VSL sodba PRp 66/2006

Jedro

Zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pritožba iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Pritožbeno sodišče lahko poseže v dejansko stanje samo na podlagi določbe 6. odstavka 163. člena ZP-1, ki se v pritožbenem postopku na podlagi 4. odstavka 66. člena ZP-1 neposredno uporablja, če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo.

Če sodišče prve stopnje spozna, da ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka ter da niso podani razlogi iz 62. člena ZP-1, s sodbo zahtevo kot neutemeljeno zavrne brez dopolnjevanja dokaznega postopka. Tako so brezpredmetne obdolženčeve pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker pred izdajo sodbe ni bil zaslišan.

 

Izrek

Pritožba obdolženega A. R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000 (štirideset tisoč) tolarjev.

 

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku policijske postaje, zaradi prekrška po c. točki 7. odstavka 32. člena ZVCP-1, za katerega sta bili izrečeni globa v znesku 60.000 tolarjev in stranska sankcija treh kazenskih točk v cestnem prometu, naloženo pa je bilo tudi plačilo stroškov postopka - povprečnine v znesku 10.000 tolarjev.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženi zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je že v izjavi o dejstvih in okoliščinah primera kot tudi zahtevi za sodno varstvo pojasnil, da meritev ni mogla biti opravljena na njegovem vozilu, saj je v naselje pripeljal za drugim vozilom in to s hitrostjo pod 40 km/h, kar bi lahko potrdila njegova takratna sopotnika, vendar je sodišče prve stopnje odločilo brez njunega zaslišanja. V obrazložitvi je celo navedeno, da bi zaslišanje prič samo zavleklo in podražilo postopek ter da materialna resnica na ta način ne bi bila nič bolje razjasnjena, pri čemer je obrazložitev tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče na drugem mestu pravi, da prič ni zaslišalo, ker že v sami izjavi o dejstvih in okoliščinah ter zahtevi za sodno varstvo niso natančno navedena njihova imena, priimki ter naslovi. Poleg tega, da sodišče ni želelo zaslišati prič oziroma izvajati dokazov v njegovo korist ter na ta način popolnoma ugotoviti dejanskega stanja, pa je bila na prvi stopnji storjena tudi bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče sodbo izdalo, ne da bi njega kot obdolženca sploh zaslišalo (69. člen ZP-1).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 66. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožba iz vseh razlogov, navedenih v 154. členu tega zakona, dovoljena le zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena ali zoper sodbo, s katero je bila na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka odločba prekrškovnega organa spremenjena v škodo storilca. Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje (torej tudi v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo) je pritožba dovoljena le, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane mere za prekršek, stranska sankcija ali odvzem premoženjske koristi ali odločeno o premoženjskopravnem zahtevku; v teh primerih se lahko vloži iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, bistvene kršitve materialnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek ali odločitve o sankcijah, odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnem zahtevku, ne pa tudi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 1. odstavka 154. člena ZP-1). Pritožbeno sodišče lahko poseže v dejansko stanje samo na podlagi določbe 6. odstavka 163. člena ZP-1, ki se v pritožbenem postopku neposredno uporablja (4. odstavek 66. člena ZP-1), če nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi o prekršku, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo. Ker tak precejšen dvom ni podan, je pritožbeno sodišče pregledalo zadevo le glede uveljavljene bistvene kršitve določb postopka (nerazumljivost razlogov sodbe).

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je sicer res navedeno, da naj bi ugoditev obdolženčevi prošnji za zaslišanje prič sopotnikov oziroma soočenje le zavlekla oziroma podražila postopek, materialna resnica pa na ta način ne bi bila nič bolj oziroma drugače razjasnjena, v nadaljevanju pa je opozorjeno, da bi moral pritožnik v skladu z 2. odstavkom 55. člena ZP-1 podrobneje opredeliti sopotnike, vendar je opozorilo podano "podredno", kot pojasnilo, tako da po mnenju pritožbenega sodišča razlogi sodbe niso toliko nerazumljivi, da bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 1. odstavka 155. člena ZP-1, ki jo sicer višje sodišče glede na stanje stvari lahko tudi samo odpravi. Ker v zadevi ni bil uveden redni sodni postopek, pa so brezpredmetne obdolženčeve pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker pred izdajo sodbe ni bil zaslišan.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu s 147. v zvezi s 143. do 146. členom ZP-1 poravnati stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni kot povprečnina, glede na trajanje in zamotanost postopka ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo mora plačati, v skladu s 3. členom Pravilnika o stroških postopka o prekršku (Uradni list RS, št. 15/04) v zvezi s Sklepom o uskladitvi vrednosti točke v Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 77/02) pa jo je mogoče izreči v znesku od 9.500 do 114.000 tolarjev.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 1207/2009
• VSL sklep I Kp 884/99
• VSL sodba I Kp 1594/2005