti izpostavljen pritožbeni razlog absolutno

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

člena ZPP ni podan. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v očitani

smeri namreč ni ugotovilo, v čem naj bi bilo podano nasprotje med

izrekom in razlogi sodbe, kot tudi ne, v čem naj bi bilo podano

nasprotje med izpovedbo priče M. K., kot ta izhaja iz zapisnika in

kot jo je sodišče povzelo v razlogih sodbe. Napadena sodba ima

razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju

in jo je zato mogoče preizkusiti, zato tudi dejstvo, da prvostopno

sodišče ni odgovorilo na vse prvostopne ugovorne navedbe tožene

stranke, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo očitane

absolutno bistvene kršitve določb pravdnega psotopka. Dejstvo, da

prvostopno sodišče na določene ugovorne navedbe tožene stranke ni

odgovorilo, je namreč posledica drugačnega (kot bo obrazloženo v

nadaljevanju sicer zmotnega) materialnopravnega izhodišča, v

posledici česar takšnih ugovornih navedb ni štelo kot pravno

relevantnih, kar pa lahko predstavlja le pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava (in posledično nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja).

Pritožbeno sodišče nadalje tudi ne more pritrditi pritožbenim

izvajanjem, da pasivna legitimacija tožene stranke ni podana, ker naj

ne bi bila upravnik stanovanjske hiše, v kateri je prišlo do škodnega

dogodka, in v tem delu v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe.

Da je posle upravljanja v sporni stanovanjski hiši tožena stranka v

času škodnega dogodka vendarle opravljala, v tej zadevi namreč ni

sporno, tožena stranka pa zatrjuje le, da jih je opravljala kot

poslovodja brez naročila, saj z lastniki ni imela sklenjene pogodbe o

upravljanju. Ob takšnem dejanskem izhodišču ter ob nadaljnji

prvostopni ugotovitvi (ki izhaja tudi iz podatkov sodnega registra -

prim A31), da je namreč tožena stranka pravni naslednik pooblaščene

organizacije KSP D., ki je pred tem opravljala upravljalske naloge v

tej stanovanjski hiši, je zaključek prvostopnega sodišča, da je bila

tožena stranka (kljub neizkazanemu obstoju pisne upravljalske pogodbe

med njo in etažnimi lastniki) upravnik sporne stanovanjske hiše,

pravilen. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na prehodno določbo 2.

odstavka 145. člena SZ, po kateri opravlja do sklenitve pogodbe iz

22. člena SZ naloge iz tega zakona skupnost stanovalcev oziroma

pooblaščena organizacija. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim

izvajanjem, češ da pogodba, ki jo je imel KSP kot njen pravdni

prednik sklenjeno z lastniki, tožene stranke ni zavezovala. Tega pa

se je tožena stranka tudi dobro zavedala, saj v nasprotnem primeru

pogodbe (obstoj katere sicer zanika) ne bi odpovedala. In ker iz

prvostopnih ugotovitev nadalje izhaja, da je tožena stranka od

upravljalske pogodbe odstopila v letu 2003, torej po škodnem dogodku,

ki se je pripetil dne 15.3.1999, v pravilnost prvostopnega zaključka,

da je bila tožena stranka v času škodnega dogodka upravnik sporne

večstanovanjske hiše, ne more biti dvoma. V tem delu so torej očitki

o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi

materialnega prava utemeljeni.

Je pa potrebno pritrditi pritožbi, da pasivna legitimacija tožene

stranke v tej zadevi, čeravno je bila upravnik večstanovanjske hiše,

ni podana.

Odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka pasivno legitimirana v

tej odškodninski pravdi, je odvisen od presoje, ali je tožena stranka

z očitano opustitvijo očitana poslovna ali neposlovna odškodninska

odgovornost.

V sodni praksi in pravni teoriji je sicer enotno sprejeto stališče,

da morajo biti tako za obstoj poslovne kot tudi za obstoj neposlovne

odškodninske odtgovornosti izpolnjene iste temeljne predpostavke, to

je obstoj protipravnega ravnanja, nastala škoda, vzročna zveza ter

obstoj odgovornosti na strani povzročitelja, pa vendarle obstajajo

pri presoji podanosti le-teh določene razlike. Razlika se lahko

pokaže že v posebni pojavni obliki protipravnosti. Protipravnost kot

predpostavka pogodbene odškodninske odgovornosti po 2. odstavku 262.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s

spr.; ZOR) se tako kaže v pravnem dejstvu kršitve pogodbene

obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je pogodbena

stranka s pogodbo zavezala opraviti; medtem ko se protipravnost kot

predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti kaže v kršitvi

splošne prepovedi povzročanja škode (prim. 1. odst. 154. člen ZOR) z

ravnanji, ki so nasprotna pravnemu redu oziroma, ki so po splošnih

pojmovanjih nasprotna običajnim normam v določeni družbi.

Toženi stranki se očita opustitev opravila stopnišča v tuji

stanovanjski hiši. Opustitev lakho predstavlja nedopustno ravnanje

le, če pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja. Vprašanje pa je, od kod

izvira dolžnostno ravnanje tožene stranke. In tukaj je potrebno

pritrditi toženi stranki, da to namreč ne izvira iz določb

Stanovanjske zakona (SZ; ki ga je glede na določbo 193. člena SZ-1

potrebno uporabiti v tej zadevi), saj so po določbah SZ k upravljanju

v večstanovanjskih hišah zavezani lastniki stanovanj (prim. 22., 24.,

26., 31. in 34. člen SZ), zato je drugačen zaključek prvostopnega

sodišča, da izhaja iz določb SZ dolžnostno ravnanje upravnika ter da

je zato podana njegova odškodninska odgovornost, pravno zmoten. Res

je sicer, da so stanovalci večstanovanjskih hiš po določbi 27. člena

SZ v pogodbi o upravljanju dolžni v primeru, ko gre za hišo več kot

dvema lastnikoma in več kot desetimi stanovanji, določiti tudi

upravnika ter da s pogodbo, ki jo sklenejo z upravnikom, lastniki

nanj prenesejo upravljanje, kot tudi, da med temeljne posle

upravljanja sodi tudi redno vzdrževanje hiše (prim. 24. člen SZ),

vendar pa je pri tem odločilnega pomena dejstvo, da izvirajo vse te

obveznosti tožene stranke iz pogodbe o opravljanju upravniških

storitev (prim. 2. odst. 28. člena SZ) in ne zakona, zato lahko v

primeru kršitve le-teh odgovarja le nasprotni pogodbeni stranki,

torej lastnikom stanovanja (kot je namreč razvidno iz določbe 2.

odst. 28. člena SZ, so lastniki (ne glede na to, ali v stanovanju

bivajo ali ne - prim. 3. odst. 22. člena SZ) tisti, ki sklenejo

pogodbo z upravnikom). Brez obstoja pogodbenega odnosa med toženo

stranko kot upravnikom in etažnimi lastniki, tožena stranka k

ravnanjem, kot jih opredeljuje 24. člen SZ, ne bi bila zavezana,

zato 24. člen SZ ne more predstavljati pravne podlage za njeno

dolžnostno ravnanje. Po povedanem torej ne more biti dvoma, da tožena

stranka z očitano opustitvijo popravila odkrušene stopnice v tuji

stanovanjski hiši ni storila protipravnega ravnanja v smislu kršitve

splošne prepovedi povzročanja škode (prim. 154. člena ZOR), saj ta

očitana ji opustitev ne predstavlja nekega pravnemu redu ali pa

običajnim normam nasprotnega in zato nedopustnega obnašanja v

določeni družbi; temveč je (lahko) storila le protipravno ravnanje v

smislu kršitve dolžnostnega ravnanja iz upravljalske pogodbe. Ni

torej dvoma, da je lahko v tej zadevi govora le o pogodbeni

odškodninski odgovornosti upravnika in je drugačen zaključek

prvostopnega sodišča, ki se je pri ugotavljanju odškodninske

odgovornosti tožene stranke oprlo na določbe 154. člena ZOR, zmoten.

Ob takšnem zaključku pa tožena stranka v tej zadevi (ob pritožbeno

neizpodbijani prvostopni ugotovitvi, da tožnik ni lastnik stanovanja

v stanovanjski hiši, v kateri je prišlo do škodnega dogodka), ne more

biti pasivno legitimirana. Pritrditi je namreč potrebno pritožbenim

izivajanjem, da je v pogodbenem pravu uveljavljeno načelo

relativnosti, ki pomeni, da ustvarja pogodba pravice in obveznosti le

za pogodbeni stranki, ki sta jo sklenili (1. odst. 148. člena ZOR),

zato gredo pravice iz pogodbe načeloma le upniku, to je osebi,

kateri se je dolžnik pogodbeno zavezal. Pogodbeni učinki se torej ne

raztezajo na tretje osebe in ker je pogodbena odškodninska

odgovornost le eden izmed (posrednih) učinkov sklenjene pogodbe

(prim. 262. člen ZOR), tožena stranka nasproti tožniku kot tretji

osebi zaradi očitane ji opustitve ne more biti odškodninsko

odgovorna.

Iz vsega povedanega je torej zaključiti, da so lastniki (četudi so

prepustili izvajanje upravljanja toženi stranki) tisti, ki so

odgovorni za škodo, nastalo v posledici nevzdrževanja hiše (op.: kot

opozarja pritožba, je bilo takšno stališče že zavzeto tudi v odločbi

Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cp 1180/98 z dne 13.11.1999),

Tožnik bi lahko odškodnino zahteval le od lastnikov te stanovanjske

hiše oziroma skupnosti stanovalcev, ti pa bi lahko povračilo le-te

eventuelno zahtevli od tožene stranke (prim. 4. odst. 128. člena SZ).

V prid zaključku, da neposredna odškodninska odgovornost upravnikA

nasproti tretjim ni podana, pa govori po oceni pritožbenega sodšča

tudi dejstvo, da se lahko upravnik svoje odgovornosti v takšnih

primerih razreši ali pa jo omeji z uveljavljanjem različnih ugovorov

iz pogodbenega razmerja, ki jih zoper tožnika kot tretjo osebo ne bi

mogel uspešno uveljavljati. V upravljalski pogodbi so namreč določene

obveznosti in pravice obeh pogodbenih strank, zato bi se lahko svoje

odgovornosti rešil oziroma jo omejil z ugovori, da obveznosti ni

mogel izpolniti zaradi določenih okoliščin na strani lastnikov (še

posebej glede na to, da je pri izvrševanju upravljanja skladno z

določbo 1. alinejo 2. odst. 28. člena SZ zavezan upoštevati njihove

sklepa). In tožena stranka se je tekom prvostopnega postopka med

drugim skušala braniti tudi s takšnimi ugovori, pri čemer je jasno,

da jih zoper tožnika kot tretjega ni mogla uspešno uveljavljati, saj

so ti predmeti notranjega razmerja med njo in lastniki

večstanovanjske hiše; kot je to po drugi strani jasno, da so takšni

njeni ugovori pri presoji (ne)dopustnosti očitane ji opustitve lahko

relevantni.

Ker je po povedanem prvostopno sodišče materialno pravo zmotno

uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in

napadeno sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je zahtevek

tožnika zavrnilo tudi v preostalem delu (4. točka 358. člena ZPP).

Zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene očitke ni odgovarjalo.

Glede na spremembo prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče odločilo o

stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ker je tožnik s

tožbo v celoti propadel, je torej on tisti, ki mora toženi stranki

povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Stroške je

sodšče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (Ur.l.RS, št. 1/91 s

spr.) in v mejah postavljenih stroškovnih zahtevkov ter ob

upoštevanju števila točk po tarifi, veljavni v času izvršilenega

posamičnega opravila in vrednosti točke po tarifi, veljavni na dan

odmere (2. odst. 14. točke OT), vse v obsegu, razvidnem po posamičnih

postavkah iz stroškovnikov tožene stranke na list. št. 61, 77 in 84

spisa. Tako znaša vsota stroškov prvostopnega postopka tožene

stranke, do povrnitve katerih je upravičena, 307.958,00 SIT, skupaj

torej 440.108,00 SIT. Zakonskih zamudnih obresti od tako priznanih

stroškov pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj jih od

stroškov prvostopnega postopka ni pravočasno zahtevala (prim. 3.

odst. 163. člena ZPP), medtem ko jih od stroškov pritožbenega

postopka sploh ni uveljavljala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep I Cp 592/2002
• VDS sodba in sklep Pdp 1332/2000
• VSL sodba in sklep I Cpg 443/2000