VSL sodba I Cp 9/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.9.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50537 |
Datum odločbe: | 06.04.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | zadržanje zastaranja |
Jedro
Stranka je pravočasno v postopu na prvi stopnji v skladu z dol. 286.
čl. ZPP dolžna substancirano zatrjevati razloge za zadržanje
zastaranja zaradi nepremagljivih ovir v smislu 383. člena ZOR.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnikoma 5.075
EUR v tolarski protivrednosti po prodajno menjalnem tečaju NLB d.d.
Ljubljana, veljavnem na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od tolarske protivrednosti za 5.075 EUR po tečaju, veljavnem
na dan 1.6.1994 od 1.6.1993 dalje do plačila ter jima povrniti
pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve
stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna plačati tožencema njune
pravdne stroške v zneskku 17.100,00 SIT.
Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih
razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v
nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni
pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne
sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev
stroškov pritožbenega postopka. Pritožnika menita, da je sodišče prve
stopnje kršilo določbe postopka s tem, ker ni zaslišalo tožnika kot
pravdni stranki, ki bi pojasnila, zakaj tožbe nista vložila toliko
časa. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o celotnem zahtevku, saj
ni odločilo o istem tožbenem zahtevku za obveznosti tretje tožene
stranke M. D.. Gre namreč za isti tožbeni zahtevek na isti pravni
podlagi in o istem pravnem razmerju, zato ni bilo razloga za
razdvajanje tega postopka. Sodišče prve stopnje je po mnenju
pritožnikov odločilo v nasprotju z načelom materialne resnice, na
katerega je sodišče vezano. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh
predlaganih dokazov, tistih ki jih je izvedlo, pa ni ocenilo. Po
mnenju sodišča je nastopilo zastaranje terjatve za najemnino v roku
treh let, vendar tega ni obrazložilo, pač pa je samo citiralo člen
375 ZOR, pri čemer se ni spuščalo v navedbe v tožbi in vlogah, v
katerih so navajane čas in okoliščine, ko tožnika nista mogla s
pravnimi sredstvi zaščititi svojih pravic. Taka odločitev sodišča bi
bila sprejemljiva samo v pogojih normalnega funkcioniranja pravnega
sistema na področju bivše SFRJ in da ni bilo vojne in težav, ki jih
je ta vojna povzročila. V pogojih normalnega komuniciranja in
potovanja, bi tožnika pravočasno vložila tožbo in sodelovala v
procesnih dejanjih. Glede na te omejitve in prepreke takšne narave,
da ni bilo možno gibati se in normalno komunicirati, sta bila tožnika
onemogočena z neobvladljivimi ovirami uveljaviti svoje pravice.
Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati te vojne okoliščine,
saj zastaranje zaradi nepremagljivih ovir na strani tožnikov ni teklo
v tem obdobju v smislu 383. člena ZOR. V času od maja 1991 zaradi
znanih vojnih dogodkov na področju bivše Jugoslavije do trenutka
vlaganja tožbe je bilo tožnikoma onemogočeno zagotavljanje svojih
pravic. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta tožnika pobegnila iz
področij, kjer je bila vojna in odšla v SFRJ, da nista niti imela
dokumentov, na podlagi katerih bi lahko dobila potne listine v
Srbiji. Po končani vojni so ostali neurejeni številni odnosi med novo
nastalimi državami na področju bivše SFRJ in šele po vzpostavitvi
delnih odnosov med državami in spremembe okoliščin, ki so omogočile
tožnikoma pribavo osebnih dokumentov in potnih listin, sta tožnika to
storila. Tožnika prilagata številne dokumente, s katerimi dokazujeta,
da v zatrjevanem obdobju nista imela potnih listin, ki bi jima
omogočale potovanje v Slovenijo. Pritožnika nadalje zatrjujeta, da
sodišče prve stopnje ni razčistilo pravnega vprašanja v zvezi s
plačilom škode. Ne drži trditev sodišča, da obstanek škode ni dovolj
dokazan, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani
in zato tudi ni moglo ugotoviti škode. V spisu obstojijo dokazi za
skupni znesek škode in dokument, ki je razčlenil posamezne dele te
škode. Povsem jasno je, da je škoda storjena v času uporabe
stanovanja s strani toženih strank do izročitve ključa konec meseca
maja 1993. Vse zatrjevane prepreke v zastaranju pa je potrebno
upoštevati tudi pri odločitvi glede odškodninske odgovornosti toženih
strank. Po mnenju pritožnikov njihova terjatev ni zastarala zaradi
razmer, opisanih v pritožbi, njun tožbeni zahtevek pa je utemeljen,
saj najemnina ni bila plačana od maja 1991 do maja 1993, v stanovanju
pa je bila storjena škoda v znesku kot je navedeno v tožbenem
zahtevku. Prvostopno sodišče je s svojo odločitvijo storilo bistvene
kršitve določb ZPP, zaradi česar je izpodbdijana sodba nezakonita in
jo je potrebno razveljaviti.
Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev,
saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo neplačane najemnine za
stanovanje na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s tožencema dne
7.2.1985 in sicer za leta 2001, 2002 in prvih pet mesecev leta 2003,
nadalje plačilo neplačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov v
tem obdobju ter odškodnino, ker stanovanja konec maja 2003 nista
izročila v takšnem stanju kot sta ga prejela. V tožbi sta le
pojasnila, da sta toženca konec maja 1993 izpraznila stanovanje in
izročila ključe J. Z., katerega sta tožnika prosila, da namesto njiju
prevzame ključe stanovanja in dolgovano najemnino. Tožnika v teh
letih namreč nista mogla v Republiko Slovenijo, saj nista imela
potrebnih dokumentov, ker sta imela status begunca in sta živela
najprej v Bih in nato v Srbiji. Tako tudi nista bila na tekočem, kako
je s stanovanjem in v kakšnem stanju je. Po posredovanih informacijah
pa naj bi v zadnjih mesecih pred izročitvijo ključev njihovega
stanovanja v tem stanovanju živela sestra drugotožene, to je M.
D.. Toženca sta v odgovoru na tožbo ugovarjala tožbenemu zahtevku po
temelju in po višini, v pripravljalni vlogi z dne 27.8.2004 pa sta
ugovarjala tudi zastaranje zahtevkov. Tožnika kljub ugovoru
zastaranja nista zatrjevala dejstev, ki jih navajata v pritožbi,
namreč, da zastaranje ni teklo vse od maja 2001 do vložitve tožbe, ko
zaradi nepremagljivih ovir, ki so jih predstavljali znani vojni
dogodki na področju bivše Jugoslavije, zaradi katerih sta tožnika
pobegnila iz območij, kjer je bila vojna in odšla v Beograd,
dokumentov za bivanje pa si nista mogla urediti vse do vzpostavitve
odnosov med novo nastalimi državami in spremembe okoliščin, ki so
tožnikoma omogočile pribavo osebnih dokumentov in potnih listin.
Tožnika vse do pritožbe tudi nista predložila nobenih dokazov v tej
smeri. Stališče tožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni
dolžnosti ugotavljati, ali so na strani tožnikov obstajale razmere,
zaradi katerih zastaranje ni teklo in koliko časa so takšne razmere
trajale, vse v smislu določila 383. člena ZOR, je po presoji
pritožbenega sodišča zmotno. Da takšne okoliščine obstajajo, bi
morala tožnika substancirano navesti v tožbi ali v nadaljevanju
postopka do konca prve glavne obravnave, kot to določa 1. odstavek
286. člena ZPP in za svoje navedbe predlagati dokaze. Vsaka stranka
mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira
svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika
(212. člen ZPP). Po uradni dolžnosti lahko sodišče ugotavlja dejstva,
ki jih stranke niso navajale in izvaja dokaze, ki jih stranke niso
predlagale, le ob pogojih iz 2. odstavka 7. člena ZPP, ki pa v
konkretnem primeru ni podan. Tožnika pa vse do pritožbe nista
zatrjevala dejstev ali predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo
sodišče dolžno ugotavljati, ali obstajajo razlogi iz 383. člena ZOR
za zadržanje zastaranja. Ker torej dejanskih navedb v tej smeri ni
bilo, je sodišče prve stopnje ob ugovoru zastaranja povsem pravilno
ugotavljalo le, ali je potekel čas, ki je potreben za zastaranje
posameznih terjatev in tudi pravilno zaključilo, da so vse terjatve
zastarale, saj terjatev najemnine po določbi 375. člena ZOR zastara v
treh letih, odškodninska terjatev prav tako v treh letih, v vsakem
primeru pa v petih letih (1. in 2. odstavek 376. člena ZOR), terjatev
za neplačane obratovalne in vzdrževalne stroške pa tudi najpozneje v
petih letih (371. člen ZOR). Glede na to, da vse terjatve izvirajo iz
let 1991 do 1993, tožba pa je bila vložena v letu 2001, ni dvoma o
tem, da so zastarale.
Zgoraj navedene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika zatrjujeta
obstoj razlogov za zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir,
predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih sodišče druge stopnje ne
more upoštevati. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi
pritožnik navajati nova dejstva in navajati nove dokaze le, če
izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti
do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne
obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega
zakona. Tožnika pa niti ne zatrjujeta, da teh razlogov brez svoje
krivde nista mogla navesti v skladu z določbo 286. člena ZPP. Po
splošno znanih podatkih vojna v Bih ni trajala deset let, zato
nepremagljive ovire niso mogle trajati od leta 1991 do vložitve
tožbe. Tožnika pa sta imela v Sloveniji pooblaščenca J. Z., ki je v
njunem imenu prevzemal najemnino in prevzel tudi ključe stanovanja,
zato bi lahko poskrbel tudi za zaščito njunih pravic v zvezi s tem
stanovanjem.
Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek
prvostopnega sodišča, da tožba v delu, ko tožnika zahtevata plačilo
odškodnine in obratovalnih ter vzdrževalnih stroškov, ni sklepčna.
Tožba je sklepčna v primeru, če iz zatrjevanih dejstev izhaja
utemeljenost zahtevka. Iz dejstev, ki sta jih tožnika navedla, namreč
da "toženca stanovanja nista pustila v takšnem stanju kot sta ga
prevzela. Tako nista prebelila sten in uredila ostalih potrebnih
stvari, prav tako pa nista poravnala vseh obratovalnih stroškov, zato
tožnikoma iz naslova obratovalnih in vzdrževalnih stroškov dolgujeta
še 1.700 DEM", ne izhajajo pravno relevantna dejstva, na podlagi
katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen.
Pomanjkljivosti glede trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s
predloženimi dokazi kot zmotno zatrjujeta pritožnika, saj se z dokazi
le ugotavlja resničnost zatrjevanih dejstev.
Ker je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo,
pravilno odločilo, da so terjatve tožnikov zastarale, del tožbe pa je
celo nesklepčen, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo
izvajanje ostalih predlaganih dokazov nepotrebno. Sodišče prve
stopnje je ravnalo v skladu z določbo 213. člena ZPP in izvedlo le
tiste dokaze, ki so bili pomembni za odločitev. Zaslišanje strank in
prič glede na trditveno podlago tožbe tudi po presoji pritožbenega
sodišča ni bilo potrebno za ugotovitev odločilnih dejstev.
Tožnika sta v teku postopka tožbo razširila še na M. D., ki naj bi
stanovala v njunem stanovanju do leta 2003, zato naj bi poleg
prvotnih tožencev bila dolžna plačati tožnikoma vtoževani znesek. Po
določbi 2. odstavka 191. člena ZPP se lahko ob pogojih iz 1. odstavka
tega člena do konca glavne obravnave tožba razširi na novega toženca,
če v to privoli. D. M. v razširitev tožbe ni privolila, zato
razširitve tožbe sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Glede na
navedeno pa je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve
stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku glede M. D.. Tožba proti njej
bi morala tožnika glede na dejstvo, da D. z razširitvijo v okviru
tega postopka ni soglašala, vložiti znova, česar pa očitno nista
storila. Le v tem primeru bi bilo mogoče ob združitvi postopkov na
podlagi 300. člena ZPP obravnavanje zahtevkov združiti in ugotoviti,
ali je morda zahtevek glede nje utemeljen.
Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot
neutemeljeno, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso
utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in
popolno ugotovilo. Za svojo odločitv je navedlo jasne in logične
razloge. Ob ugotovitvi, da so zahtevki zastarali, oziroma je tožba
deloma nesklepčna, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali obstoji
terjatev tožnikov do tožencev iz posameznih uveljavljanih naslovov in
v kakšni višini, zato so očitki v pritožbi v tej smeri neutemeljeni.
Ker sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo zatrjevanih
kršitev postopka, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče
paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo
zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve
stopnje.
Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev
stroškov pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka
154. člena ZPP te stroške nosita pritožnika sama, saj s pritožbo
nista uspela.
Toženca stroškov v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nista
priglasila, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009