VSL sodba I Cp 9/2005

Jedro

Stranka je pravočasno v postopu na prvi stopnji v skladu z dol. 286.

čl. ZPP dolžna substancirano zatrjevati razloge za zadržanje

zastaranja zaradi nepremagljivih ovir v smislu 383. člena ZOR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnikoma 5.075

EUR v tolarski protivrednosti po prodajno menjalnem tečaju NLB d.d.

Ljubljana, veljavnem na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od tolarske protivrednosti za 5.075 EUR po tečaju, veljavnem

na dan 1.6.1994 od 1.6.1993 dalje do plačila ter jima povrniti

pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve

stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna plačati tožencema njune

pravdne stroške v zneskku 17.100,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih

razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev

stroškov pritožbenega postopka. Pritožnika menita, da je sodišče prve

stopnje kršilo določbe postopka s tem, ker ni zaslišalo tožnika kot

pravdni stranki, ki bi pojasnila, zakaj tožbe nista vložila toliko

časa. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o celotnem zahtevku, saj

ni odločilo o istem tožbenem zahtevku za obveznosti tretje tožene

stranke M. D.. Gre namreč za isti tožbeni zahtevek na isti pravni

podlagi in o istem pravnem razmerju, zato ni bilo razloga za

razdvajanje tega postopka. Sodišče prve stopnje je po mnenju

pritožnikov odločilo v nasprotju z načelom materialne resnice, na

katerega je sodišče vezano. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh

predlaganih dokazov, tistih ki jih je izvedlo, pa ni ocenilo. Po

mnenju sodišča je nastopilo zastaranje terjatve za najemnino v roku

treh let, vendar tega ni obrazložilo, pač pa je samo citiralo člen

375 ZOR, pri čemer se ni spuščalo v navedbe v tožbi in vlogah, v

katerih so navajane čas in okoliščine, ko tožnika nista mogla s

pravnimi sredstvi zaščititi svojih pravic. Taka odločitev sodišča bi

bila sprejemljiva samo v pogojih normalnega funkcioniranja pravnega

sistema na področju bivše SFRJ in da ni bilo vojne in težav, ki jih

je ta vojna povzročila. V pogojih normalnega komuniciranja in

potovanja, bi tožnika pravočasno vložila tožbo in sodelovala v

procesnih dejanjih. Glede na te omejitve in prepreke takšne narave,

da ni bilo možno gibati se in normalno komunicirati, sta bila tožnika

onemogočena z neobvladljivimi ovirami uveljaviti svoje pravice.

Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati te vojne okoliščine,

saj zastaranje zaradi nepremagljivih ovir na strani tožnikov ni teklo

v tem obdobju v smislu 383. člena ZOR. V času od maja 1991 zaradi

znanih vojnih dogodkov na področju bivše Jugoslavije do trenutka

vlaganja tožbe je bilo tožnikoma onemogočeno zagotavljanje svojih

pravic. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta tožnika pobegnila iz

področij, kjer je bila vojna in odšla v SFRJ, da nista niti imela

dokumentov, na podlagi katerih bi lahko dobila potne listine v

Srbiji. Po končani vojni so ostali neurejeni številni odnosi med novo

nastalimi državami na področju bivše SFRJ in šele po vzpostavitvi

delnih odnosov med državami in spremembe okoliščin, ki so omogočile

tožnikoma pribavo osebnih dokumentov in potnih listin, sta tožnika to

storila. Tožnika prilagata številne dokumente, s katerimi dokazujeta,

da v zatrjevanem obdobju nista imela potnih listin, ki bi jima

omogočale potovanje v Slovenijo. Pritožnika nadalje zatrjujeta, da

sodišče prve stopnje ni razčistilo pravnega vprašanja v zvezi s

plačilom škode. Ne drži trditev sodišča, da obstanek škode ni dovolj

dokazan, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani

in zato tudi ni moglo ugotoviti škode. V spisu obstojijo dokazi za

skupni znesek škode in dokument, ki je razčlenil posamezne dele te

škode. Povsem jasno je, da je škoda storjena v času uporabe

stanovanja s strani toženih strank do izročitve ključa konec meseca

maja 1993. Vse zatrjevane prepreke v zastaranju pa je potrebno

upoštevati tudi pri odločitvi glede odškodninske odgovornosti toženih

strank. Po mnenju pritožnikov njihova terjatev ni zastarala zaradi

razmer, opisanih v pritožbi, njun tožbeni zahtevek pa je utemeljen,

saj najemnina ni bila plačana od maja 1991 do maja 1993, v stanovanju

pa je bila storjena škoda v znesku kot je navedeno v tožbenem

zahtevku. Prvostopno sodišče je s svojo odločitvijo storilo bistvene

kršitve določb ZPP, zaradi česar je izpodbdijana sodba nezakonita in

jo je potrebno razveljaviti.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev,

saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo neplačane najemnine za

stanovanje na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s tožencema dne

7.2.1985 in sicer za leta 2001, 2002 in prvih pet mesecev leta 2003,

nadalje plačilo neplačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov v

tem obdobju ter odškodnino, ker stanovanja konec maja 2003 nista

izročila v takšnem stanju kot sta ga prejela. V tožbi sta le

pojasnila, da sta toženca konec maja 1993 izpraznila stanovanje in

izročila ključe J. Z., katerega sta tožnika prosila, da namesto njiju

prevzame ključe stanovanja in dolgovano najemnino. Tožnika v teh

letih namreč nista mogla v Republiko Slovenijo, saj nista imela

potrebnih dokumentov, ker sta imela status begunca in sta živela

najprej v Bih in nato v Srbiji. Tako tudi nista bila na tekočem, kako

je s stanovanjem in v kakšnem stanju je. Po posredovanih informacijah

pa naj bi v zadnjih mesecih pred izročitvijo ključev njihovega

stanovanja v tem stanovanju živela sestra drugotožene, to je M.

D.. Toženca sta v odgovoru na tožbo ugovarjala tožbenemu zahtevku po

temelju in po višini, v pripravljalni vlogi z dne 27.8.2004 pa sta

ugovarjala tudi zastaranje zahtevkov. Tožnika kljub ugovoru

zastaranja nista zatrjevala dejstev, ki jih navajata v pritožbi,

namreč, da zastaranje ni teklo vse od maja 2001 do vložitve tožbe, ko

zaradi nepremagljivih ovir, ki so jih predstavljali znani vojni

dogodki na področju bivše Jugoslavije, zaradi katerih sta tožnika

pobegnila iz območij, kjer je bila vojna in odšla v Beograd,

dokumentov za bivanje pa si nista mogla urediti vse do vzpostavitve

odnosov med novo nastalimi državami in spremembe okoliščin, ki so

tožnikoma omogočile pribavo osebnih dokumentov in potnih listin.

Tožnika vse do pritožbe tudi nista predložila nobenih dokazov v tej

smeri. Stališče tožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni

dolžnosti ugotavljati, ali so na strani tožnikov obstajale razmere,

zaradi katerih zastaranje ni teklo in koliko časa so takšne razmere

trajale, vse v smislu določila 383. člena ZOR, je po presoji

pritožbenega sodišča zmotno. Da takšne okoliščine obstajajo, bi

morala tožnika substancirano navesti v tožbi ali v nadaljevanju

postopka do konca prve glavne obravnave, kot to določa 1. odstavek

286. člena ZPP in za svoje navedbe predlagati dokaze. Vsaka stranka

mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira

svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika

(212. člen ZPP). Po uradni dolžnosti lahko sodišče ugotavlja dejstva,

ki jih stranke niso navajale in izvaja dokaze, ki jih stranke niso

predlagale, le ob pogojih iz 2. odstavka 7. člena ZPP, ki pa v

konkretnem primeru ni podan. Tožnika pa vse do pritožbe nista

zatrjevala dejstev ali predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo

sodišče dolžno ugotavljati, ali obstajajo razlogi iz 383. člena ZOR

za zadržanje zastaranja. Ker torej dejanskih navedb v tej smeri ni

bilo, je sodišče prve stopnje ob ugovoru zastaranja povsem pravilno

ugotavljalo le, ali je potekel čas, ki je potreben za zastaranje

posameznih terjatev in tudi pravilno zaključilo, da so vse terjatve

zastarale, saj terjatev najemnine po določbi 375. člena ZOR zastara v

treh letih, odškodninska terjatev prav tako v treh letih, v vsakem

primeru pa v petih letih (1. in 2. odstavek 376. člena ZOR), terjatev

za neplačane obratovalne in vzdrževalne stroške pa tudi najpozneje v

petih letih (371. člen ZOR). Glede na to, da vse terjatve izvirajo iz

let 1991 do 1993, tožba pa je bila vložena v letu 2001, ni dvoma o

tem, da so zastarale.

Zgoraj navedene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika zatrjujeta

obstoj razlogov za zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir,

predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih sodišče druge stopnje ne

more upoštevati. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi

pritožnik navajati nova dejstva in navajati nove dokaze le, če

izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti

do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne

obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega

zakona. Tožnika pa niti ne zatrjujeta, da teh razlogov brez svoje

krivde nista mogla navesti v skladu z določbo 286. člena ZPP. Po

splošno znanih podatkih vojna v Bih ni trajala deset let, zato

nepremagljive ovire niso mogle trajati od leta 1991 do vložitve

tožbe. Tožnika pa sta imela v Sloveniji pooblaščenca J. Z., ki je v

njunem imenu prevzemal najemnino in prevzel tudi ključe stanovanja,

zato bi lahko poskrbel tudi za zaščito njunih pravic v zvezi s tem

stanovanjem.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek

prvostopnega sodišča, da tožba v delu, ko tožnika zahtevata plačilo

odškodnine in obratovalnih ter vzdrževalnih stroškov, ni sklepčna.

Tožba je sklepčna v primeru, če iz zatrjevanih dejstev izhaja

utemeljenost zahtevka. Iz dejstev, ki sta jih tožnika navedla, namreč

da "toženca stanovanja nista pustila v takšnem stanju kot sta ga

prevzela. Tako nista prebelila sten in uredila ostalih potrebnih

stvari, prav tako pa nista poravnala vseh obratovalnih stroškov, zato

tožnikoma iz naslova obratovalnih in vzdrževalnih stroškov dolgujeta

še 1.700 DEM", ne izhajajo pravno relevantna dejstva, na podlagi

katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Pomanjkljivosti glede trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s

predloženimi dokazi kot zmotno zatrjujeta pritožnika, saj se z dokazi

le ugotavlja resničnost zatrjevanih dejstev.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo,

pravilno odločilo, da so terjatve tožnikov zastarale, del tožbe pa je

celo nesklepčen, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo

izvajanje ostalih predlaganih dokazov nepotrebno. Sodišče prve

stopnje je ravnalo v skladu z določbo 213. člena ZPP in izvedlo le

tiste dokaze, ki so bili pomembni za odločitev. Zaslišanje strank in

prič glede na trditveno podlago tožbe tudi po presoji pritožbenega

sodišča ni bilo potrebno za ugotovitev odločilnih dejstev.

Tožnika sta v teku postopka tožbo razširila še na M. D., ki naj bi

stanovala v njunem stanovanju do leta 2003, zato naj bi poleg

prvotnih tožencev bila dolžna plačati tožnikoma vtoževani znesek. Po

določbi 2. odstavka 191. člena ZPP se lahko ob pogojih iz 1. odstavka

tega člena do konca glavne obravnave tožba razširi na novega toženca,

če v to privoli. D. M. v razširitev tožbe ni privolila, zato

razširitve tožbe sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Glede na

navedeno pa je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve

stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku glede M. D.. Tožba proti njej

bi morala tožnika glede na dejstvo, da D. z razširitvijo v okviru

tega postopka ni soglašala, vložiti znova, česar pa očitno nista

storila. Le v tem primeru bi bilo mogoče ob združitvi postopkov na

podlagi 300. člena ZPP obravnavanje zahtevkov združiti in ugotoviti,

ali je morda zahtevek glede nje utemeljen.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso

utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in

popolno ugotovilo. Za svojo odločitv je navedlo jasne in logične

razloge. Ob ugotovitvi, da so zahtevki zastarali, oziroma je tožba

deloma nesklepčna, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali obstoji

terjatev tožnikov do tožencev iz posameznih uveljavljanih naslovov in

v kakšni višini, zato so očitki v pritožbi v tej smeri neutemeljeni.

Ker sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo zatrjevanih

kršitev postopka, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev

stroškov pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka

154. člena ZPP te stroške nosita pritožnika sama, saj s pritožbo

nista uspela.

Toženca stroškov v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nista

priglasila, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 26/2004
• Sklep II Ips 6/94
• VSK Sodba in sklep Cpg 18/2016