VSL sodba PRp 90/2006

Jedro

V opisu dejanja sodbe se obdolženemu očita, da je povzročil prometno nesrečo zaradi kršenja prometnega pravila o varnostni razdalji, v kateri je nastala gmotna škoda na tujem premoženju, in v kateri je bila oškodovanka lahko telesno poškodovana, zaradi česar bi bilo treba prekršek pravilno pravno označiti kot prekršek iz 1. odstavka 234. člena ZVCP-1 in ne prekršek iz 4. odstavka 29. člena ZVCP-1.

 

Izrek

Ob pritožbi obdolženega B. O. se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti spremeni tako, da se dejanje obdolženega, opisano v izreku sodbe, pravilno pravno označi kot prekršek iz 1. odstavka 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), v odločitvi o sankcijah pa tako, da se obdolženemu globa izreče na podlagi 1. odstavka 234. člena tega zakona, stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila pa na podlagi 2. odstavka 234. člena tega zakona.

Pritožba obdolženega B. O. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 35.000 (petintridesettisoč tolarjev).

 

Obrazložitev

S sodbo v imenu ljudstva je bil obdolženi spoznan za odgovornega prekrška 4.odstavka 29. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega mu je bila izrečena globa 30.000 tolarjev, stranski sankciji treh kazenskih točk, zaradi prekrška, storjenega z motornim vozilom "B" kategorije in prepoved vožnje motornega vozila "B" kategorije v trajanju enega meseca, naloženo pa mu je bilo še plačilo stroškov postopka v povprečnini 20.000 tolarjev.

V pravočasno vloženi pritožbi proti tej sodbi je obdolženi navedel, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodba mu je bila izrečena na podlagi ugotovitve sodišča, da je do prometne nesreče prišlo zaradi nepravilnega oziroma prepoznega reagiranja z njegove strani, pri tem pa sodišče ni upoštevalo sokrivde nasprotne udeleženke, ki se tudi sama očitno ni zavedala, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se tega morala zavedati. Kot je sama povedala, je tudi njo pešec na prehodu popolnoma presenetil in očitno ni vozila s hitrostjo, ki bi omogočila običajno zaviralno pot namesto nenadne. Ravno njeno nepredvideno zaviranje je vzrok, da je prišlo do nesreče zato meni, da je odločitev sodišča nepravilna. Predlaga, da se sodba razveljavi in ponovno odloči o zadevi.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka in materialnega zakona pritožbeni senat ugotavlja, da je bilo v izreku sodbe opisano dejanje obdolženca nepravilno pravno označeno kot prekršek iz 4. odstavka 29. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), kar predstavlja kršitev materialnega zakona, saj je bil glede prekrška uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Obdolženec je s svojo vožnjo kršil prometno pravilo iz 1. odstavka in 1. alinee 2. odstavka 29. člena ZVCP-1, ki določa, da mora voznik, ki vozi za drugim vozilom po istem prometnem pasu, voziti za njim na razdalji, ki ni manjša od razdalje, ki jo pri hitrosti, s kakršno vozi, prevozi v dveh sekundah (varnostna razdalja). Varnostna razdalja mora ne glede na vozne razmere omogočati, da lahko voznik zmanjša hitrost ali ustavi in s tem prepreči trčenje, če voznik, ki vozi pred njim, zmanjša hitrost ali ustavi. Obdolženec se očitno ni ravnal po tem določilu, zaradi česar je povzročil prometno nesrečo, za katero je tudi odgovoren. Tudi v opisu dejanja sodbe se mu očita, da je povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala gmotna škoda na tujem premoženju, in v kateri je bila oškodovanka lahko telesno poškodovana, zaradi česar bi moral sodnik prve stopnje pravilno pravno označiti prekršek po 1. odstavku 234. člena ZVCP-1, ki določa, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, se kaznuje za prekršek z najmanj 30.000 tolarjev. Vozniku motornega vozila pa se izreče še najmanj tri kazenske točke. Vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o varnostni razdalji pa se izreče še prepoved vožnje motornega vozila. Iz izreka sodbe o prekršku kot tudi obrazložitve je še razvidno, da je sodnik obdolžencu tudi izrekel sankcije na podlagi 1. in 2. odstavka 234. člena ZVCP-1, saj mu je izrekel poleg globe in treh kazenskih točk tudi stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, čeprav je za prekršek po 4. odstavku 29. člena ZVCP-1 predpisana le globa v določenem znesku 30.000 tolarjev in nobena stranska sankcija. Torej je očitno, da je sodnik prve stopnje pri odločitvi o odgovornosti in izreku sankcij uporabil določilo 234. člena ZVCP-1, čeprav se nanj v izreku sodbe ni skliceval. Ker gre za nepravilno označbo pravne kvalifikacije za prekršek, ki se obdolžencu očita, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se dejanje obdolženca pravilno pravno označi kot prekršek iz 1. odstavka 234. člena ZVCP-1.

Ni pa mogoče upoštevati pritožbenih navedb obdolženca, da je prometno nesrečo zakrivila pred njim vozeča voznica, ki je zaradi pešca na prehodu nenadno zavirala, ker hitrosti vožnje ni prilagodila razmeram na cesti, saj tega zaslišan na prvi stopnji ni zatrjeval, temveč je odgovornost za prometno nesrečo priznal in povedal, da je vozil osebni avtomobil v krožnem križišču. Pred njim sta vozili dve vozili. Oškodovanka pa je s svojim vozilom zapeljala v krožno križišče 8-10 metrov pred njim in nato zavijala iz križišča, sam pa je z istim namenom tudi zavil na desni prometni pas. Vozišče je bilo mokro, ker je deževalo, oškodovanka pa je morala ustaviti pred prehodom za pešce, ker je po prehodu šel pešec, česar sam ni pravočasno videl, ker je prej pred njim vozil kombi, ki mu je oviral preglednost. Poleg tega pa je bil pozoren tudi na kolesarsko stezo, in ko je za trenutek pogledal v desno, se je vse zgodilo zelo hitro.Tudi iz skice, priložene spisovnemu gradivu je razvidno, da obdolženec pred trčenjem sploh ni zaviral, saj policisti na cesti niso našli nobenih sledov, kar potrjuje njegov zagovor, da je tik pred nesrečo svojo pozornost usmeril drugam, in sicer na kolesarsko stezo. Nikakor ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam obdolženca, da bi prometno nesrečo povzročila oškodovanka, saj je pred prehodom za pešce morala ustaviti, če je po prehodu šel pešec, in je to tudi storila, obdolženec pa je očitno glede na preglednost, ki jo je imel in prometne ter vremenske razmere, vozil na prekratki varnostni razdalji za oškodovankinim vozilom in tudi ni bil dovolj pozoren na vožnjo vozila pred seboj, zato je tudi po mnenju višjega sodišča edini povzročitelj prometne nesreče in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti spremeniti le tako, da se dejanje, ki ga je storil, pravilno pravno označi.

V posledici navedene odločitve je bilo treba spremeniti tudi pravno podlago za izrek globe in stranske sankcije kazenskih točk tako, da se obdolženemu izrečeta na podlagi 1. odstavka 234. člena ZVCP-1 in pravno podlago za izrek stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ki se obdolženemu izreče na podlagi 2. odstavka 234. člena ZVCP-1. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodnik izrekel obdolžencu sankcije upoštevajoč navedena določila, saj je za prometno nezgodo predpisana globa najmanj 30.000 tolarjev in stranski sankciji najmanj treh kazenskih točk in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZP-1 storilcu prekrška izreče v trajanju od enega meseca do enega leta.

Pri ponovni oceni primernosti izrečenih sankcij višje sodišče ugotavlja, da so bile vse tri sankcije obdolžencu izrečene v najnižjem znesku, številu in trajanju in da bo s tako izrečenimi sankcijami dosežen namen sankcioniranja, da obdolženi ne bi več ponavljal prekrškov. Pri odmeri globe je bilo upoštevano tako njegovo premoženjsko stanje, kot tudi osebne razmere, ki so razvidne iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (plača 130.000 tolarjev, samski, brez otrok), kot tudi ostale okoliščine, ki so pomembne za odmero globe. Zaradi tega, ker ni bilo hujših posledic nesreče in ker je obdolženi odgovornost za nesrečo priznal, so mu tudi bile izrečene najnižje predpisane sankcije, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje z navedenimi spremembami potrditi tudi v odločitvi o sankcijah.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, ki so obdolžencu odmerjeni na podlagi določbe 144. člena v zvezi s 147. členom Zakona o prekrških glede na zamotanost in trajanje postopka in glede na njegove v postopku na prvi stopnji ugotovljene gmotne razmere.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 169/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 167/2000
• VSL sodba II Cp 4096/2009