VSL odločba PRpv 43/2006

Jedro

Iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, da bi obdolženi tedaj imel kakršnekoli pripombe glede (ne)primernosti časa za pripravo obrambe oziroma, da v postopku ne bi imel ustreznih in zadostnih možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve oziroma predlaga dokaze v svojo korist ter se opredeli do rezultatov dokazovanja ter je zagovor podal.

Alkotest Dräger je naprava za kvantitativno merjenje alkohola v izdihanem zraku, koncentracija alkohola v izdihanem zraku pa je v grobem proporcionalna koncentraciji alkohola v krvi, pri vrednotenju rezultata pa se upošteva tovarniško podani pogrešek in standardna deviacija, ki znašata pri izmerjenih vrednostih do 2 promilov +- 0,10 promila.

Elektronski alkotesti so indikatorji alkoholiziranosti in ne merilne naprave, zato zanje ni potrebno pridobiti atesta, čeprav morajo biti elektronski alkotesti kljub temu, da niso merilno sredstvo, redno testirani oziroma mora biti opravljen preizkus brezhibnosti njihovega delovanja.

Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je sestavljen v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku, je javna listina in pomeni po 1. odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, kar je v odločbi Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 (Ur.l. RS št. 136/04) presodilo tudi Ustavno sodišče RS.

Ustna obravnava je v postopku o prekršku bolj izjema kot pravilo. V skladu s 154. členom ZP se ustna obravnava določi samo, če je to potrebno za boljšo razjasnitev stvari.

Primernost sankcij, predpisanih v ZVCP je Ustavno sodišče RS že presodilo v odločbi št U-I-313/98 z dne 12. 4. 2000 (Ur. L. RS št. 33/00) in ugotovilo, da daje vozniško dovoljenje pravico upravljati z nevarnim sredstvom in da ga pravno ni mogoče enačiti z izobrazbo (44. točka obrazložitve).

 

Izrek

Pritožba obdolženega D. Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 (štirideset tisoč) tolarjev.

 

Obrazložitev

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z odločbo o prekršku sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve prekrška po c) točki 4. odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, za katerega sta mu bili izrečeni denarna kazen v znesku 100.000,00 tolarjev in stranska kazen petih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka, in sicer povprečnine v znesku 20.000,00 tolarjev in stroškov prihoda priče na zaslišanje v znesku 3.700,00 tolarjev.

Proti takšni odločbi se je pravočasno pritožil obdolženi. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je imel za pripravo obrambe oziroma zagovora pet delovnih dni in v tako kratkem času naj bi našel kompetentno osebo, da mu pripravi kvalitetno obrambo (29. člen Ustave Republike Slovenije). V 117. členu Zakona o varnosti cestnega prometa je predpisana kazen, če vsebnost alkohola prekorači vrednost v gramih alkohola na kilogram krvi, v njegovem primeru pa je bila izvedena meritev (ugotavljanje) alkohola v izdihanem zraku, zaradi česar je bil postopek nezakonit in prekršek sploh ni bil dokazan. Okrajni sodnik ni upošteval, da mu policist ni dal na razpolago petnajstih minut pred preizkusom alkoholiziranosti, na zapisniku ni obeležena številka alkotestne naprave ter ga zanima, ali je naprava atestirana, umerjena in kdaj ter ali je sodno priznana za kaznovanje. Podpis zapisnika ne more biti priznanje, to je lahko samo na sodišču (29. člen Ustave Republike Slovenije). Postopek policistov ni bil v skladu z zakoni, saj ob ustavljanju niso obeležili mesta ustavljanja s predpisanimi oznakami, poleg tega se mu zdi kaznovanje za majhen nedokazan prekršek s tako rigoroznim ukrepom kratenje človekovih pravic. Ker policisti nimajo naprav niti kompetenc niti niso usposobljeni za meritev koncentracije alkohola v krvi, bi morali odrediti strokovni pregled; ker tega niso storili ni zakonite podlage za izrečeno kazen in postopek. Iz odločbe Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-2853/03 z dne 13. 2. 2004 izhaja, da so elektronski alkotesti zgolj indikatorji alkoholiziranosti in ne merilne naprave - torej, kdo in s čim je izmeril koncentracijo alkohola v krvi? V vsem postopku so kršene deklaracije, konvencije, pakti in listine, ki so priložene. Tudi rok za pritožbo osmih dni brez navedbe za katere dneve gre (delovne ali koledarske) je prekratek in ne omogoča korektne priprave obrambe ali zagovora (kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije). Sodba ni bila izrečena javno v njegovi prisotnosti (kršitev 24. in 29. člena Ustave Republike Slovenije). Tudi ni res, da je na zaslišanju priznal prekršek oziroma s podpisom zapisnika priznal krivdo, niti ni ugotovitev policistov enoumni obremenilni dokaz. Po 29. členu Ustave Republike Slovenije ni dolžan priznati krivde ali pričati zoper sebe in tega tudi ni storil. Tudi abolicija, izvedena v začetku 2005, je groba kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na navedeno pomeni odločba okrajnega sodišča tudi grobo kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ker postopki niso v skladu z Ustavo Republike Slovenije, opozarja na 26. člen Ustave Republike Slovenije (pravica do povračila škode). Znanje je človekova neodtujljiva pravica. Predlaga, da se postopek ustavi, saj ni bilo predloženih enoumnih obremenilnih dokazov. Pritožbi so priložene fotokopije izvlečka temeljnih dokumentov ter časopisov Žurnal (25. 1. 2005), Večer (28. 12. 2004) in Slovenske novice (19. 7. 2005).

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe je višje sodišče najprej ugotovilo, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bilo obdolžencu vabilo okrajnega sodišča, po zaprosilu Okrajnega sodišča v Ljubljani, za dne 13. 9. 2005, po predhodnih obvestilih 25. in 26. 8. 2005 vročeno 6. 9. 2005. Čeprav sicer Zakon o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83 in nasl. ter Ur. l. RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP) (niti ZP-1) tega posebej ne določa, iz narave in namena vabila nujno in logično izhaja, da je treba vabljenemu vabilo dostaviti pravočasno, to je vsaj nekaj dni pred tem, ko naj se vabljeni zglasi na zaslišanje. Pri tem je treba pod pojmom pravočasnosti razumeti tudi čas, ki je potreben za pripravo na zaslišanje, npr. za pripravo obdolženčeve obrambe (saj ima med drugim pred zaslišanjem tudi pravico najeti si zagovornika, zaradi pravice do formalne obrambe). Vendar pa iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, da bi obdolženi tedaj imel kakršnekoli pripombe glede (ne)primernosti časa za pripravo obrambe oziroma, da v postopku ne bi imel ustreznih in zadostnih možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve oziroma da predlaga dokaze v svojo korist ter se opredeli do rezultatov dokazovanja, ter je zagovor podal. Prav tako je bil že v vabilu poučen, da si lahko vzame zagovornika. Glede na navedeno po mnenju višjega sodišča pravica iz 1. alinee 1. odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije ni bila kršena.

Nadalje je višje sodišče ugotovilo, da je okrajno sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in obdolženega utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve obravnavanega prekrška. V skladu 116. členom Zakona o varnosti cestnega prometa voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola, pri čemer je pod vplivom alkohola med drugim voznik, ki ima v organizmu več alkohola kot dovoljuje ta zakon, količina alkohola v organizmu pa je lahko določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, kar se ugotavlja s sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom. Količina alkohola v organizmu je torej lahko določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, ugotavlja pa se lahko tudi s sredstvi, med katere spada tudi alkotest. V skladu s 1. odstavkom 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa lahko policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol, odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Če udeleženec v cestnem prometu oporeka poteku ali rezultatu preizkusa, policist v skladu z 2. oziroma 4. odstavkom istega člena odredi strokovni pregled, pri čemer je po pojasnilu Inštituta za sodno medicino alkotest Dräger naprava za kvantitativno merjenje alkohola v izdihanem zraku, koncentracija alkohola v izdihanem zraku pa je v grobem proporcionalna koncentraciji alkohola v krvi ter aparat opravi izračun in pokaže rezultat kot koncentracijo alkohola v krvi, pri vrednotenju rezultata pa se upoštevata tovarniško podani pogrešek in standardna deviacija, ki znašata pri izmerjenih vrednostih do 2 promilov + - 0,10 promila. Voznik ima torej na kraju samem možnost oporekati poteku ali rezultatu preizkusa ter je v tem primeru napoten na strokovni pregled, ki je določen zaradi kontrole rezultata, česar pa pritožnik ni storil, saj je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, med drugim razvidno, da je bilo v njegovi prisotnosti ugotovljeno, da je elektronski alkotest pokazal 1,33 grama alkohola na kilogram krvi (promila) v njegovem organizmu, pri čemer najmanj petnajst minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač, s čimer se je strinjal in zapisnik s takšno vsebino na kraju samem podpisal brez pripomb. Pritožnik je kot odrasla oseba nedvomno vedel, da pomeni podpis zapisnika strinjanje z njegovo vsebino, kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom pa tudi, da je s tem sam preprečil preveritev izmerjenega rezultata, česar nedvomno ne bi storil, če bi menil, da rezultat ni posledica pred vožnjo zaužite alkoholne pijače.

Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da obeležitev mesta ustavljanja ne vpliva na ugotovitev odgovornosti za storitev obravnavanega prekrška. Nadalje višje sodišče pojasnjuje, da so elektronski alkotesti zgolj indikatorji alkoholiziranosti in ne merilne naprave, zato zanje ni potrebno pridobiti atesta (čeprav morajo biti elektronski alkotesti kljub temu, da niso merilno sredstvo, redno testirani oziroma mora biti opravljen preizkus brezhibnosti njihovega delovanja). Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP) javna listina in pomeni po 1. odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi št. Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 (Ur. l. RS, št. 136/04) že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Glede javnosti sojenja višje sodišče pojasnjuje, da so v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije javne sodne obravnave, pri čemer je za razliko od kazenskega postopka v postopku zaradi prekrška ustna obravnava in javna razglasitev odločitve bolj izjema kot pravilo. V skladu s 154. členom ZP se namreč ustna obravnava določi samo, če je to potrebno za boljšo razjasnitev stvari, npr. kadar je potrebna čim večja koncentracija postopka (na ustni obravnavi se obenem izvede čim večje število dokazov zaradi omogočanja potrebnih soočenj, podaje potrebnih pojasnil itd.), kar pa v tej zadevi glede na izvedene dokaze ni bilo potrebno. Primernost sankcij, predpisanih v Zakonu o varnosti cestnega prometa, je Ustavno sodišče Republike Slovenije presodilo v odločbi št. U-I-313/98 z dne 12. 4. 2000 (Ur. l. RS, št. 33/00). V isti odločbi je tudi poudarilo, da daje vozniško dovoljenje pravico upravljati z nevarnim sredstvom in ga pravno ni mogoče enačiti z izobrazbo (44. točka obrazložitve). Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil, pri čemer je bil pouk podan v skladu s 182. členom ZP. Očitkov, da so mu bile v postopku kršene pravice iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Splošne deklaracije človekovih pravic, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Evropske socialne listine pa pritožnik ni utemeljil, zato jih višje sodišče ni moglo preizkusiti.

Glede na navedeno pritožbene navedbe niso vzbudile dvoma v pravilnost v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je obdolženi tudi po mnenju višjega sodišča storil obravnavani prekršek (z upoštevanjem možnosti odstopanja + - 0,1 promila pri vrednostih do 2 promilov na podlagi mnenja Inštituta za sodno medicino številka D 28/2002 z dne 14. 2. 2002, je bila v njegovo korist pravilno ugotovljena stopnja 1,23 promila) in je zanj odgovoren.

Pri preizkusu odločitve o kazni je višje sodišče ugotovilo, da sta bili denarna in stranska kazen izrečeni v zakonitih mejah, pri njuni odmeri pa so primerno prišle do izraza vse v postopku ugotovljene in za odmero večje ali manjše kazni pomembne okoliščine, kot so navedene v odločbi sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno in ker kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu s 179. in 176. členom ZP poravnati stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni v obliki povprečnine, glede na trajanje in zamotanost postopka ter gmotne razmere tistega, ki jo mora plačati, v skladu s 3. členom Pravilnika o stroških postopka o prekrških (Ur. l. RS, št. 15/04) v zvezi s Sklepom o uskladitvi vrednosti točke v Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 77/02) pa jo je mogoče izreči v znesku od 9.500,00 tolarjev do 114.000,00 tolarjev.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 57/2023
• VSC Sodba PRp 79/2020
• VSC Sodba PRp 35/2020